Ta trenutek je za Anico Wurm-Olip neizbrisen. Bilo je po koncu vojne leta 1945. Mama s številko 20464 je preživela taborišče Aichach  v Nemčiji in prišla po svojo hčerko k Schaschlu v Dolih pri Borovljah. »Bila sem stara nekoliko več kot dve leti. Spominjam se, da so bili vsi oblečeni v črno. Stali so na pragu in nekdo me je vprašal: Povej, katera je tvoja mama? V trenutku sem planila k mami, ki sem jo videla prvič.«

Zakaj prvič? Anica Wurm-Olip je rojena v ženskem taborišču Aichach v Nemčiji, kamor so deportirali njeno mamo. Tam se je rodila 14. junija 1943. Težka je bila 1200 gramov, mama pa je tehtala 40 kilogramov. Veliko možnosti za preživetje ji nihče ni dal. A preživela je, kljub neštetim medicinskim poskusom, ki so vidni tudi še danes na njenem telesu. Z mamo ni imela veliko kontakta. Največ časa je ležala v škatli, gola in vedno znova daleč stran od mame. Da bo preživela, nihče ni verjel. Skoraj noben v taborišču rojen otrok ni preživel. Anica Wurm-Olip je. 

Povej, katera je tvoja mama? V trenutku sem planila k mami, ki sem jo videla prvič.

In ko je odraščala, je izvedela tudi za svojo neverjetno zgodbo o rojstvu v taborišču in preživetju. Ob tem se zahvaljuje bistroumnosti mamine sestre, ki jo je vse življenje klicala »teta mama«. Ta je vedela, da je otroka treba rešiti iz taborišča, drugače ne bo preživel. In res se je z znanko Justo, ki je bila po poklicu bolniška sestra, odpravila v taborišče Aichach, da reši življenje temu otroku. 

Ko je prišla v taborišče, je v škatli našla golega otroka. Anica Wurm-Olip je pozneje v svojih odraslih letih izvedela, da je otrok jokal zaradi neštetih izpuščajev, sploh ni bi oblečen in je nag ležal v škatli. Teta je najprej slekla spodnje krilo, da je otroka povila vanj. 

Včasih Anica Wurm-Olip svoji zgodbi skoraj ne more verjeti. Dolgo časa obmolkne in nadaljuje: »Ko je povedala sestri, da bo vzela otroka s seboj v Borovlje, so se ji ulile solze kot potok po obrazu. Vse tri so se jokale, otrok se jim je smilil. 

Teta nikoli ni mogla pozabiti žalostnega in obupanega obraza matere, ki se mora posloviti od otroka, ki bi umrl v naslednjih dneh v tem »peklu«. Mama je dete poljubila in pokrižala in odšla v celico. Teta je bila zelo korajžna. Kazalo je, kot bi nosila kup blaga. Čudežno se je ob njej znašel voz z blagom za pralnico. Z otrokom je ušla ob tem kupu perila, ki so ga potisnili skozi vrata taborišča.

Teta in Justa sta potovali tri dni skozi Nemčijo v Borovlje. Spotoma sta po hišah prosili za mleko za otroka.Mnogokrat sta že mislili, da jima bo umrl otrok na tej zelo nevarni poti. A hvala Bogu jih je spremljal previden angel varuh.« 

Svojo zgodbo od rojstva v taborišču in do rešitve je Anica Wurm-Olip raziskovala vse svoje življenje. Hotela je vedeti vse podrobnosti. Spraševala je, poslušala in si zapisovala. »Ko sem zapisovala to svojo zgodbo in zgodbo družine, sem se ob tem zjokala,« pravi. In sploh si ne more predstavljati občutka mame, ki več kot dve leti ni vedela, ali njen otrok živi ali ne, in kako gre ostalim sedmim otrokom, ki so med vojno ostali doma na Obirskem. 

Vse to je sedaj Anica Wurm-Olip, rojena v taborišču v Aichachu, zapisala v knjigi z naslovom »Rojena na kraju smrti … in preživela«, ki je te dni prišla sveža iz tiska. V njej so zapisani družinski spomini Jerebovih (Olipovih) na Obirskem. Očeta in mamo so leta 1942 zaprli v Celovcu. Po obsodbi so očeta, ki je bil aretiran skupaj z žrtvami iz Sel in okolice, tako pretepli, da je dva dni za tem umrl na posledicah. Mamo nosečnico so pregnali v Nemčijo. Tam je rodila Anico, doma pa je jokalo sedem otrok brez staršev. Te so izselili leta 1944. 

Kdor želi spoznati to pretresljivo zgodbo, je  vabljen na predstavitev knjige, ki bo v soboto, 15. junija, ob 19.30 v Domu v Tinjah. Knjigo, ki jo je uredil Miha Vrbinc in ji je spremno besedo napisal Reginald Vospernik, bo predstavila avtorica Anica Wurm-Olip. Pevsko bo večer oblikoval MoPZ Vinko Poljanec. 

Vincenc Gotthardt