Marsikdo me je že pobaral, ali sem kaj krepko tresnjen, ko je izvedel, kolikokrat sem že bil v Rimu, pa da se tako rad vozim tja. Priznam, da sem zatreskan v to mesto, da sem v resnici pravi romar. Romati pomeni hoditi, potovati v Rim, Roma po italijansko. Pri mestih, krajih, deželah je pač tako, ko ljubezen pade tja in ko krepko vzklije, je nič ne uduši, izsuši. Nič je ne umori. Je, kakor pri ljudeh. Kakega mesta, kake dežele ne moreš imeti rad, če ljudi nimaš rad. Ko ti je zoprno eno, je tudi drugo zoprno. Jasno je, da se moram prilagajati jaz kot tujec, kot gost, ne domačini meni. Potrebno je spoštovanje.

Rim je veliko mesto, z bogato zgodovino, tako v dediščini Rimskega cesarstva, Rimskega imperija, kakor tudi v dediščini krščanstva, v dediščini sv. Petra. Velemesto se ubija s številnimi, nepredstavljivimi in nerešljivimi težavami. Duši ga korupcija. Je hrupno, kaotično, prašno, umazano, ponekod zanemarjeno, zasmrajeno, pa ob vsem tem nepopisno privlačno in lepo. Stopnjevanje vseh teh težavnosti je Neapelj, ki se odlikuje še s to posebnostjo, da leži med dvema ognjenikoma, ki spadata med najbolj nevarne pa pogubne na svetu, med Vezuvom na vzhodu in med Solfataro na Flegrejskih Poljih na zahodu. Ti dve vulkanski grozi sta v globini med seboj povezani. Območje, na katerem stoji Neapelj, je preluknjano kakor švicarski sir. Neapelj je mnogim bolj znan po nogometnem klubu Napoli, argentinskem nogometašu Diegu Maradoni, po mafijski organizaciji kamori in po kaosu sredi umazanije, menda nepopisne; odpadke iz tistih krajev netijo tudi v sežigalnici v Podkloštru.

Kdor hoče videti, doživljati koj nered, prometni kaos, umazanijo, tatvine ter siceršnji kriminal, naj ostane kar doma. To ima lahko doma tudi. Ni se treba garičiti za drag denar v Neapelj ali Rim in pri tem še zapravljati živcev. Treba je videti življenje ter doživljati resnico. Tu pa, ko odpreš oči in srce na široko, kar naenkrat vidiš nepopisne, prikrite lepote, uživljaš prisrčnost domačih ljudi. Moraš pa biti vsepovsod oprezen, previden. Kakor doma tudi.

V času od 6. do 21. malega travna, aprila 1968, od cvetne sobote do bele nedelje, male velike noči, sem z institutom za klasično filogijo dunajske univerze, pod vodstvom prof. Rudolfa Hanslika, potoval po Italiji. Glavne točke: Neapelj, Rim, Firence. Na krstnico smo pri večerni pobožnosti pri sv. Pavlu zunaj obzidja doživeli papeža Pavla VI. čisto od blizu.

V Rim me je spet prineslo za cvetno nedeljo in veliki teden 1984. Potovanje je za svoj razred organiziral prof. Mirko Oraže, spremljali smo Cilka Travnik (poročena Čertov), Anton Malle, Martin Urbajs pa jaz. Doživeli in uživali smo gostoljubnost Slovenika, slovenskega papeškega zavoda (via Appia Nuova 884). Sprejel nas je rektor Maksimilijan Jezernik. Vozilo je podjetje Sienčnik iz Dobrle vasi. Dokler sem jaz organiziral potovanja, romanja v Rim, pa tudi v Benetke, Oglej z avtobusi, sem ostal zvest Sienčniku; če je le bilo mogoče, smo v Rimu prenočevali v Sloveniku. Mladi so doživljali pri avdiencah neposredno prisrčnost našega poljskega papeža Janeza Pavla II., zlasti, ko nas je pozdravljal po slovensko. V tednu po veliki noči 2005 sem bil z dijaki tehniške šole v celovški Mössingerstraße (prof. Štefan Kramer) v Rimu. V petek, 1. 4. 2005, zvečer so sporočili, da je papež umrl. Jutri dan smo bili v Domitilinih katakombah. Vodnik nam je povedal, da papež še živi. Papež pač ne umrje za 1. april. Popoldne smo se nekateri spravili na Petrov trg, kjer je množica žebrala za umirajočega papeža. Zmerom več jih je bilo. Ko smo se z vlakom vozili domov, mi je žena telefonirala, da je papež umrl.

