»Še nikdar nisem tolikokrat slišal svojega imena.« Umetnik in režiser Martin Kušej sedi v beli obleki na odru Kulturnega doma v Pliberku in bo predstavil knjigo, ki je izšla enkrat v nemškem jeziku »Hinter mir weiß« in v slovenskem prevodu Tine Mahkota »Za mano belina«. Še prej pa je bil na odru prav tako Martin Kušej, vinogradnik, znan pevec in zborovodja Moškega pevskega zbora Foltej Hartman, ki je s pesmijo pospremil v dvojezični literarni večer.

Iz knjig bereta nemško Christine Lasta in Magda Kropiunig slovensko. Večer, ki ga kot moderator usmerja od prizora do prizora, vodi Aleksander Tolmaier. Martinu Kušeju je dvojezičnost pri srcu. Odgovarjal je slovensko in nemško, ključna besedila je bral nemško in slovensko. Zbranim v do kraja napolnjenem Kulturnem domu v Pliberku je dal tudi odgovor na neizrečeno vprašanje: Zakaj je dal knjigi naslov »Za mano belina«. Bere: »Gledališče se dogaja zdaj. … Absolutno osredotočenje na trenutek. To hočem. Nobenih sledi, nobenega obeta. … Na ulici ni bilo nikogar razen naju. … Najbrž sem hotel v nebesa, in zato sva se prebijala skozi do gležnjev globok sneg po rahlo se vzpenjajoči ulici. … Bilo je strašljivo tiho. Ustavil sem se in se ozrl nazaj. Tja, od koder sva prišla. V snegu nisem videl najinih sledi. Videl sem samo belo, popolnoma nedotaknjeno snežno odejo. Tudi koraki, ki sva jih pravkar naredila, niso pustili nobenih odtisov. Za mano belina.«

Mednarodno priznani in uspešni režiser ter gledališki direktor Martin Kušej v avtobiografsko-esejistični knjigi Za mano belina odpira pogled v svoje ustvarjanje in razmišlja o »življenju v trenutku«, ki nikjer ni tako intenzivno kot na odru. Njegova izrazito politična knjiga govori o umetnosti osvobajanja od preteklosti, da bi lahko naredili korak v prihodnost, o politikah identitete, diktaturi mnenj in krčenju svobode.

Kušej opisuje številne uprizoritve na evropskih gledaliških in opernih odrih, predvsem pa razkriva svoj osebni pristop k doseganju »trenutka resnice« – trenutka, ko v gledališču ugasnejo luči in se občinstvo poda na potovanje v drugo, čarobno resničnost. Spregovori tudi o svoji identiteti koroškega Slovenca, ki je nikoli ni zatajil, ter o svojih začetkih v slovenskem gledališču v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Za mano belina se upira pogledu nazaj – gledališče je za Martina Kušeja »umetnost trenutka«, v kateri preteklost nima osrednje vloge. Njegove zgodbe služijo kot pot v tukaj in zdaj.

Tu pred vami sedim, ker sem politično misleč človek, ampak drugače sem umetnik.

Martin Kušej je bil kar nekajkrat zelo jasen: »Govorim kot umetnik, ne kot zgodovinar in ne kot politik. Tu pred vami sedim, ker sem politično misleč človek, ampak drugače sem umetnik. Me razumete?« Zbrani v dvorani so razumeli. Pred njimi na trenutku primerno osvetljenem odru je sedal avtor knjige, ki ga je k temu spodbudila prijateljica. K njemu ni prišla samo z zamislijo, temveč kar z založnikom. Pisanje Kušeju ni tuje, saj se z njim ukvarja poklicno. Za predstave piše prizore in dialoge. Da so ti zgoščeni, se potem sliši na odru, prav tako pa ta zgoščenost močnih besed odlikuje besedilo v knjigi. Spregovoril je o dveh jezikih, ki ju je imenoval »Dva svetova, ki sta si podobna, vendar popolnoma drugačna.« Svoje vloge kot koroški Slovenec, ki je odraščal v Globasnici in na Rudi, nikdar ni skrival. Na vprašanje, kje da živi, ne more tako točno povedati. »Včasih ne vem, kje živim, kje sem. Bil sem že zmeraj zelo nestanoviten človek, ki nikjer ne ostane dolgo. Nekaj dni sem na Dunaju, potem se umaknem na Koroško in potem sem spet v Trstu. Vsi kraji so mi blizu in jih moram vedno spet zapustiti.«

Seveda je bilo ta večer namignjeno na provokacije, ki spremljajo njegovo delo. Rekel je, da je to spremljevalni program, vendar »moje izhodišče je bilo vedno, se srečati s svojim strahom in se mu upreti tako, da sem položil svoje prste v to, kar dela strah, ker gledalka in gledalec tega ne želi storiti.« Da bo kdaj postal režiser v času, ko je v Gradcu študiral nemščino in šport, ni mislil. Pa je naneslo, da je enkrat pogledal v kletno gledališče in so mu rekli, da iščejo mladega igralca. Pri igranju ni ostalo, saj »sem najslabši igralec na svetu, ampak upam dober režiser in želim si, to početi še naprej, naprej, naprej ….« Da je koroški Slovenec, je občutil, ko je delal v Ljubljanski drami. To je bilo leta 1986. »Takrat se temu nisem več mogel izogibati ali o tem dvomiti in vedel sem, kam spadam. Spoznal sem svoj drugi del identitete in začutil, da je moja duša dvojna«. Zame je bilo tudi jasno, da bom »delal za svojo identiteto in za koroške Slovence. To sem delal 40 let in sem izredno ponosen na to.«

Spoznal sem svoj drugi del identitete in začutil, da je moja duša dvojna.

Jasno, Aleksander Tolmaier ima pripravljeno še eno vprašanje: »Koroška danes?« Kušej pove, da živi na Koroškem kar nekaj časa. Bil je po svetu. »Imam distanco. Imam korenine. Za koroške Slovence se je položaj izboljšal. Vendar, kakor se razmere na svetu premikajo v čudno smer, tudi tukaj obstajajo znaki, da se vse obrača nazaj. Dogodki pri Peršmanu so globok vbod v dušo in samozavest. To je poseben občutek, ki pravi, bodi previden, vse se lahko spremeni. Verjamem v utopijo miru in skupnosti in to vero bi rad ohranil, zato moram na tem delati.« Za to bo skrbel tudi v prihodnje kot umetnik. »Svoje življenje čutim kot napeto, ker zmorem občutiti stanje praznine. Poskušam živeti v trenutku. Gledališče se dogaja prav zdaj.« vg