Brani se sicer ne. Vendar nekaj ji je pomembno: ne več kot dve vrstici, pravi. Roswitha Amruš ne želi biti v ospredju, potem pa le privoli, da sta lahko dve vrstici in morda še kaka dodatna. Da o njej potrebujem še kako fotografijo, to bom raje po najinem pogovoru vprašal, si rečem.

Rada hodi po planinah in pravi, da uživa v gozdu in med rožami na vrtu ter s kako knjigo v roki, rada pa tudi kolesari. Ker le že nekaj časa živi v mestu, ugotavlja, da naravo bolj ceni kot prej, ko je bila še mlada. Da jo je z vasi zaneslo v mesto, je imelo opraviti z njenimi službami, saj pravi, da se ji ni vsak dan splačalo voziti domov. Doma je v Št. Jakobu v Rožu, sedaj živi v Celovcu. Nekaj pa se ni spremenilo: v Št. Jakobu je doma blizu policijske postaje, tukaj v Celovcu pa jo ima kar čez cesto. »Lepo pazijo name.«

Po poklicu je izučena kuharica. Učila se je v legendarni celovški gostilni Pumpe v Celovcu. Zaradi alergije ni mogla dolgo opravljati službe v veliki kuhinji, zato je več kot 30 let delala kot pomočnica v gospodinjstvih ter je tam ob vsem delu pazila na otroke in tudi kuhala. Pred več leti pa je začela čistiti v Škofijski hiši v Celovcu, že nekaj časa pa pomaga tudi v kavarni te hiše. Tu se bo tudi iztekla njena delovna doba, saj se bo čez eno leto upokojila.

Roswitho Amruš smo obiskali zato, ker je pred nekaj tedni obhajala svojo 60-letnico. Lahko bi jo obiskali prej, vendar pogleda na pretekla leta to ne spremeni. Spominja se otroštva z majhnimi zajci doma, igranja po kmetijah z drugimi otroki in tega, da so kdaj prespali tudi v skednju. »Lepo otroštvo je to bilo,« pravi. Spominja se, kako rada je obiskovala otroški vrtec v »kvoštru«, samostanu. V farovž je veliko hodila, kjer je bil Marijin vrtec, ki ga je vodila s. Antonija Kimovec. V farovžu je bila veliko z njimi tudi Pepca Lederer. Tam so bili tudi ob sobotah in nedeljah, včasih tudi na zajtrku, kot pravi. Ta čas je v njej pustil tudi sledi. Tu se je krepila njena vera, saj je župnišče pomenilo tudi vmesno postajo na poti do cerkve in tedenske nedeljske maše, kamor so kot družina vedno hodili, s strani staršev pa ni nikdar čutila kake prisile. Ta tedenska pot ji je ostala do danes. Brez maše zanjo ni nedelje. »Maša je zame zelo važna, ker mi daje moč. Rada tudi molim in enostavno čutim, da gre potem vse lažje.« Dolga leta je pela tudi v cerkvenem zboru v Št. Jakobu pod vodstvom Karlija Krautzerja. Tudi v Celovcu se je vključila v delo farnega sveta v Pastoralnem centru. Tu je s s. Marto obiskovala starejše ljudi. »Ko bom v penziji, želim spet večkrat obiskovati starejše ljudi.«
Ob svojem delu postavlja v središče mamo in očeta. Oče je star 92 let, mama pa 86. Zaenkrat še vse sama zmoreta. Pomembno ji je, da si sedaj vzame dovolj časa za starše. »Bogu sem hvaležna, da so starši še tu, da od njih še marsikaj izvem, od mame tudi, kako je treba kaj nasaditi in kako ravnati z rožami. Za vse to sem Bogu zares hvaležna.« Tudi za ritual očeta in mame, ki se vsak dan okrog 10. ure usedeta na klop pred hišo in v tej pavzi pojesta jabolko, kako banano in košček čokolade.

Roswithin telefon zvoni. »To je mama,« reče. Zmenita se, da jo bo zvečer poklicala. Kaj ji je še pomembno? »Da, vera mi je zelo pomembna in želela bi si, da bi bil mir na svetu. Mir, mir, mir. Tega si človek lahko samo želi in za to lahko samo moli. Morda bi bilo več miru, ko bi se ljudje bolje razumeli ne le po svetu, ampak tudi med seboj doma. Pa da bi mi ljudje bolje na naš svet pazili, tako da bodo naši zanamci tudi še imeli zdravo naravo.«
Pesem je bila posebna melodija v njenem življenju. »To duši dobro de,« pravi. Pela je v domačem cerkvenem zboru, skoraj 30 let pa je pela tudi pri MePZ Gallus. Petje pri Gallusu ji je omogočilo odkrivanje sveta. Bili so v Argentini, Avstraliji, Ameriki, nastopali po Evropi. »Če ne bi pela pri Gallusu, ne bi šla toliko po svetu.« Bili so tudi v Rimu. Na ta nastop in avdienco pri papežu Janezu Pavlu II. spominja posebna fotografija – papež daje roko Roswithi. To je le ena izmed fotografij na veliki sliki, sestavljeni iz najpomembnejših fotografij šest desetletij dolgega življenja Roswithe Amruš, ki jih je izbrala njena sestra Gabi.

Tudi Marija ima svoje mesto v njenem življenju. »Tu je moja Marija«, pokaže na kip v dnevni sobi. Bila je v Medžugorju, na Brezjah, na Višarjah, pa še kje. »Kam bi še rada potovala?« vprašam. »Zelo sem hvaležna, videla sem veliko sveta,« pravi. »Sem pa doma najbolj srečna.« Potem pa le malo podvomi in doda: »Trenutno ne. Kdo ve, ko bom v penziji, bo morda drugače. V Medžugorje bi že še rada šla. Tudi zaradi molitve.«
Na balkonu je od vseh rož ostal samo rožmarin. Prej je imela na balkonu več rož. »Zdaj so mi starši bolj pomembni,« pravi. Spet se bo odpeljala domov. Prej bo še, kakor obljubljeno, telefonirala z mamo. Postregla je s pecivom, kavo in domačim sokom, ampak vse nič ne pomaga, zdaj je čas za vprašanje: Kje pa bova naredila fotografijo? Tišina kot znak kratkega upora. Potem pa le: »Če ne bo velika.«
Vincenc Gotthardt