Z grafiko in ilustriranjem se ukvarjam že od ranega otroštva, saj mi je mami že kot zelo majhnemu otroku morala, če smo bili kje na poti, poiskati celo račune iz denarnice, da sem lahko na hrbtno stran vlekel črte. Tako sva bila oba zadovoljna, morda ona še celo bolj, saj je imela vsaj malo miru pred menoj. Sicer sem bil miren otrok, ogromno časa sem preživel v bolnišnicah, a na srečo sem zdaj tu, kjer sem, na koncu študijske in upam, na začetku poklicne poti.

Po žirovniški osnovni šoli sem se podal na Srednjo oblikovno šolo v Maribor, kjer sem zaključil program Industrijsko oblikovanje. Imel sem izvrstne profesorje, ki so me v tretjem letniku napotili na Kalabrijo s programom Erazmus +, kjer sem se kalil v arhitekturnem studiu in risal notranjo opremo. Za maturitetno nalogo sem oblikoval večfunkcionalni dvosed, ki sedaj krasi naš dom na Zilji, kamor se je naša družina preselila pred štirimi leti.

Študiram na Visoki strokovni šoli za oblikovanje materialov – smer les. Tukaj sem se prvič srečal z grafičnim oblikovanjem in sem preprosto vzljubil idejo o kreiranju s preprostimi oblikami ter le nekaj barvami. To je v bistvu vsa poanta dobrega dizajna – berljive oblike in dve do tri barve. Torej – manj je več. Na tej točki sem tako imel prste že na treh področjih umetnosti: risanje, industrijski dizajn in grafično oblikovanje. Lansko leto sem ilustriral tudi celoten strip Inktober, ki si ga lahko ogledate na mojem instagram profilu-nejc.art.

Zelo me je veselilo, da so me s Krščanske kulturne zveze ponovno povabili k sodelovanju. Lansko leto sem namreč za njih oblikoval logotipe za umetniški kotiček in narisal nekaj otroških pobarvank za nagradne igre.

Naloga, da animiram like glavnih junakov pesmi, ki so jih prepevali otroci otroških in mladinskih zborov je bila velik izziv, četudi sem sam igral kitaro, ter sedem let aktivno plesal (balet in hip-hop). Pri nas doma so zvoki glasbe nekaj povsem običajnega. Učiteljici in glasbenici sta mami in babica, tudi oba brata igrata na inštrumente. To mi je sicer res pomagalo, a omejen sem bil časovno, zato sem moral le zavihati rokave – ne morem napisati ošiliti svinčnika – ker je animacija predvsem računalniško risanje. Naj povem kot zanimivost, da sem za levčka moral narisati kar 25 risb, da smo ga za 6 sekund pognali v gibanje. Razlika med tradicionalno 2D in sodobno 3D animacijo je to, da v dvodimenzionalni animaciji narišemo na ploskev le tisto, kar vidimo na koncu, v 3D animaciji pa so vsi objekti lahko vidni z več strani. Tako lahko v tradicionalni animaciji poustvarimo gibe z optičnimi prevarami, kot so raztezanje motiva, da izpade bolj živo. Učinek hitrosti gibanja ponazorimo tako, da pri hitrejših gibih narišemo manj slik, pri počasnejših pa več. Obstaja cel kup pravil, ki sem se jih naučil predvsem ob oblikovanju samih animacij.

Risanje in oblikovanje sta moj vsakdan. V prostem času se posvečam izpiljanju svojih risarskih sposobnosti, predvsem anatomiji mišic. Le tako bom lahko zadovoljivo risal človeško figuro in jo uporabil pri risanju stripov, kar je moja prva strast. Navdušuje me tudi kiparjenje, tako tradicionalno, kot tudi računalniško. Izdelal sem že kipec, ki ga je brat natisnil s 3D tiskalnikom. Nekaj najzanimivejšega je, ko lahko svojo kreacijo realiziraš.

V Ljubljani med predavanji živim s punco Lauro, ki študira na Biotehniški fakulteti. Všeč mi je, da razume moje delo in v njenih čarobnih zeliščih, kremah za obraz, ki jih izdeluje ali zgolj kuhanjem vegetarijanske hrane najdem navdih tudi zase. Res me spodbuja in me podpira, predvsem na moji umetniški poti.

V prihodnje si po šolanju želim najti optimalno pot, kjer bosta trdo delo in trud poplačana. Srčno upam, da se bom lahko preživljal s svojimi umetniškimi kreacijami. Če pa me življenjska pot slučajno zanese v druge vode, se bom trudil umetnost gojiti v sebi kot hobi. Vsak od nas ima talent že od otroštva in želim si, da bi ga vsak pri sebi gojil, kajti to je del nas samih.

Za konec bi povedal še to, da je risanje izraz duše in ga človek, kaj šele otrok, potrebuje. Hvaležen sem, da so mi doma omogočali vse mogoče počitniške likovne delavnice, me spodbujali in predvsem verjeli vame.

Rad verjamem v to, da smo sami zase najboljše zdravilo in če poskrbimo zase, bomo postali vir dobre energije še za vse okoli nas.

Nejc Pavlič