Zalka Kelih-Olip ...

... o svojem otroštvu in mladosti

Na otroštvo imam najlepše spomine, odraščala sem v številni družini, kjer je bilo vedno pestro in sem bila deležna veliko ljubezni. Pot me je vodila v Celovec na Slovensko gimnazijo, kar me sploh ni mikalo in sem mami (očeta takrat nisem več imela) predlagala, da naj na domačem travniku postavi Slovensko gimnazijo, da mi ne bi bilo treba hoditi v Celovec. Te želje mi žal ni mogla izpolniti, gimnazija je definitivno ostala v Celovcu in od takrat naprej me Celovec spremlja do današnjih dni. Stanovati smo morali takrat v domu, ker je bil popoldanski pouk in nismo imeli možnosti, da bi se vozili domov. Dijaškega doma v Mohorjevi hiši se rada spominjam in še danes so žive prijateljske vezi iz gimnazijskih let. Po maturi sem se zaposlila pri Krščanski kulturni zvezi in zopet me je pot popeljala v Mohorjevo hišo, kjer je bila takrat pisarna KKZ in je še danes – sicer je pa bilo vmes nekaj selitev.

... o kulturi, ki je zanjo srčna zadeva in poklic. Kaj jo najbolj osrečuje pri delu tajnice KKZ? Je tudi kaj takega, kar jo jezi?

Kultura me spremlja od otroških let, svojo vlogo sem igrala kot šestletna, ko še nisem znala brati in me je mama morala naučiti besedilo. To je bila vloga Jezuščka v opereti Na betlehemskih poljanah. Režiser je bil legendarni kaplan Ivan Matko, ki ostaja zame svetal lik, ki nas je spremljal skozi mladost, tako v verskem, kakor tudi v kulturnem oziru. Ko je sam obnemogel, me je kar opogumil, naj prevzamem za njim otroški zbor in ob njem sem se z otroško skupino spustila tudi v odisejo prve režije – bila je to otroška igra »Sirota Jerica«. Vsega tega sedaj ne počenjam več, ker imamo hvala Bogu mlajše, ki to z veseljem in dobro delajo. Vsestransko kulturno delo sem spoznavala prek domačega kulturnega društva KPD Planina, pevsko dejavnost v okviru Pevskega društva v Selah. V obeh sem bila/sem še odbornica. Tako je bilo nekako na dlani, da sem se davnega leta 1979 prijavila za odprto karenčno zastopstvo pri KKZ. Ni ostalo pri zastopstvu, potrdili so me za naprej, ostala sem do danes, s prekinitvami v časih, ko sem se posvetila družini in otrokom. Hvaležna sem, da sem imela možnost iti skozi poklicno šolo Nužeja Tolmajerja in Janka Zerzerja, ob katerih sem vsrkavala ljubezen do slovenske kulture in jezika. Res lahko rečem, da je moj poklic moja srčna zadeva.

Najbolj me osrečujejo stiki s številnimi ljudmi, ki prihajajo v pisarno, kličejo ali pošiljajo sporočila po elektronski pošti. Srečna sem, če lahko ugodim njihovim željam in trudim se, da nihče ne ostane brez pomoči, ki jo je iskal, v kakršnikoli obliki. V veliko zadoščenje mi je, če ljudje s prireditev in iz polnih dvoran odhajajo zadovoljni, uživam, če vidim na naših Srečanjih otroških in mladinskih pevskih zborov več sto pojočih otrok, ki ohranjajo domače pesmi, ali v naših gledaliških skupinah skupine otrok, ki spoznavajo odrske deske in se prek njih urijo v nastopanju in znanju jezika. Jezna sem pravzaprav redko, žalosti me, če čutim, da kdo do mene ni iskren, če se kdo ne drži dogovora, frustrirana sem, če kdaj zaznam nespoštovanje do našega dela, ki zelo pogosto presega osem ur na dan, če celo kdo izusti, da smo ibržni. Ob tajniškem delu KKZ pa me najbolj jezi/čudi/se mi zdi neverjetno dejstvo, da je na Koroškem še vedno dosti tistih, ki ne doumejo, da sta dva jezika več kot eden.

... o svojih željah za prihodnost kulture na Koroškem

Za prihodnost kulture na Koroškem si želim, da bi se vedno našli ljudje, ki bi jo spoštovali, ljubili in ji posvečali svoj čas. Da bi se našli taki, ki bi poleg ohranjanja starega izročila vedno iskali in našli nove poti in nove oblike kulturnega dela, a pri tem ne pozabljali bistva. Kajti kultura je bistven del naroda, ki bi bil brez nje ne preživel vseh udarcev preteklega stoletja. Ravno kultura in slovenska pesem sta ljudi dvigala v najtežjih časih. S kulturo se ohranja tudi jezik; v krajih, kjer je živa kulturna dejavnost, je živ tudi slovenski jezik.

... o veri in slovenščini

Slovenščina in vera sta najmočnejša stebra mojega življenja. Zame eno ni ločljivo od drugega. Slovenščina je bil jezik mojih staršev, je moj, mojih otrok in vnukov. V tem jeziku mislim in molim. Molitev je zame vsakdanje črpanje moči od zgoraj. Zavest, da je moje življenje in vse, kar delam, v božjih rokah, mi daje notranji mir, zadovoljstvo in varnost.

... o svojem prostem času

Prostega časa žal malo primanjkuje, a najlepše mi je, če ga lahko posvetim družini, vrtu, rožam ali dobri knjigi. Zelo rada pojem in hodim na zanimive prireditve – in spet smo pri kulturi. Tako se krog zaključuje.