Pred kratkim sta plesalka Mirjam Sadjak in violinistka Mira Gregorič imeli skupno interdisciplinarno predstavo z naslovom »reversed refill« v Centru k&k v Št. Janžu. S svojo umetnostjo želita umetnici posredovati pogled na drug svet in da bi umetnost ganila ljudi na različne načine.

V Centru k&k sta imeli skupno predstavo »reversed refill«, kako je prišlo do tega sodelovanja?

Mirjam: Pred dvema letoma si je Mira kupila »sampling pad«, ki ga pravzaprav uporabljajo bobnarji:ce. S »sampling padom« lahko predvajaš vse vrste zvokov – bobne, zvoke ali eksperimentalne zvoke. Igraš lahko tudi lastne zvoke ali posnetke.

Ko je to povedala Vincenzu Gattu in Mirjam Sadjak, smo vedeli, da hočemo raziskovati temo »sampling« na raznih področjih in jo razvijati iz različnih perspektiv. Tema sampling pa pravzaprav pride iz hip hopa, kjer ponavadi vzamejo vzorce pesmi, kot npr. melodijo ali ritem in jih dodajo v novo pesem. To je bistvu tudi tema, s katero smo se ukvarjali v sodelovanju. Vzeli smo zvoke vsakdanjika, gibe politikov, plesne gibe drugih predstav, zvoke mobilnih telefonov, gibe živali in jih na koncu v performansu »reversed refill« dali v nov kontekst.

Mi trije (Vincenzo Gatta, Mira Gregorič, Mirjam Sadjak) smo lahko s pomočjo dveh štipendij raziskovali temo »sampling« že celotno leto 2022 na Dunaju, v Berlinu in na Koroškem v rezidencah. Zbrali smo veliko različnih tehnik, kako delati na to temo in nabrali smo tudi zelo velik arhiv gibov in zvokov. Od januarja naprej pa smo razvijali performans »reversed refill«, ki je sestavljen le iz že obstoječih gibov in zvokov.

Kako je prišlo do tega, da delata skupne stvari?

Mirjam: Z Miro sodelujeva že od leta 2019 naprej. Tedaj sva ustvarili kratek performans »evolving creatures« na Dunaju. Leta 2020 pa sva naredili tudi kratki umetniški film »Unshackled episodes«. Poznava se pa že 20 let. V bistvu sva skupaj odraščali, saj sva obe živeli v občini Globasnici in tudi obe hodili na Slovensko gimnazijo. Povezani sva bili pa predvsem zaradi Glasbene šole, kjer sva obe tudi hodili na tekmovanja »Prima la Musica«. Ker sva obe šli študirat na Dunaj, sva ostali v stiku in nekaj časa tudi živeli skupaj. Veliko sva govorili o raznih projektih, hodili skupaj na koncerte in predstave in mislim, da imava prav podoben vidik na umetnost, zaradi česar je bilo za naju sodelovanje samoumevno. Po manjših in kratkih projektih sva želeli narediti daljši performans in se ukvarjati s kako temo dlje časa. Vincenza Gatta pa sem jaz spoznala pri plesni izobrazbi v Berlinu. Naposled sva poleg sodelovanja v raznih projektih prijateljice in prijatelji.

Kako gre mladima ženskama v umetniškem svetu?

Mira: Kot glasbenica je zame zelo pomembno krepiti položaj žensk v umetnosti in kulturi, še posebej v avstrijski umetniški sceni, saj so prizadevanja za nove izzive ter umetniška in družbena izmenjava del moje osebnosti in identitete. V zadnjih letih sem opazila, da ženske v umetniškem svetu dobivajo vedno več pozornosti. Seveda pa se na umetniški sceni še vedno ni lahko uveljaviti. Menim pa, da ni vedno lahko, tako za ženske kot za moške, da se uveljavijo na umetniški sceni.

Mirjam: Da so ženske danes še vedno premalo zastopane in situacija ni idealna, ne dvomim. Zlasti pri svojem delu kulturne menedžerke se še vedno pogosto znajdem v situacijah, ko me kot žensko ne jemljejo dovolj resno. Mislim pa, da se v prosti plesni sceni veliko ljudi ukvarja z vprašanji, kot so feminizem, enakopravnost, seksizem, patriarhalne strukture, in da obstaja veliko pobud na majhni ravni. Pomembno pa bi bilo, da bi ta prizadevanja našla prostor tudi v »mainstreamu« in na širši ravni. A kot je dejala tudi Mira, je treba veliko narediti ne le na področju feminističnih vprašanj, temveč tudi v prosti sceni in v umetnosti na splošno. Še vedno je veliko preveč ljudi, ki zapadejo v samoprekarat in živijo od projekta do projekta v upanju, da bodo lahko plačali račune.

Kaj je lepo in kaj je težko?

Mira: Zame je čudovito, da imam kot glasbenica, bolje rečeno umetnica, priložnost, da se izražam ne samo z jezikom, temveč z glasbo in telesom in tako sprožim nekaj v drugih ljudeh.

Mirjam: Posebej lepi so trenutki, ko se po mesecih raziskovanja v plesnem studiu in izstopanju iz lastnega »tunelskega videnja« na predstavah končno lahko pogovarjaš z ljudmi in nenadoma dobiš povsem nove poglede na svojo umetnost. Ti trenutki me vedno veliko naučijo o tem, da je mogoče eno in isto »umetniško delo« ali »plesno predstavo« razumeti na toliko različnih načinov in da lahko vsak:a v njej najde kaj svojega.

Mirjam in Mira: Posebej težko je prav to, kar je pogosto tudi tako lepo: imeti poklic, ki je istočasno tudi strast. Tako lepo, kot je poklicno početi to, kar rad počneš in kar prihaja iz duše, je tudi težko, če včasih realnost, zakonske zahteve podpor, finančne težave, trendi, zavrnitve itd. omejujejo umetniško svobodo. Ne pa bi rekli, da naju omejitve včasih prinesejo tudi do novih idej. Imajo torej pozitivne in negativne strani.

Kaj želita doseči z vajino umetnostjo?

Mira: Želim si, da bi lahko s svojo umetnostjo še vrsto let privabljala ljudi k poslušanju in gledanju in da jih lahko s svojim delovanjem posredujem v drug svet.

Mirjam: Želim, da moja umetnost v ljudeh kaj sproži. Naj bo to veselje, navdih ali celo jeza in nerazumevanje. Umetnost me je namreč ganila na toliko različnih načinov.

Mirjam Sadjak, rojena 1998, je plesalka in kulturna menedžerka iz Koroške, ki trenutno živi na Dunaju in v Berlinu.

Mira Gregorič, rojena 1995, je glasbenica in živi in dela na Dunaju. Izzive v avstrijski kulturni sceni, ki si ji stavi violinistka in učiteljica za violino, ji omogočajo, da se uveljavlja kot umetnica in pedagoginja in lahko sodeluje pri raznih projektih na tem in umetniškem delovnem področju.