Moški pevski zbor »Vinko Poljanec«, ki ga vodi Franz Starc, je vabil v farno cerkev v Škocjan na spominsko sveto mašo ob 85-letnici smrti župnika Vinka Poljanca v petek, 25. avgusta. Sv. mašo je daroval škocjanski župnik Mirko Isop.

Ob grobu je spregovoril Miha Vrbinc. Dejal je: »V čast mi je, da smem spregovoriti ob Poljančevem grobu prav na dan, ko je minilo 85 let od njegove smrti, nasilne smrti kot prve žrtve nacizma med koroškimi Slovenkami in Slovenci. Prav v času, v katerem živimo – času, ki ga zaznamujejo veliki razkoraki med ljudmi in njihovimi političnimi nazori, bogatimi in revnimi, domačini in tujci, človekom in naravo –,so svetli zgledi iz preteklosti pomembni usmerjevalci v oblikovanju prihodnosti. In župnik Vinko Poljanec je tak zgled. Naša naloga je, da ohranjamo spomin na te osebe – tudi zato, da nimamo občutka ekskluzivnosti živeti v težkih časih. Te so doživljali, pretrpeli tudi drugi rodovi pred nami – inu stali inu obstali. Nam v zgled. Prav zato velja ohraniti spomin nanje.«

Miha Vrbinc je prebral podatke o njem iz Slovenskega biografskega leksikona: »Poljanec Vinko, koroški narodni borec, rojen 26. marca 1876 pri Sv. Urbanu pri Ptuju, umrl 25. avgusta 1938 v Škocjanu v Podjuni za posledicami internacije. Gimnazijo je dovršil v Celju, semenišče v Celovcu, ordiniran 1900; nato je šel 1901 za kaplana v Škocjan v Podjuni, bil od 1904 provizor in župnik v Št. Juriju pri Vinogradih, dokler ni bil 24. sept. 1908 spet nameščen v Škocjanu, takrat za župnika; tu je ostal do smrti. Pomemben je postal kot voditelj slov. življa na Koroškem po plebiscitu 1920, ko je kot poslanec v kor. dež. zboru vodil breznadni boj za pravice svojega naroda. Zastopal je koristi slovenskega kmečkega prebivalstva tudi v novoustanovljeni kmetijski zbornici v Celovcu. Leta 1932 je prevzel predsedstvo Slovenske prosvetne zveze na Koroškem, prirejal v njenem imenu kot izvrsten ljudski govornik številno obiskane shode in predstave ter vodil leta 1934 koroške pevce na turnejo po Sloveniji. Publicistično je deloval v Koroškem Slovencu; podpiral je tudi slovenske učne zavode, kar jih je še ostalo na Koroškem, zlasti zavod šolskih sester v Št. Rupertu pri Velikovcu. Marca 1938 je bil nasilno interniran v Pliberku, od koder se je vrnil, na smrt bolan, junija 1938 v Škocjan. Njegovega pogreba se je udeležilo čez 3000 ljudi. Vence in trakove na njegovem grobu je zločinska roka čez noč požgala. Njegovo mladostno podobo je ohranil Ksaver Meško v mladinski črtici Poljančev Cenek.« Prav tako literaren pristop je ubral Metod Turnšek v noveli o Poljancu z naslovom »Korotan v krčih«, med drugim je tudi zapisal: »Umrl je človek, ki je imel veliko, veselo in zlato srce.«

Zgodovinarka Marija Wakounig je o Vinku Poljancu zapisala:

»Kot mladenič je Poljanec sanjal o gosposki obleki, po študiju bogoslovja v celovškem Marijanišču jo je tudi oblekel. V svoji drugi fari v Št. Juriju je pogosto slekel gosposko suknjo in v kmečki obleki zavihtel koso in opravljal druga rokodelska dela. To ga je ozemljilo. Obdeloval, negoval in ohranjal pa ni samo farnega življenja, zemlje in kmetije, temveč tudi kulturno (jezik, petje) in politično dejavnost koroških Slovencev. Po prvi svetovni vojni se je bilo treba na Koroškem opredeliti ali za Avstrijo ali za Jugoslavijo. Poljanec, ki je bil za Jugoslavijo (tam se mu je obetala visoka služba v kmetijski zbornici), je po plebiscitu sprejel demokratično odločitev na znanje in bil ogorčen, da je veliko slovensko-koroških duhovnikov zapustilo Koroško. Očital jim je, da so iz nizkotnih vzrokov prepustili Slovence svoji usodi.«

Nadalje Marija Wakunig piše: »Kot socialno-političen človek in duhovnik je imel dober čut za materialne in nematerialne stiske svojih faranov, ki jih je redno obiskoval in jim pomagal, kjer je le mogel. Še posebej se je čutil odgovornega za tiste, ki so se odtujili Cerkvi in tudi slovenski besedi. Iskal je skorajda nalašč njihovo družbo in se ni izmikal ne trdi diskusiji in ne nasilju proti lastni osebi.« Dodaja še, da se je zavzemal za izobrazbo deklet in žensk.

Miha Vrbinc je svoj govor zaključil z besedami: » Leta 2014 postavljena spominska plošča v celovški deželni hiši spominja na šest članov koroškega deželnega zbora, ki so bili žrtve nacionalsocialistične diktature, med njimi je Vinko Poljanec. Unvergessen – Nepozabljeni je nadpis na tej tabli – in to naj bo vodilo nam, da sledimo Poljančevemu zgledu graditelja mostov med Slovenci to- in onstran meje, med kulturo in politiko, med poljedelstvom in molitvijo, pa tudi med narodoma na Koroškem in narodi srednje Evrope – vedno pa na temeljih lastne zavednosti in lastnega zavedanja korenin, iz katerih smo zrasli.«

Mateja Rihter