Vedno sta bila samo dva prostora, iz katerih se je v preteklih 36-ih letih izbrana umetnost iz prostora Alpe-Jadran podajala v koroški večer. Če je galeristka Marija Šikoronja vabila na odprtje kake nove razstave v Galerijo Šikoronja v Rožek, je vedno bilo jasno samo eno: nikjer na Koroškem ni kraja, kjer bi bilo v deželi zbranih toliko umetnic in umetnikov. Dva prostora sta bila v Mestni galeriji v Celovcu, kjer so se zbrale sopotnice in sopotniki, da se spomnijo dela galeristke Marije Šikoronja. In tudi tukaj je veljalo: mnogo jih je prišlo in bilo je kot vedno – bilo je to središče v deželi z največjo gostoto umetnic in umetnikov v deželi.

Tanja Prušnik je kuratirala to razstavo v spomin na Marijo Šikoronja. 36 let je oblikovala koroško galerijsko in umetniško prizorišče. Tanja Prušnik: »V ospredju njenega galerijskega prizadevanja je bila vedno umetnost, povezana z medkulturnim srečevanjem, izmenjavo, posredovanjem, prijateljstvom in samoumevno dvojezičnostjo«. In nadalje: »Najbolj dragocen poleg umetniškega dela ji je bil skupni čas, ki ga je lahko preživela z umetniki, umetnicami in obiskovalci galerije. Sopotnice in sopotniki, ki so najdlje spremljali, so se odzvali kar 14-krat v skupnih razstavah. Za mnogo umetnikov in umetnic je Marija Šikoronja odprla nove poti, ali jim je ponudila površino za preizkušanje. Ni bilo meja, nobenih jezikovih ali umetniških ovir – saj je cenila vse, kar druži, kar je posameznikom skupnega in kar je različnega in drugačnega; umetnost s srcem in toplino, z veliko ljubeznijo in navdušenjem.«

Da, za Mariji Šikoronja ni bil pomemben komercialni uspeh, zanjo je bilo pomembno, da je odpirala vrata sodobnim umetnicam in umetnikom, nazadnje pa je bilo najpomembnejše: prijateljstvo z ustvarjalkami in ustvarjalci. Ti pa so ji to poplačali s tem, kar je njeno delo tudi odlikovalo – nikdar ni bilo dolgočasno.

Tanja Prušnik ve, včasih primanjkuje časa. Zato je opustila natančno naštevanje imen umetnic in umetnikov, ki so se srečevali v Galeriji Šikoronja. Nekaj jih je kljub temu omenila: Kiki Kogelnik, Gustav Januš in Valentin Oman. »Ali lahko poslikam vaše stene?« je vprašal Valentin Oman Marijo Šikoronja. Dovolila mu je in prav te poslikave so bili prvi poskusi za slike svetovnega formata, ki jih je ustvaril v kapeli samostana na Plešivcu.

Vodja kulturnega oddelka mesta Celovec Alexander Gerdanovits je v svojem nagovoru poudaril, da je dežela Koroška v 70- in 80-ih letih imela vedno pomembne galeristke. Marija Šikoronja je bila ena izmed teh. »Nje ni odlikovala izredna skromnost in ljubeznivost, njo je odlikovala predvsem prijateljska povezanost z umetnicami in umetniki in njeno delo je zapustilo močan pečat v koroški umetnosti«. Dodal je še opozorilo: »Ta razstava je velik poklon Mariji Šikoronja, ki nikdar ni bila trgovka z umetnostjo, temveč graditeljica mostov.«

Med zbranimi je bil tudi deželi glavar Peter Kaiser. Zanj je ta razstava predvsem »priznanje umetnosti v naši deželi, o kateri vemo, da sestoji iz dveh jezikov in dveh kultur, hkrati pa je ena enota.« Spregovoril je tudi podžupan mesta Celovec Lojze Dolinar. Marija Šikoronja je obvladala tudi umetnost spoznavanja znamenj časa, je dejal, ko je bila med soustanovitelji prvega zasebnega dvojezičnega otroškega vrtca Naš otrok. Nato pa je, kar je povedal v slovenščini, sam prevedel v nemščino.

Tanja Prušnik, ki je kuratirala razstavo, se je zahvalila za sodelovanje Ani Šikoronja. Za razstavo v poklon Mariji Šikoronja je izbrala dela 24 umetnic in umetnikov. To so dela iz skupnega razstavnega časa in dokumentirajo 36-letno delovanje Marije Šikoronje kot galeristke. Zanjo je bila vsaka razstava višek. Tudi ta je višek in morda vsaj malo odtehta nelagodje, ker je bila v času življenja spregledana za marsikatero zasluženo nagrado.

Marija Šikoronja: sopotnice in sopotniki. Razstava je na ogled do 30. aprila 2023 v Mestni galeriji v Celovcu

Vincenc Gotthardt