Pod geslom »S Slomškom misijonarji upanja« je v nedeljo, 28. septembra, pri sv. Jožefu nad Celjem potekala vseslovenska in skupna slovesnost ob Slomškovi nedelji in obhajanju 400-letnice Misijonske družbe. Med hvaležnimi Slomškovi romarji in častilci, so bili tudi nekateri koroški romarji s škofom Jožetom Marketzem na čelu.

Lep je bil pogled na oltar. Somaševanje številnih duhovnikov (med njimi tudi Janko Krištof), sobratov lazaristov, redovnih predstojnikov, vizitatorja lazaristov Roberta Petkovška, skupaj z upokojenimi nadškofi Antonom Stresom, Marjanom Turnškom, Stanislavom Lipovškom, Stanislavom Hočevarjem, celovškim škofom Jožetom Marketzem, škofoma Janezom Kozincem in Andrejem Sajetom, predsednikom Slovenske škofovske konference, in upokojenim kardinalom Francem Rodetom je vodil celjski škof Maksimilijan Matjaž. Za glasbeni okvir pa so skrbeli združeni zbori Jožefovega hriba v sodelovanju z Velikim pihalnim orkestrom Glasbene šole Celje.

V središču Slomškove nedelje sta stali dve osebnosti. Blaženi škof Anton Martin Slomšek in sveti Vincencij Pavelski. Vizitator lazaristov Robert Petkovšek je v pozdravnem govoru poudaril, da »smo lazaristi veseli, da smemo gostiti letošnjo Slomškovo nedeljo in obenem tudi svoj praznik, 400-letnico ustanovitve Misijonske družbe. Slomšek je lazaristom leta 1852 odprl vrata v avstrijske dežele prav tukaj pri svetem Jožefu. In iz te hiše so pozneje nastale štiri province lazaristov, Slovenska, Avstrijska, Madžarska in Slovaška. Zato imamo danes lazaristi po teh deželah Slomška za svojega, kakor je tudi Slomšek imel lazariste nekoliko za svoje in je z njimi tudi veliko sodeloval.«

Škof Maksimilijan Matjaž se je v pridigi osredotočil na pomen upanja v svetem letu, vere in dejavne ljubezni, včeraj in danes ob zgledih dveh velikih likov, blaženega škofa Antona Martina Slomška in svetega Vincencija Pavelskega. Pogled je usmeril na to, kako sta dala in dajeta pečat zgodovini in aktualnemu življenju našega časa? »Vincencij je živel v nemirnem času pred francosko revolucijo in je leta 1625 na zemljišču avguštinskega samostana Svetega Lazarja v Parizu ustanovil skupnost duhovnikov in bratov, ki so se posvečali ljudskim misijonom in vzgoji duhovščine. Slomšek je postal škof leta 1846, dve leti pred t. i. pomladjo narodov, ko so Evropo pre­tresali veliki nemiri in vojne. Rušile so se stoletne institucije in države, tudi papeška, rojevale so se nove ideje in vrednote. Slomšek se je zavedal, da mora po­globiti predvsem korenine, tako narodne kot verske, če želi, da bosta slovenski človek in vera preživela. Zato je Slomšek leta 1852 poklical v Celje sinove sv. Vincencija, ki so zaradi svojega dela za malega človeka in socialno pravičnost, postali moteči marsikateri evropski kronani glavi. Zaupal jim je skrb za ljudske misijone, to je za temeljno versko vzgojo najširšega sloja Božjega ljudstva ter skrb za sistematično vzgojo in sprem­ljanje duhovnikov. Kmalu so se duhovnikom pridružile v velikem številu tudi sestre usmiljenke, ki so z organizirano skrbjo za bolne, ostarele, reveže in zapuščene, rodovitno dopolnile evangeljsko poslanstvo Cerkve. Ti sadovi milosti so bili posajeni na globoko, z evangelijem prepojeno zemljo, zato rojevajo znamenja upanja tudi v našem času.«

Blaženi Slomšek in sv. Vincencij nam danes kličeta v isti intonaciji kot Jezusova prilika o slepem bogatašu, ki je v zaverovanosti v samega sebe in svoje ugodje, prezrl ubogega Lazarja. Slomšek in Vincencij sta si prizadevala, da bi človeku pomagala odpreti oči, da bi lahko v bližnjem, v svojem bratu in sestri, odkril učlovečenega Božjega Sina in s tem Boga v svojem konkretnem življenju. Prepoznati Gospoda – Vstalega – v revežu, ki je pred mojimi vrati.

K darovanju sta dar kruha in vina prinesla Tanja in Simon Ozvatič, zastopnika Slomškove in Vincencijeve dediščine. Povedala sta, da je bil sv. Vincencij »dober kot kruh«, bl. Slomšek pa je bil kot dober vinograd­nik, ki skrbi za vsak grozd. Slomšek je gorel za narod in njegov sad je tudi Mohorjeva.

Slomškov postulator nadškof Marjan Turnšek pa je zbrane pozval k molitvi za beatifikacijo A. Martina Slomška ter da »se mu priporočamo, če česar sami ne zmoremo«. Vse pa je pozval, »da vsak dan v vseh žup­nijah molimo za njegovo kanonizacijo«.

Dobesedno
Milica Sturm: Jaz grem na vsako Slomškovo proslavo in si želim, da bi kmalu postal svetnik. Lani sem preromala celo Slomškovo pot.
Jozej Haschej: Lani sem obiskal Slomškovo rojstno vas Ponikvo. Ker je tudi zavetnik kmetov, sem rad prišel.
Silvija Krop: To, da imamo tako blizu znanega blaženega, je nekaj posebnega. Ljubim njegovo pesem: V nebesih sem doma in jo uporabljam v molitvah. Želim si, da bi bil blaženi Slomšek priprošnjik za vero, ljubezen in upanje v mojem ožjem okolju.
Marlen Smole-Taupe: Če pride kdo k meni na obisk v Celovec, ga peljem v stolnico in tam pokažem Slomškovo spominsko ploščo, saj je tam deloval. On povezuje vse Slovence. Slomšek ni poznal meja in tako tudi danes povezuje čez meje.
Škof Jože Marketz: Čez tri leta bomo obhajali 800-letnico lavantinske škofije. Slomšek je zelo relevanten tudi za našo škofijo in za vse Slovence. Slomškove nedelje imajo v Sloveniji močno tradicijo. In ker je Slomšek tudi naš, je pametno, da se teh shodov udeležimo tudi mi iz krške škofije.

Vincenc Gotthardt