Justi Obiltschnig, priletna žagmojstrinja, na hribu nad Lešami, imenovanem na Brdi, blizu Št. Jakoba je 20. januarja obhajala rojstni dan visokih let. 91 let je nabranih v košari njenega življenja, iz katere trosi prijetno veselje do danes vsakemu, ki stopi pred njo.

Tako prisrčno sem bila tudi jaz pred šestimi desetletji sprejeta od Justi in njenega že rajnega moža Tomija, ko sem si prvo leto kot učiteljica v Podrožci iskala sobo. Justina sestra Anica Fugger, ki sem jo poznala iz internata Mohorjeve v Celovcu, me je poslala tja k Justi, in tam sem bila zaradi prejete prisrčnosti takoj doma. Naravna domačnost teh dveh zakoncev me je vzela takoj v objem, nista imela sreče lastnih otrok, sta pa takoj skrbela zame, že malo izraščenega otroka. Seveda sem to uživala, kajti tam pri Prangarju, kjer je bil moj rojstni dom, nas je bilo sedem in ljubezen je bila tako malo razdeljena na več otrok. Tu pri žagmojstru pa sem bila edina in v središču.

Vsako nedeljo zvečer, ko sem se vračala z vlakom v Podrožco na moj delovni kraj, me je Tomi čakal na postaji, doma pa je Justi imela pripravljene copate, pozimi pa še »prigrete«. Vsak čas pa sem si lahko izposodila njun avto, nekak moderen ameriški »flicer«, to pa tudi malo brez slabe vesti, ker sem pogostokrat bila izvoljena in kot mladoletna brez lastnega avta tudi takoj pripravljena šofirati očeta Justi, ko je moral kam na pot. Ta gospod Fugger, Šarbicl z Breznice, postaven in visok mož s temnočrnimi očmi in nenavadno privitimi moštacami, mi je bil že iz otroških let posebna oseba v žarišču, ko je hodil pri Prangarju zaradi paše njihove živine na naši planini. Da bo po letih naneslo biti meni v bližino teh ljudi, mi je pa bila velika sreča.

Na Šarbiclnovi kmetiji so bila doma sama dekleta, Mici, Justi, Rezika, Anica in Dini.

Vsa so šla v oddaljene kraje, le Justi je bila poročena blizu, zgoraj na hribu na Brdi in je čez hrib dol lahko gledala na domačo hišo, in če je bila tam na ganku naslonjena metla s cunjo, je Justi vedela, da jo potrebujejo.

To je bila komunikacija po naravni poti, kakor jo čutim jaz še danes, če obiščem včasih mojo Justi, ki me tako stisne ob sebe, kakor nekdaj, čeprav imava obe že kar par nabranih let.

Z mehko rožanščino Justi sem se kar kmalu sprijaznila, čeprav še danes ne vem, kaj pomeni »bjivčko«, in zaradi spoštovanja se tudi nisem upala upreti iti še pred začetkom mojega dela v šoli na svitno v šentjakobsko cerkev, čeprav je ta bila v nasprotni smeri moje šole in sem se le čudila na poti do cerkve, zakaj Justi misli, da sva precej pozni, da morava pohiteti, ko je bila pa razsvetljena cerkev tik pred nama.

Nisem videla v jutranji temi, da je bilo treba vmes premostiti še globok graben. In tako smo marsikaj premostili čez desetletja, sedaj pa je treba ohraniti le še zdravje srca, vsekakor.

Hanca Buch-Mertel