Organisation / Organizacija

Nedelja

Razpetost med mestom in podeželjem

Oseba v žarišču: p. Wolfgang Gracher, novi dekan dvojezične dekanije Velikovec

Piše Micka Opetnik

»Zelo rad prepevam slovenske pesmi in trdim, da slovenska liturgija živi od pesmi.« (© Foto: opetnik)
»Zelo rad prepevam slovenske pesmi in trdim, da slovenska liturgija živi od pesmi.« (© Foto: opetnik)

»V dekaniji Velikovec delujejo duhovniki, ki že desetlet-ja dušnopastirsko spremljajo ljudi. Dekanijo odlikuje tudi vsakoletno dekanijsko romanje, ki omogoča pogled čez farne meje in prav ta srečanja so dokaz, da je dekanija dvojezična. O tem pričajo lepo dvojezično oblikovane slovesnosti. Pri medfarnih praznovanjih pa uspeva tudi skupnost med mestom in podeželjem.«

Tako opisuje dekan p. Wolfgang Gracher dvojezično dekanijo Velikovec, ki jo je pred njim 23 let vodil župnik Hanzej Dersula. P. Wolfgang Gracher od leta 2008 deluje v mestni fari Velikovec in je poleg tega še dušni pastir v štirih podeželskih farah in dveh samostojnih podružnicah. Z veseljem doživlja raznolikost far in njihovega oblikovanja farnega življenja. Medtem ko skušajo v mestni farni cerkvi obhajati »visoko liturgijo«, kjer je čutiti še meščanski duh, življenje na podeželju prevevajo prijetna skupnost, globoka povezanost in preprosto – a lepo obhajanje nedeljskih maš in praznikov. K različnosti se delovanju p. Wolf-ganga Gracherja pridružuje še dvojezičnost. Čeprav je rojen v Brežah, je slovenska pesem že desetletja v njem domača in slovenska beseda živa. »Zelo rad prepevam slovenske pesmi in trdim, da slovenska liturgija živi od pesmi. Dvojezično obhajanje svete maše vsak ponedeljek pri slovenskih šolskih sestrah v Št. Rupertu je nekaj čudovitega. Molitev je izraz materinščine, je tisto, kar prihaja iz notranjosti, zato pravim, vsak naj moli v jeziku svojega srca.«

Novi dekan se je v mladih letih izučil za natakarja in šele kot »pozno poklicani« opravil maturo in študij teologije. Prepričan je, da je vsak trenutek ta pravi za tako odločitev. Kot božji dar opisuje svoje prekipevajoče veselje, s katerim srečava svoje farane. Kot salezijanec ima vedno na očeh otroke, mladino in družine. Že v študentskih letih ga je zanimal zemljepis, redovniška skupnost pa mu je omogočila izobraževanje in pogled v tuje dežele ter spoznavanje tamkajšnjih ljudi in njihovih življenjskih okoliščin. P. Wolfgang Gracher je študiral na Dunaju in v Nemčiji, bil za eno študijsko leto v Izraelu, deloval kot duhovnik v Istanbulu in povsod se je počutil kot doma. »To je lepo v naši redovni skupnosti, kjerkoli na svetu so salezijanci, lahko potrkam na vrata in pridem domov,« pravi in je vesel, da je član svetovne Cerkve. V redovni skupnosti salezijancev je odgovoren za salezijanske misijonarje, ki jih obiskuje po svetu, z enakim veseljem pa sodeluje s salezijanci v Št. Primožu in se že veseli skupnega praznovanja praznika ustanovitelja Don Bosca. 

Kot dušni pastir šestih farnih skupnosti skuša biti p. Wolfgang Gracher med ljudmi – poslušati, praznovati, videti potrebe ljudi. Zaveda se svoje obširne odgovornosti in je včasih tudi žalosten, da ne more biti prisoten vsako nedeljo v vsaki fari. »Ljudje pričakujejo od duhovnika, da je ob njih v odločilnih življenjskih trenutkih, kot so krst, smrt, birma, poroka. Nekateri vidijo v duhovniku samo servisno službo. Kar lepo število pa je takih, ki pričakujejo od duhovnika duhovno podporo in duhovno besedo.« P. Wolfgang Gracher je hvaležen, da so v vseh »njegovih« farah ljudje, ki čutijo s Cerkvijo, so z njo povezani, nosijo soodgovornost in sooblikujejo farno življenje. To njihovo pripravljenost in kompetenco rad podpira in jih podpira v samostojnem delovanju. 

»Cerkev je kraj življenja in skupnosti. Če v kraju ni več farne skupnosti, ni več bogoslužja, potem nekaj umre. Zato skušam to ohraniti v vseh farah, za katere sem dušnopastirsko pristojen. Povsod skušam ljudem posredovati globlji odnos do Boga. Moja žeja je, da bi vsaka družina spoznala bogastvo – Bog spada k našemu življenju, z njim smemo živeti, Bog je tisti, ki nas spremlja in nas nosi.« 

Ob tej skrbi je vesel, da so v vseh krajih ljudje, ki so steber farnega življenja. Enako kot slovenske šolske sestre, za katere si želi, da bi še dolgo delovale v Št. Rupertu. »One so pravi blagoslov za našo dekanijo, njihova hiša pa je kraj molitve.«