Mati, domovina, Bog – to so besede, po katerih živi Smrtnikova družina in so jih napisali tudi na očetov grob. Ob 60. rojstnem dnevu in po prvem letu v deželnem zboru smo se pogovarjali s Francem Jožefom Smrtnikom iz Kort.

Zelo dobro se spominja, kako lepo je bilo iti v šolo. »Na kmetiji smo živeli brez televizije, brez radia. Prišli smo samo v cerkev, drugače pa nikamor,« spregovori o otroških letih. V šolo so hodili skozi korške peči, »v 70-ih letih je bil zelo veliko turistov, nemško nismo znali, težko smo se kaj pogovorili.« Čeprav so imeli do šole šest kilometrov peš v eno smer, so spomini na ljudsko šola na Obirskem lepi, »zelo mi je ostal v spominu učitelj Valentin Polanšek, ki nas je učil tudi peti. Na ljudski šoli na Obirskem se je takrat pelo triglasno. Vedno smo nastopali na dnevu starejših občank in občanov, to je bila že tedaj stalnica, Polanšek je imel program kot šolnik, politik in kulturnik, za nas je bil višek, da smo smeli peti v šotoru v Kapli.« Zaradi velike oddaljenosti sta šla od Smrtnikovih v ljudsko šolo in v gimnazijo po dva brata skupaj. Z 10-imi leti je Franc Jožef Smrtnik začel obiskovati Slovensko gimnazijo, bival je v Marijanišču, »nisi bil še vešč mesta, prve mesece je bilo težko, šola je bila še ob sobotah.«

Pa se vrnimo še malo v čas ljudske šole. Od doma do šole so zjutraj hodili uro in petnajst minut, nazaj pa tri ure ali pa še več. »Igrali smo se in se skrivali. Bilo je samoumevno, pot ni bila težka,« pripoveduje. Takrat so bile v cerkvi v Kortah sv. maše tudi za praznike, spominja se, da so hodili ministrirat k svitnam, maša je bila še za božič in veliko noč, tega zdaj že dolgo ni več.

Začel je študirati gozdarstvo na Dunaju, na Dunaju je obiskoval tudi trimesečni intenzivni tečaj Katoliške socialne akademije, nato se je vrnil na Koroško. Želel je opravljati civilno službo in uspel se je zagovarjati pred komisijo, da so mu to dovolili. Tako je postal prvi aktivni lovec, ki je smel opravljati civilno službo. »Potem so spremenili zakon, da kot aktivni lovec nisi smel opravljati civilne službe, zdaj je to spet drugače. Civilnik sem bil pri Caritas v Celovcu, z direktorjem Omelkom sva vedno govorila slovensko, čeprav to takrat sploh ni bilo samoumevno,« pripoveduje. Delal je v domu za brezdomce Caritas in pogovori z ljudmi mu še vedno ostajajo v spominu.

Ker je najstarejši od petih sinov, je bilo od vsega začetka jasno, da bo naslednik na kmetiji. Tudi v politiki je šel po očetovih stopinjah in je prevzel Enotno listo v Železni Kapli. Še zelo mlad je postal član predstojništva na občini. Od leta 2001 je v Kmetijski zbornici zbornični svetnik SJK. Vsa leta je tudi navdušen pevec: moški zbor, lovski zbor in Kvintet Smrtnik mu veliko pomenijo. Težko mu je, da kvintet ne poje več, a je hvaležen za skupnih 38 let in tudi za to, da so veliko pesmi posneli in bodo tako ostale za prihodnje rodove. »Kot koroški Slovenec vem, da je samo kultura premalo in da je samo politika premalo – potrebna je dobra kombinacija.« Politično izobrazbo je dobil v domači hiši in pri KDZ, kjer so imeli politična šolanja. Zamudil ni nobene demonstracije, spominja se, kako so na železniški postaji zahtevali dvojezične vozovnice.

Mama in oče sta bila vedno zelo odprta za goste, tako da je bilo pri njih doma pestro. »Sima, o katerem je sedaj razstava v Celovcu, je bil naš stalni gost,« na obiske so hodili tudi politiki z drugačnim prepričanjem, v tem so se učili odprtosti do drugega mnenja.

