Več stoletij so Starmanovi predniki kmetovali za škofjeloško gospostvo. Trije strici so odšli v ameriške rudnike, najmlajši stric Jože Porenta je študiral gradbeništvo. Tako se je oče Janez Starman priženil na Rantovo kmetijo, stric Andrej je prevzel doma pri Anžonu in stric France je leta 1932 pel novo mašo. Lojze Starman se je rodil 16. junija 1933 kot četrti otrok, a trije bratje so zgodaj umrli in je bilo jasno, da bo Lojze Starman prevzel kmetijo. Otroštvo je preživel v sproščeni družbi številnih sosedovih fantov in bratrancev v vasi Srednje Bitnje pri Kranju.

Gorenjsko so leta 41 zasedli Nemci in takoj izgnali slovenske učitelje in duhovnike, tudi strica Franceta. Na kmetije Sorškega polja so hoteli odseliti slovenske družine in naseliti nemške, a se je ta akcija zataknila. Pobrali so družinam radijske oddajnike in tako je slovenska beseda izginila iz javnega življenja. Lojze Starman je obiskoval nemško šolo, slovenski verouk so prevzela dekleta in delo na kmetiji je sledilo teku letnih časov. V zadnjem letu vojne so se tudi na Gorenjskem množili partizanski napadi na domače prebivalstvo, odpeljali so družini teleta iz hleva, spraznili shrambo in pobrali Lojzetu Starmanu in njegovemu očetu Janezu vso obleko, »saj je ne bosta več potrebovala«.

Ob koncu vojne je najprej bežal stric Jože, član ljudske stranke in nove slovenske vlade, potem pa so tudi Rantovi naložili voz, vpregli konja, prepustili kmetijo »za nekaj tednov« dekli v oskrbo, in se uvrstili v dolgo vrsto beguncev proti Ljubelju. Na poti so se jim pridružili še stric Andrej in drugi sorodniki. Bežali so pred partizani in Rdečo armado. Na Vetrinjskem polju so čakali, da se bodo lahko vrnili v svobodno, a ne v osvobojeno, Slovenijo. Po sedmih tednih so jih Angleži nastanili v spraznjena vojna taborišča. Rantovi so bili med prvimi, ki so prišli v špitalsko taborišče, kjer so ostali za celih 12 let.

Lojze Starman je končal šolanje v slovenskem jeziku, obiskal razne tečaje in se v taborišču izučil za mizarja. Prosti čas za mladino so v taborišču organizirali salezijanci, kopali so se pri jezeru, hodili v hribe in kolesarili po Koroškem. P. Janez Rovan je vodil ministrante, p. Ivan Matko je vodil mladinski dom in organiziral rokodelske tečaje vseh strok. Saj je bilo med begunci veliko učiteljev in mojstrov, ki so z veseljem navajali mladino v raznih spretnostih. Učili so se redno za gledališčne predstave in se polnoštevilno udeležili vseh cerkvenih praznikov in procesij. Angleži so podpirali skavte, jim poskrbeli opremo in omogočili taborjenje v hribih in ob jezerih.

Iz taborišča so se veliko vozili na izlete s tovornjaki, z vlaki ali avtobusi in obiskali bolj romarske kot izletniške kraje. Z begunskim potnim listom je Lojze Starman prišel na Sv. Višarje, v Benetke, Turin in Rim – a ne v domovino. Dopisovali so se, le stric Jože je lahko prišel iz Trsta na obisk. S prijatelji so se vozili s kolesom tudi v Podjuno in Sele in držali stike s salezijanci, a prijateljev je bilo vedno manj, ker so se družine ena za drugo odločile za izselitev v Ameriko. Lojze Starman si je izbral za soprogo Potokarjevo Majdo, ki je s svojim očetom sama živela v taborišču. Po smrti Rantove mame sta se leta 1958 poročila pri Gospe Sveti. V novi hiši, od Združenih narodov zgrajene za begunce, sta si ustvarila družino. Dobila sta avstrijsko državljanstvo in se najprej s turistično skupino odpeljala na Bled, sorodnikom pa sta sporočila pod znamko pisma, da pride »Rantov Slavko« na Bled.

Lojze Starman je zgledno skrbel za družino, delal do svoje upokojitve kot mizar v sosednji vasi, doma prevzel kar vsa rokodelska dela, podpiral ženo pri vzgoji šestih otrok, hodil k jutranji maši in potem ostal pri dojenčku ali bolnem otroku, da so vsi lahko šli k drugi maši, kjer je Majda pela v cerkvenem zboru; popoldne so šli vedno skupno na sprehode, k šmarnicam in k molitvi križevega pota, in doma so vsak večer skupno molili rožni venec. Gostilne v špitalski okolici pozna Lojze Starman le, ker je kot mizar naredil ali popravljal opremo, povsod so ga imenovali »Herr Alois«. Doma, na vrtu in pri varstvu otrok sta pomagala oče Janez, teta Katra in tudi stric Andrej. Lojze Starman pa je pomagal bratrancem v domovini, da so na Koroškem ali v Nemčiji dobili potrebne stroje in nadomestne dele. Stric France, župnik v Žireh, je lahko prišel šele po 20-ih letih čez mejo na obisk, bratrancu Tonetu pa so v službi dan po svojem obisku namignili, da naj raje ne hodi preveč na Zgornjo Koroško.

Otroci so se naučili slovenščine doma, pri sosedih, pri verouku in v cerkvi, doma so imeli na voljo slovenske tednike in obširno knjižnico iz taborišča. Z vozniškim izpitom in novim avtomobilom sta Majda in Lojze Starman otrokom približala lepote Koroške in Gorenjske; vsakokrat so se ustavili na Brezjah. Vsem otrokom sta Majda in Lojze Starman omogočila višjo izobrazbo in ko se je Lojze Starman upokojil, sta lahko brezskrbno potovala po svetu, se udeleževala vsakoletnih romanj in obiskovala prijatelje v novi domovini onstran velike luže. Še vedno obiskujeta sorodnike, romarske kraje in spominska srečanja beguncev. Z upokojitvijo je Lojze prevzel tudi mežnarsko službo v špitalski Marijini kapeli, ki jo je zvesto opravljal več ko 25 let.

Ob 80-letnici je Lojze Starman citiral Ps 90,10 (Dni naših let je sedemdeset let, če smo krepki, osemdeset let, in njihova vihravost je muka in zlo, hitro mine in mi odletimo.)

Za 90. rojstni dan mu žena Majda, 26 potomcev in številni sorodniki želijo še mnoga leta pri dobrem zdravju in v božji milosti.

IKS