Organisation / Organizacija

Nedelja

Pripeljali 220 kilogramov opreme, opravili 51 operacij in izobraževali lokalne kirurge

Jurij Gorjanc je v Tanzaniji vodil zdravniško misijo avstrijsko-slovensko-avstralsko-lihtenštajnske ekipe

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Jurij Gorjanc je v Tanzaniji vodil zdravniško misijo (Gradišnik)

Kirurška misija je našo avstrijsko-slovensko-avstralsko-lihtenštajnsko ekipo vodila v Tanzanijo. Ngarenairobi je upravni okraj v okrožju Siha v regiji Kilimandžaro v Tanzaniji. Območje obsega 172 km2 in ima povprečno nadmorsko višino 2.111 m. Po podatkih popisa iz leta 2012 ima okraj 9431 prebivalcev.

Zdravstveni center Ngarenairobi (NHC) pripada kongregaciji »očetov Spiritus Sancti«. NHC je prvič v zgodovini gostil misijo Hernia International. Razlog za misijo je bil dr. Ally Kombo, spreten in ambiciozen mlad kirurg konzultant, ki se je po gostovanju naše misije leta 2019 v vasi Momella navdušil nad karizmo naše mednarodne hernijske fundacije. Navezal je stike z lastniki bolnišnice, zlasti z očetom Damianom in superiorjem očetom Calistusom.

Pot od naših domov do Ngarenairobija je trajala približno 24 ur. Nekateri od nas so v dneh po prihodu osvojili vrh gore Meru (4566 m). Nato se je ekipa sestala v nedeljo pred misijonom v provincialni hiši kongregacije, od tam in nazaj pa smo se vsak dan vozili v zdravstveni center (približno 30 minut). Našo ekipo je sestavljalo devet članov: trije kirurgi, anesteziolog, radiolog, medicinska sestra, medicinska sestra anesteziologinja, bodoči študent in fotograf. Poleg tega se je iz številnih delov Tanzanije, celo z otokov Zanzibar in Mafia, prišlo učit vsaj pet lokalnih kirurgov, anesteziologov ter medicinskih sester. Uvozili smo 220 kg opreme in zdravil v enajstih vrečah. Letos na carini ni bilo težav zaradi predhodne komunikacije naših zdravstvenih gostiteljev z agencijo TMDA – Urad za zdravila in medicinske pripomočke Tanzanije.

V nedeljo zvečer in v ponedeljek zjutraj je bila prva naloga preverjanje bolnikov za operacijo. Ker je Ngarenairobi vas, nekoliko odmaknjena od civilizacije, so bolniki prihajali vsak dan, potem ko so bili obveščeni s plakati, prek lokalnega radia in družbenih medijev. Vsak dan je bilo ravno dovolj bolnikov za en dan, ne preveč ne premalo. Vse je potekalo tekoče. Nismo bili navajeni vzeti odmora za kosilo, piškoti, brezalkoholne pijače, kava in slastni indijski oreščki in arašidi so za večino med nami zadostovali med operacijami. Poleg operacij golše in kile ter manjših operacij iz drugih indikacij je bila pomoč lokalnim zdravnikom in medicinskim sestram visoko na našem prednostnem seznamu. Za to smo si vzeli čas, saj sta na naših misijah pomembna izobraževanje in poučevanje. Lokalni zdravniki, zlasti dr. Kombo, so postali samostojni in samozavestni pri operacijah kile. Vzporedne operacije na dveh in včasih treh mizah so omogočile 51 posegov pri 46 pacientih v štirih dneh. Dobro delo v bolnišnici je bilo mogoče tudi zato, ker smo bili dobro nastanjeni (zajtrk in večerja) v provincialni hiši Kongregacije skupnosti duhovnikov (v Opus Spiritus Sancti). Med 46 bolniki (z 51 posegi) smo operirali 8 otrok in 33 odraslih. Najpogostejše operacije so bile operacije kile. Najmlajši bolnik je bil star dve leti.

Maria je opravila 52 ultrazvočnih pregledov s prenosnim ultrazvokom. To je bilo v veliko pomoč. V operacijski dvorani 1 je bila v glavnem splošna anestezija, medtem ko so bili posegi v operacijski dvorani 2 v spinalni in lokalni anesteziji. V operacijski dvorani 3 (ki je bila zaradi močne kirurške ekipe improvizirana iz sobe za okrevanje) smo uporabljali naglavne svetilke. Negovalka Manuela je bila sposobna pripraviti mize in material v treh operacijskih dvoranah – kar je bilo mogoče le zato, ker ji je uspelo naučiti in motivirati lokalne medicinske sestre, da so pomagale in bile dejavne. Prav tako je dobro, da imaš na takšnih misijah (bodočega) študenta – Timotej je bil v pomoč v vsaki situaciji. Nik mu je kot profesionalni fotograf večkrat pomagal, ko ni bil zaposlen s snemanjem in fotografiranjem. Uspelo mu je celo popraviti elektroniko na mizi v operacijski dvorani 3.

Počutili smo se privilegirane, ker nismo imeli nobenih zapletov (manjših ali večjih), kar je prispevalo k temu, da program ni bil prenatrpan. Tudi tokrat smo si za vsak posamezen postopek vzeli dovolj časa, ne da bi hiteli. Običajen delovni dan se je začel ob 8. uri zjutraj in končal okoli 18.30, 19. ure. Dobro delovno in prijateljsko ozračje je bilo rezultat večmesečnih priprav na misijo. Molitve duhovnikov gostiteljskega reda so nas dodatno podpirale ves čas našega delovanja v Tanzaniji.

Jurij Gorjanc