Leta 2009 je Franc Jožef Smrtnik postal župan tržne občine Železna Kapla-Bela, in to kot predstavnik samostojnega političnega gibanja koroških Slovencev. To je bila senzacija. »Tega skoraj nihče ni pričakoval. Ko sem prišel v drugi krog, mi je marsikdo rekel, da ni možnosti za zmago, saj sem bil v prvem krogu skoraj 200 glasov zadaj,« a v volilni kampanji je bil blizu ljudem. Na domovih je obiskal vse volivke in volivce ter se z njimi pogovarjal. V drugem krogu je zmagal za 15 glasov. »Vedel sem, da ne bo enostavno, imeli smo samo štiri svetnike, a v prvem mandatu smo zelo veliko dosegli, ker smo delali skupaj«. Nato je leta 2015 zmagal že v prvem krogu. Leta 2021 žal izvolitev ni uspela, a župan je bil dvanajst let, »če nisi pri večinski stranki, je to veliko.« Kot politik ve: »Ljudi moraš imeti rad, veliko moraš prenesti, če te kdo kritizira kot župana, tega ne smeš jemati osebno. Tudi tistim, ki so me najbolj kritizirali, sem pomagal.« Pa še nekaj je spoznal: »Če se ena vrata zaprejo, se druga odprejo.« Leta 2023 je bil izvoljen v deželni zbor v Celovcu pri stranki Team Kärnten/Koroška. »Vem, da vsem Slovencem to ni bilo všeč, a sem toliko realist, da sem vedel, da samostojno ne bomo prišli v deželni zbor.« Delo je zanj vrednota in vedno skuša iskati nove modele in poti. V javnosti je posebej odmevalo, ko se je privezal k dvojezični tabli za Belo, drugače bi jo odstranili. Pomembno se mu zdi, da se ljudje poslužujejo pravic, »vsa čast Bernardu Sadovniku za dvojezične obrazce za občine. Upam, da se jih bodo ljudje posluževali.« Slovenski jezik in podeželski prostor sta zanj dragocena darova. Zaveda se, da ni enostavnih receptov, a želi si več vidne slovenščine, ljudje morajo imeti motivacijo, da se učijo slovenščino, »v vsaki občini naj bi bil nekdo zaposlen, ki zna dobra slovensko, da se bodo ljudje navadili in bodo svoje vloge vlagali tudi v slovenščini.« Zelo je pomemben kakovosten pouk v šolah. »Dokler koroški Slovenci in koroške Slovenke nič ne zahtevamo, je za druge vse v redu. Če pa kaj želimo, takoj rečejo, da provociramo.« Večkrat se ozira na Južno Tirolsko in kako imajo tam urejeno Ladinci. Tudi v deželnem zboru samozavestno uporablja slovenščino. Ko je kot novoizvoljeni deželni svetnik v deželnem zboru spregovoril v slovenščini, ga je je predsednik deželnega zbora Rohr prekinil. »Tudi na odboru, ki ga vodim, in v zakulisju vedno pozdravim slovensko,« samozavestno vztraja pri slovenski besedi.

Ob 60. rojstnem dnevu pravi: »Moraš biti vesel, da to dočakaš.« Zelo je hvaležen, da ima krasno ženo Regino in tri otroke Anjo, Mateja in Štefana. »Vsa družina stoji za mano. Drugače ne bi mogel vsega tega delati.« Življenje na kmetiji se mu zdi prednost, a s skrbjo spremlja razvoj. Če je bilo v generaciji njegovega očeta dovolj, da si posekal 150 kubikov in si lahko kupil nov traktor, moraš sedaj posekati vsaj 10 x več. V domači fari Obirsko je lektor, tudi kot župan je redno bral berila na pogrebih v Kapli, na Rebrci ali na Obirskem. Fare vidi kot dragocen kraj, kjer ima slovenščina svoje mesto.

Mateja Rihter