Društvo slovenskih izobražencev je tudi letos vabilo na Opčine pri Trstu, tokrat že na 58. študijske dneve Draga. »Skušali bomo premisliti nekatere izzive, s katerimi se ta čas spopadamo kot Slovenci, kot Evropejci in sploh kot ljudje,« so zapisali na vabilu. Tridnevni program je bil zelo pester, pogovarjali so se z novim tržaškim škofom Enricom Trevisijem in razmišljali o temah, kot so umetna inteligenca ter inovacije in trajnostni razvoj. 12. Peterlinovo nagrado, ki jo podeljujejo v sklopu Drage, je prejel Sergij Pahor. V nedeljo sta v programu sodelovala tudi Sabina Zwitter-Grilc in Karl Hren.

Na temo Politične dileme Slovencev v Italiji in Avstriji sta predavala Ivo Jevnikar in Karl Hren. »Slovenci v Italiji in Avstriji so v zadnjem obdobju dosegli več pomembnih volilnih uspehov, vendar volilna zakonoda­ja obeh držav ne nudi manjšinam zajamčenega zastopstva, kot ga uživata italijanska in madžarska manjšina v Sloveniji,« je bilo izhodišče predavanja.

Karl Hren je svoje predavanje pričel z zgodovinskim pregledom. Začelo se je leta 1890 z ustanovitvijo društva, ki se je imenovalo Katoliško politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem. To društvo je kandidiralo na volitvah in bilo uspešno, vedno so bili izvoljeni poslanci v koroški deželni parlament in tudi poslanci na dunajski ravni, npr. Lambert Einspieler in Franc Grafenauer. Po plebiscitu je tej stranki uspelo, da se je kljub udarcu plebiscita reorganizirala, pozicionirala se je nekoliko bolj sredinsko. »To volilno gibanje je de facto predstavljajo koroške Slovence. Skupna stranka je bila relativno široko zasnovana in je kljubovala nemškemu nacionalnemu pritisku na Koroškem,« je izpostavil Hren. Stvar se je odločilno zasukala po drugi svetovni vojni, ko leta 1945 na pritisk Osvobodilne fronte in Komunistične partije koroški Slovenci niso samostojno kandidirali. Zaradi te nekandidature so prepustili politični prostor vsem ostalim strankam. S tem, da se je stranka izvzela iz politične igre, sta vlogo zastopnice manjšine prevzeli civilno pravni društvi v obliki Narodnega sveta koroških Slovencev in Zveze slovenskih organizacij.

Tej stranki, ki se je čez čas preimenovala v Enotno listo, je nadalje uspelo, da je v povezavah z drugimi strankami prišla v dunajski parlament, ni ji pa uspelo, da bi samostojno prišla v koroški deželni zbor, in sicer zaradi koroške volilne zakonodaje. Na občinski ravni Enotna lista (pod različnimi imeni) dobro funkcionira. »Enotna lista ima v Globasnici z županom Bernardom Sadovnikom absolutno večino glasov,« je poudaril Hren, ki mu vključevanje mladih v samostojne politične liste za občinske volitve daje upanje. Opazni so politični preboji posameznikov, ki prihajajo čisto iz centra Enotne liste, na primer Olga Voglauer ali Franc Jožef Smrtnik. Na pomembne pozicije sta prišla po osebni zaslugi in ne kot predstavnika Enotne liste. Hren je posebej omenil uspešne volilne nastope Skupnosti južnokoroških kmetic in kmetov na ravni kmetijskih volitev, v zbornici ima SJK štiri mandate. V Italiji je predstavil močno razpršitev volilnih glasov, pri zadnjih deželnozborskih volitvah so koroške Slovenke in Slovenci kandidirali na listah različnih strank. Izpostavil je neizkoriščen potencial okoli pet tisoč slovenskih državljank in državljanov, ki so se preselili na Koroško. Tema je bila tudi vračanje mladih, pomen Slovenske gimnazije in bistven prispevek duhovnikov: »Za razvoj koroških Slovencev in Slovenk so bili zelo pomembni duhovniki. Brez duhovščine tudi zbirne stranke koroških Slovencev, ki je zgodovinsko nastala konec 19. stoletja, v tej obliki ne bi bilo. To so bili glavni pobudniki. Danes je teh duhovnikov vedno manj in to je velik problem na Koroškem, še posebej v manjših občinah, farah, kjer so bili duhovniki multiplikatorji slovenske zavesti,« opaža Karl Hren.

