»Sem v čakalnici na smrt, a sem profesionalka,« je izjavila glavna igralka Zofi Debevec. Čakalnica za smrt je bil oder pri Prangarju v Zmotičah, ona pa del igralske družine Slovenskega prosvetnega društva Dobrač.

Zbrani v dvorani so dlje časa spet doživeli ognjemet duhovitosti svojih znanih igralk in igralcev. Včasih je zadostoval že sam nastop kakega igralca ali igralke. Ni jim bilo treba kaj reči in že je legel v dvorano nasmeh. Spomin na prejšnje igre je oživel, saj igrajo že 40 let.

Toda tokrat je šlo za igro Toneta Partljiča »Čaj za dve«. V režiji Ane Ruter so poleg Zofije Debevec še zaigrali Lojz Gallob, Pepi Mikl, Theresia Gallob, Elfriede Zettinig-Brandl in Marjan Gallob. Zgodba Toneta Partljiča opisuje življenje v domu ostarelih. V njem sta tudi glavni junakinji, kmetica Angela in upokojena gledališka igralka Jasmina. V isti sobi se znajdeta po spletu okoliščin, ki so v naših domovih za ostarele stalnica – premalo prostora. Po napetih in komičnih dogodkih, se počasi privajata na sobivanje. Povezujejo in ločujejo ju različne navade, predmeti in ljudje. Dobra volja pa je tista, ki zbližuje ljudi, pa naj bodo še tako različni. Dve ženski, dva svetova, ena soba in spoznanje, da je vse boljše od osamljenosti, pa čeprav ostaja vonj po čebuli.

Pa se podajmo na oder pri Prangarju v Zmotičah. Kar so na Koroškem svetovno znane igralke in igralci postavili na oder, je bilo kar dvakrat duhovito: najprej po vsebini, potem pa že, kdo je igral. Marjan Gallob kot ravnatelj doma ostarelih. Kdo bi ga mogel igrati bolje? Enako velja za upokojeno igralko Zofijo Debevec in njeno partnerico Elfriede Zettinig-Brandl, ki igra kmetico. Pa Lojz Gallob kot zaljubljenec in Pepi Mikl kot duhovni oče in Theresia Gallob kot hčerka slavne igralke. Če bi to igro videl Tone Partljič, bi mu najbrž bilo nekaj zelo jasno: tako se to igro tudi da igrati. In morda samo tako in samo v tem kraju. Najbrž bi se navdušil tudi nad narečjem kmetice, ki daje igri posebno zvočnost. Pa tudi odrska scena je imela nekaj posebnega z mobiliarjem iz nekdanjih domov pod Dobračem.

Veliko upanja je v igri. Prvakinja drame igra glavne vloge, ki jih v dejanskem življenju nikdar ni igrala. Spominja se, kako je te vloge igrala ljubica režiserja, ona sama pa vedno samo stranske vloge. V domu ostarelih jih sedaj lahko igra in ko izve, da bo v njeno sobo prišla sostanovalka, ve tudi, to je njena priložnost: njej bo igrala glavne vloge, ki jih v življenju ni mogla. Da to ni tako enostavno, je na dlani. Prihaja do zapletov, vendar »dokler igram, še nisem mrtva«.

In kakšen je konec? Ne more biti drugačen od naslova komedije. Ko se upokojena igralka in kmetica navadita na skupno življenje v sobi, pride direktor in pove, da je sedaj soba za kmetico prosta. Pravi: »Vam pripada lastna soba in čaj ob petih«. Upokojena igralka: »Ne. Prinesite čaj za dve.«

vg