»Pri gledališču je zame pomembno, da se govori o temah, ki niso tako vsakdanje. To so stvari, o katerih, po tem, ko si zapustil gledališče, razmišljaš še vsaj nekaj minut,« pravi Mira Stadler, režiserka predstave Der Tod und das Mädchen, ki je imela premiero 12. januarja v Mestnem gledališču v Celovcu.

Za Miro Stadler je bila to prva uprizoritev za tako veliko dvorano. Nekaj let je bila asistentka v dunajskem Burgtheatru, zdaj pa kot svobodna režiserka dela predstave po vsej Avstriji. »Kot otrok sem si vedno mislila, kako kul je Mestno gledališče in zato je to zame že nekaj zelo posebnega. Bil je pa tudi velik izziv, ker še nikoli nisem naredila predstave za tako veliko dvorano. Na Koroškem pa je to zame še malo dodaten pritisk, ker me pravzaprav vsak pozna«.

Režiserka se zelo zanima za psihološki učinek, ki ga imajo predstave na ljudi. »Zame je pomembno, da ljudje, ko grejo iz gledališča domov, dobijo vsaj malo impulz od tega, kar so videli«.

Za premiero v Mestnem gledališču si je izbrala besedilo, kjer je v ospredju zgodbe ženska. Predstava nagovarja problematiko koruptnega sistema, v katerem ne zaupaš ne policiji, ne pravni državi ali odvetnikom. »Moramo se zavedati, da ne vsi živijo v tako dobro urejeni pravni državi kot mi in zato moramo res ceniti svoje življenje v demokraciji«.

Glavna protagonistka zgodbe je Paulina, ki živi v južnoameriški državi, ki je šele na začetku razvoja demokracije. Ko je prevladovala še vojaška diktatura, je bila žrtev nasilja in posiljevanja. Dvajset let je potrebovala, da se je otresla travmatičnih dogodkov, vse do tja, ko neke noči njen mož Gerardo pride domov z moškim, v katerem zaradi glasu, smeha ter ljubezni za Schubertovo pesem »Der Tod und das Mädchen« prepozna svojega mučitelja. Njen mož dvomi, da lahko dolžiš nekoga, ki ga še nikoli nisi videl, za svojega posiljevalca. Zaradi pomanjkanja zaupanja v policijo Paulina in njen mož skušata sama najti resnico. Do konca ostane odprto, ali je bil moški res njen mučitelj.

Ker je tema danes na žalost še vedno aktualna, je bilo za Miro Stadler zelo pomembno, da predstave ne uprizori historično. »Čeprav se zgodba pravzaprav odvija v 70-ih letih, sem jo modernizirala, ker nisem hotela dati vtisa, da taki problemi danes ne obstajajo«.

Želela je izpostaviti, da travma ne pomeni takoj, da je oseba zaprta in vedno samo zase, temveč lahko prav tako živi navadno življenje ter racionalno razmišlja. »Pomembno je tudi, da se zavedamo, da vedno obstaja več resnic in da nič ni samo črno-belo«.

Lahko se sami prepričate o resnici, kajti predstava je na ogled še štirikrat februarja.