Nakazal je tudi nekaj rešitev: »Regionalnost postaja vedno močnejša – domača hrana, domača narava, domač jezik, to je nekaj kar ljudi privlači in z regionalnostjo lahko točkuješ kot politično gibanje.« Dodal je: »Razviti je treba jasni politični profil. Jasno mora biti dosledno zavzemanje za dvojezičnost, tukaj ne sme biti nobenih odstopanj. Poudarjati je treba specifičnost južno koroškega prostora in čezmejni aspekt, povezanost s širšim slovenskim prostorom, ki ga ostale stranke nimajo.« Svoje predavanje je zaključil optimistično: »Samostojno politično gibanje potrebuje jasni politični cilj na deželni ravni. In ta cilj mora biti da vstop v koroški deželni zbor na volitvah leta 2028.« Moderatorka Fulvia Premolin se je Hrenu zahvalila, da s svojimi razmišljanji »vliva upanje, voljo in energijo.«

Nekaj pomembnih osebnosti so organizatorji povabili tudi na razpravo po predavanju. Iz Koroške je bila povabljena Sabina Zwitter-Grilc, ki je najprej povedala, da je Ziljanka. »Na Zilji danes govori le še peščica otrok ziljsko, po naše,« dve izmed njih – svoji hčerki Ano in Ello je pripeljala s seboj v Trst. Povedala je: »Zastopniki seveda ja,« je dejala, ampak se sprašuje, kaj hočejo ti doseči. »Noben zastopnik in nobena zastopnica mi nič ne pomaga, če se ne zavzame z dušo in telesom za to, da narodna skupnost in jezik preživita.« Ponovila je Lipuševe besede: Z jezikom smo ali nismo. Izpostavila je društva, ki zelo dobro delajo. »Živimo v čisto novem času. Kaj bi pomenilo, če bi bilo na Koroškem res vse dvojezično? Kaj bi pomenilo, če bi svoj potni list in vse formularje res zahtevali po slovensko? To je celodnevna služba in potreboval bi človeka ob sebi. Naši zastopniki bi nam morali olajšati, da lahko živimo slovenščino na uradih,« je dejala Sabina Zwitter-Grilc. Omenila je, da mladi »nosijo s seboj travmo, da naš jezik ni enakovreden. Skupaj z Mohorjevo smo začeli razmišljati, kaj bi naredili, da bi rešili naš jezik.« Pripravljajo skupno aplikacijo. Jezik želi rešiti za generacijo, ki so ji pomembne vrednote, kot so enakopravnost žensk, pravice LGBTQ+, pravice ljudi s posebnimi potrebami ... Opaža pa, da se med mladimi pojavlja »etnostres, ker je od njih odvisno, če bomo preživeli.«

Ivo Jevnikar je citiral papeža Frančiška, ki je dejal, da je politika »zelo visoka poklicanost in ena najdragocenejših oblik ljubezni do bližnjega, ker išče skupno dobro.« Posebej je omenil slovensko senatorko v italijanskem parlamentu Tatjano Rojc. Na vprašanje, kako lahko Slovenija pomaga narodni skupnosti, odgovoril, da najbolj s tem, »da je uspešna ugledna demokratična država, kulturno in tudi gospodarsko. To tako vpliva čez meje, da izboljšuje tudi naš položaj. Na italijanski strani je odpadlo veliko predsodkov, ko se je Slovenija osamosvojila.«