Oznanjati veseli evangelij, biti med ljudmi in čutiti utrip dvojezičnih far so vodilo dušnega pastirja Marjana Plohla, ki v molitvi najde potrebno moč.

Pred 30-imi leti ste bili posvečeni v duhovnika. Kakšne želje in predstave so vas spremljale kot novomašnika. So se želje in predstave o duhovniški službi uresničile in kaj ste morali v teku desetletij sprejeti kot spremembo?

Marjan Plohl: V teh desetletjih smo doživeli veliko družbenih sprememb. Že v času posvečenja in ob začetku duhovniške službe v Brestanici se je kazal propad socialističnega sistema v Jugoslaviji. V kaplanski službi sem bil poleg obhajanja svetih maš in poučevanja verouka veliko med ljudmi. Želel sem spoznati ljudi, veliko sem jih obiskoval in spoznaval faro po dolgem in počez. Še po osamosvojitvi je bilo nekatere ljudi strah priznati svojo pripadnost k Cerkvi, ker so se bali, da bodo izgubili službo ali jih bodo oblastniki prikrajšali za dobrine. Ljudje so bili na robu strahu in želel sem jih spremljati s svojimi obiski.

Ob prihodu na Koroško ste si zastavili en sam cilj: biti med ljudmi, jih poiskati, hoditi za njimi in jim oznanjati Jezusovo veselo oznanilo z govorico in sredstvi, ki zadostijo potrebam današnjega časa. Kako vam to uspeva – tudi v pogledu na dvojezičnost, ki oblikuje versko življenje v vaših farah?

Marjan Plohl: Do vseh ljudi želim vzpostaviti močno vez, kar zahteva določen čas in določeno pozornost. Na začetku sem vztrajal na procentnem deležu slovenščine v svojih farah. Ljudje pa so želeli, da se bogoslužni jezik spremeni v prid nemščine. V dvojezičnih farah nisem želel vsiliti domačega slovenskega jezika. Želel sem samo opozoriti na to, da opuščanje slovenščine ni perspektivno in da pušča duševne posledice, ki na neviden način uničujejo korenine. Ljudem manjkajo ponos, zavest in perspektiva, ki bi jo videli v jeziku, v tej dediščini, ki jih dviga in bi ta dar znali dobro uporabiti. Da bi začutili moč jezika, kar bi pomagalo njihovim potomcem in celi deželi. Krči se jezik ali celo izginja, s tem pa izgine bistvo, izgine duh ljudi.

Vera in versko življenje igrata v življenju ljudi vedno bolj stransko vlogo. Kako danes v družbi, v kateri prevladujeta potrošništvo in udobje, posredovati ljudem bogastvo vere?

Marjan Plohl: Sem vernik med verniki, ki se nahaja v osrčju občestva in posluša utrip ljudi in fare. Ko poslušam ta utrip, vem, kako lahko svetujem in pomagam, da ostane utrip fare zdrav. Priznati moram, da pojema versko življenje. Pojema pa zaradi tega, ker so ljudje med seboj odtujeni. To je mogoče čutiti tudi v družinah. Kjer ni več molitve, ni več lepega pogovora, tam grozi odtujenost. Če v družini ni več molitve, ki je enaka lepemu pogovoru, kjer so iz družinske srede odpravili rožni venec, tam ni več pričakovati obiska v cerkvi, razen za podeljevanje zakramentov.

Kot župnik na Radišah, v Podgradu in Medgorjah ste razpeti med dušnopastirsko službo in upravljanjem far. Česa si ljudje danes najbolj želijo od duhovnika?

Marjan Plohl: Ljudje najbolj potrebujejo duhovnika v bolezni. V bolezni me pokličejo, da jih obiščem na domu ali v bolnišnici. Danes se ljudje radi zatekajo v novodobne ponudbe, ki imajo cilj povezovati ljudi v skupnost. Želijo ljudem povrniti tistega duha, ki so ga nekdaj živeli na vasi in v družinah. Družina je nekdaj posredovala evangelij – preprosto razlago evangelija – ki je uporabna v vsakdanu, pri delu in ob srečanjih. To so ljudje zavrnili in iščejo nove poti, namesto da bi negovali evangelij, ki povezuje in vnaša v skupnost in ljudi pozitiven mir. Ljudje bi se morali ponovno zavedati preproste govorice evangelija in jo uporabljati v svojem življenju. Naša farna skupnost je nekaj dolgotrajnega in ima prihodnost – sprijazniti se moramo z majhno čredo. Farno življenje je tudi nekdaj slonelo na majhni čredi. Na majhni skupini, ki je to držo dolgotrajnosti podpirala, krepila, da se je ohranila do današnjega dne. Danes gledajo ljudje duhovnika malo bolj kritično. Kot da ne bi bil sposoben odgovoriti na njihova vprašanja. Ne vidijo pa bistva duhovnika, ki je tolažnik, daje obupanim pogum in jih dviga.

V zadnjem letu so bili koroški verniki in duhovniki soočeni z mnogimi nepravilnostmi – tako v upravljanju financ kot tudi z načinom vodenja škofije in v načinu sodelovanja s škofijskimi sodelavci. Kako kot duhovnik doživljate te prelomne čase v krški škofiji?

Marjan Plohl: Treba je gledati obe strani in to celovito. Drži, da so stvari šle napačno pot – na škofiji, na čelu s škofom in sodelavci – in niso verodostojne. Tudi škof ni vsega kriv, krivi so tudi njegovi sodelavci, da niso pravočasno, pred njegovim odhodom nastopili in rešili stvari transparentno in pravočasno. Sedaj je to samo površinsko in ni spodbudno na zunaj. Namesto da bi pokazali nekaj sprejemljivega, ponujajo razklanost, ki naj jo rešujejo župljani. To morejo rešiti samo odgovorni sami in prevzeti odgovornost.

Kje si nabirate moči za zahtevno dušnopastirsko službo?

Marjan Plohl: Omogoča mi to moj odprti in široki značaj – in molitev, iz katere črpam moč in oporo. V veliko tolažbo mi je spomin na pozitivne trenutke, na tisto, kar mi je bilo v spodbudo in ljudje, ki me sprejemajo. Vedno znova doživljam, da mi v trenutkih, ko sem nezadovoljen, potrt ali nerazpoložen, ljudje razjasnijo trenutke.

Pogovarjala se je Micka Opetnik.