»Ni več med nami mater, ki so takrat pretakale solze za svojimi sinovi, ne deklet, ne žena, ki so zaman čakale na vrnitev svojih mož in očetov svojih otrok, svojih bratov. Srebro je že v laseh tistih, v katerih otroška leta je tako kruto posegla usoda, ki se takrat kot dojenčki oz. otroci niso zavedali, kaj pomeni izguba očeta, pa so to tem bolj občutili pozneje, ko so morali odraščati brez njega. – Čas celi rane, a čas naj ne pokrije plašča pozabe čez doživeto krivico in trpljenje.« To je ob začetku spominske svečanosti, v nedeljo, 28. aprila, v farnem domu v Selah povedala predsednica Katoliškega prosvetnega društva Planina Pavli Čertov. Prav to društvo je bilo edino, ki je desetletja dolgo pazilo, da se nad 13 žrtvami iz Sel, Borovelj, Obirskega in Železne Kaple ni razgrnil plašč pozabe.
Spomin nanje je živ na Dunaju v Sivi hiši, na spominski steli pred deželnim sodiščem v Celovcu, na spominskih ploščah na stari cerkvi v Selah in kot najnovejša pridobitev v rekonstrukciji Hlipovčnikovega bunkerja.
Na spominski svečanosti v Selah je spregovorila tudi Christine Muttonen, ki je zastopala predsednico avstrijskega parlamenta. Poudarila je, da srečevanje z zgodovino naj ne bi bilo le spominjanje, temveč tudi učni proces in orientacija za prihodnost. Deželna svetnica Beate Prettner se je mnogim preživelim zahvalila za njihov prispevek, da je »kultura molčanja prešla v kulturo spominjanja« ter podčrtala, »obveza naše dežele je, da vrnemo ime vsem žrtvam«.
Zelo jasen je bil v svojem govoru tudi župan Engelbert Wassner. Citiral je besede Jurija Pasterka, ki je sojetniku rekel: »Ubijajo nas, ker nočemo umreti. Vi, ki boste preživeli, ne dajte si vzeti svojega jezika in svojih pesmi.« Mladim je župan zaklical: »Čuvajte izročilo prednikov, učite se zgodovine!« Župan pa se je zahvalil tudi vsem Selanom, ki so vojno preživeli, marsikaj vedeli in kljub temu molčali. Le tako je bilo mogoče, da v Selah po vojni ni prišlo do maščevanja.
Slavnostna govornica je bila Maja Haderlap. Izhajala je iz knjige Andreja Kokota, ki je svoje spomine na čas vojne naslovil s stavkom »Ko zori spomin«. Ugotovila je, da so izkušnje koroških Slovencev iz časa nacifašizma v avstrijski, zlasti pa v koroški javnosti veljale za nepotrebne in nezaželene, da celo prevratne. »Uradna Avstrija se je dolgo izogibala soočanju z nacizmom, saj je bilo veliko Avstrijcev dejavno povezanih s totalitarnim režimom. Po končani vojni je veljalo, da so bili vsi žrtve. Na Koroškem se politika še desetletja ni hotela spoprijazniti z obstojem, kaj šele s političnimi ali kulturnimi zahtevami koroških Slovencev. V zadnjih desetletjih je vendarle izšla vrsta knjig, v katerih so se spomini na čas upora in umiranja na različne načine prelili v jezik. Na Koroškem smo v zadnjem času priča premikom na političnem prizorišču in v razumevanju javnih vrednot med katere spada tudi kultura spominjanja, ki upošteva zgodovino Slovencev in jo sprejema kot del skupne pripovedi. Prepričana sem, da bi se vsi, ki danes niso več med nami, tega razvoja veselili. Vsi, ki se soočamo s preteklostjo in s pričevanji koroških Slovencev slutimo in se zavedamo, da je mogoče trpljenje s kulturo spominjanja tudi premagati in premostiti. Ali ni to nadvse dragoceno izročilo mlajšim rodovom?«
Otroški zbor Sele, Komorni zbor Borovlje, MePZ Sele, MoPZ Obirsko in dekliški tercet SPD Herman Velik so se poklonili žrtvam na spominski svečanosti, na kateri so bili predvajani tudi dokumentacijski posnetki, ki jih je posnel Miha Zablatnik, v film pa zlil Valentin Čertov. Spominska slovesnost je bila vpeta med sv. mašo z Elmarjem Augustinom, polaganjem vencev pri stari cerkvi in prvič mogočim ogledom ponovno zgrajenega Hlipovčnikovega bunkerja, ki sta ga blagoslovila brata duhovnika Peter in Stanko Olip.