Največkrat me je zaneslo v Rim z dijaki in dijakinjami, Slovenske gimnazije, Dvojezične trgovske akademije, šole v Št-Petru pri Št. Jakobu v Rožu ter tehniške višje šole v Mössingerstraße v Celovcu (veroučitelja Kramer in že rajni Tončej Traun). Spremljal sem romarske skupine, skupine prijateljskih krožkov, tudi z brati pa sestrami sem smel uživati večni Rim. Nekajkrat je bila z nami družina, svečana, februarja 2023 sin Darko iz Osla z družino. Potovanja v Rim so približala latinščino dijakom ter dijakinjam. Brali smo jo na starih rimskih napisih, pa tudi po cerkvah, npr. v štirih velikih patriarhalnih bazilikah, v Petrovi cerkvi v Vatikanu, v cerkvi sv. Janeza v Lateranu, v baziliki Marije Velike (Maria Maggiore) in pri sv. Pavlu zunaj obzidja.

Nazadnje sem bil v Rimu zadnji teden pred adventom, od ponedeljka, 24. 11., do sobote, 29. 11. 2025. Dušna pastirja iz Kaple ob Dravi pa iz Sveč, Jože Markowitz in Igor Krašna, sta z verniki iz svojih župnij pa iz Slovenjega Plajberka, Šentjanža ter od drugod poromala v Rim. Vozilo je podjetje Stefaner iz Sveč, oče Hannes in sin Elias. Smel sem spremljati. Bivali smo v hotelu Cardinal jugozahodno od Vatikana. Nas vse je spremljala sreča. Čez vse je pa bil božji blagoslov. Za mene je bilo to 75. romanje.

Papeža Leona XIV. smo doživeli pri splošni avdienci na Petrovem trgu. Doživetje množice je nekaj izrednega, predvsem za tistega, tisto, ki to uživa prvič. Še posebno, ko tvojo skupino tudi imenujejo med pozdravi. Jutri dan je papež odletel v Turčijo ter v Libanon. V vsako od štirih velikih bazilik smo kot svetoletni romarji vstopili skozi sveta vrata. Pri Mariji Veliki (ali Snežni) smo se poklonili papežu Frančišku, umrlemu na velikonočni ponedeljek, 21. malega travna letos, na sam rojstni dan mesta Rima, pokopanemu v levi stranski ladji. Pri postavitvi na jožapovo, 19. 3. 2013, smo s salezijanskim patrom Hanzejem Rosenzopfom smeli biti navzoči, popoldne pa smo slučajno srečali dunajskega kardinala Christopha Schönborna.

Posebno doživetje je bil obisk na Montecassinu z mašo, v Pompejih in v Neaplju. Samostan Montecassino, leta 529 ga je ustanovil sv. Benedikt, oče zahodnega meništva (Ora et labora et lege! Moli in delaj in beri!), je bil štirikrat uničen (577 Langobardi, 883 mohamedanski Saraceni, 1349 potres, 15.2.1944 ameriški in britanski bombniki). 18.5.1944 so ga zavzeli poljski vojaki kot del zavezniške vojske. Pompeji so spomenik človekove minljivosti. Vezuv jih je pokopal verjetno 24.10.79 po Kr. (ne 24.8.). Neapelj je živi pomnik človekove žilavosti.

Na koncu preostane hvaležnost, da sem vse to smel doživeti, da me je prineslo 75-ič v večno mesto Rim. Kot romarja. Dušni pastir Jože Markowitz, povrni ti Bog!

Jose Wakounig