Organisation / Organizacija

Nedelja

Predaja nagrad za govorniški natečaj

Na govorniškem natečaju ob Tischlerjevi nagradi so sodelovali predstavniki in predstavnice vseh treh slovenskih višjih šol. Objavljamo odlomke iz govorov.

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Z leve: Julija Vogelnik, Chiara Writz, Noa Sabotnik, Nika Štirn in Jan Ogris-Martič (Nedelja)

Letošnji govorniški natečaj ob Tischlerjevi nagradi, ki so se ga udeležili učenke in učenci Zvezne gimnazije in Zvezne realne gimnazije za Slovence, Dvojezične zvezne trgovske akademije, Višje šole za gospodarske poklice v Št. Petru, je potekal pod posebnimi pogoji in je prav tako pod takimi našel svoj zaključek pri podelitvi nagrad. Podelitev nagrad je bila na Slovenski gimnaziji. Tam je nagrajence pozdravila ravnateljica Zalka Kuchling. Nagrajence in sodelujoče pri govorniškem natečaju, ki ga prirejata vsako leto Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev, je pozdravil predsednik KKZ Janko Krištof. Mladim se je zahvalil, da so pripravljeni povedati narodni skupnosti svoje ideje. »Hodite naprej po tej sledi in bodite pripravljeni v narodni skupnosti prevzeti tudi odgovornost, tako da bo dihala z obema pljučnima kriloma in živela z vsem srcem.« Za Narodni svet koroških Slovencev je spregovoril tajnik Marko Oraže. Zahvalil se je mentorjem, kajti »brez njih govorniškega natečaja ne bi bilo mogoče izvesti«. Dodal pa je še: »Vsak, ki sodeluje, je zmagovalec.«

Iz govorov udeleženk in udeležencev govorniškega natečaja ob Tischlerjevi nagradi 2021

»Moja večjezičnost pa se ne konča po šesti šolski uri,« pravi Noa Sabotnik svojemu prijatelju Maxu. To je stavek iz govora, s katerim je nastopil na govorniškem natečaju ob Tischlerjevi nagradi in z njim prejel 1. nagrado. Odlomek iz govora objavljamo v tokratnem Fokusu. Prav tako lahko preberete odlomke iz govorov ostalih udeležencev govorniškega natečaja. Sodelovali so še Jan Ogris-Martič (2. nagrada), Nika Štirn (3. nagrada), Chiara Writz in Julija Vogelnik.


Noa Sabotnik, Slovenska gimnazija 7B

Ali ti uspe, da kot učenka / učenec dvojezične izobraževalne ustanove na Koroškem posreduješ pomen večjezičnosti tudi svojemu krogu zunaj šole, in kakšno vlogo pri tem igra slovenščina.

Dolgo časa sem razmišljal o tem, kako bi lahko predstavil temo čim bolj zanimivo. Odločil sem se za to, da napišem govor v obliki pisma svojemu nemško govorečemu prijatelju Maxiju.

Pišem ti, da ti po tej poti pripovedujem o pomenu, ki ga ima večjezičnost zame. Oba obiskujeva šoli, na katerih igra večjezičnost veliko vlogo. Ti obiskuješ Evropsko gimnazijo, kjer boš v tem šolskem letu maturiral v angleškem razredu, jaz pa obiskujem Slovensko gimnazijo. Čeprav so jeziki pomemben del obeh šol, se mi zdi, da se večjezičnost na tvoji šoli bistveno razlikuje od večjezičnosti na moji šoli.

Ti se na svoji šoli učiš jezike zato, da jih boš lahko uporabljal v nadaljnjem življenju, tako v zasebnem kot tudi v poklicnem. Ko se pogovarjava, mi večkrat pripoveduješ o svoji šoli. Včasih ti pridejo na misel samo angleški pojmi, ker vsak dan uporabljaš angleščino. Pri meni je podobno. Tudi meni pridejo pri najinih pogovorih o šoli včasih na misel samo slovenski pojmi.

In vendar je na naši Slovenski gimnaziji vse malo drugače. V šoli se s slovenščino ne ukvarjam samo med poukom, ampak se po slovensko pogovarjam tudi s sošolci in sošolkami. Na naši šoli čutim posebno alpsko-jadransko ozračje, saj prihaja veliko dijakov in dijakinj iz Slovenije in Italije. V tej ustanovi se počutim dobro, ker poznam nekatere učitelje tudi osebno ali sem z njimi celo v sorodstvu. Ker se pogovarjam z njimi v slovenščini, svoji materinščini, mi to daje poseben občutek povezanosti. Moja večjezičnost pa se ne konča po šesti šolski uri, ampak se nadaljuje v mojem zasebnem življenju in okolju, vseeno ali se družim s sošolci ali obiskujem kulturne prireditve. Dvojezičnost me obdaja doma, ko se pogovarjam s starši ali s sorodniki.

/…/

V tvoji okolici, dragi prijatelj, je to malo drugače. Vse se odvija v enem jeziku, razen ko poslušaš glasbo ali si ogledaš film v angleškem jeziku. Z dvojezičnostjo pa prideš v stik, ko se srečuješ z mano in slišiš, kako se pogovarjam s svojo družino.

/…/

Oglejva si tudi najine prednike – čeprav so tudi oni živeli v istem času in na istih tleh, so doživeli zgodovino, in predvsem zadnjih 100 let, popolnoma drugače. Ne glede na zgodovino sva najboljša prijatelja in najini družini se zelo dobro razumeta. To se zrcali v jeziku, ki ga govoriva in v medsebojnem spoštovanju. Ob mnogih pogovorih vedno znova odkrivava razlike med nama in obenem večava razumevanje za življenje drugega.

Ob najinih srečanjih mi postane jasno, da je zame slovenščina več, veliko več kot samo jezik. Je del mene, del moje identitete. Slovenščina mi odpira vrata v druge kulture in mi omogoča stike z manjšinami. Vseeno je, ali se pogovarjam z ljudmi iz Slovenije ali s pripadniki slovenske manjšine v Italiji, vedno takoj stopim v stik z njimi in na določen način bolje razumem njihovo kulturo.

Ob najinih skupnih potovanjih pa sva vedno znova ugotavljala, kako nama je večjezičnost odpirala okna in vrata v druge kulture. Kjerkoli sva bila, sva skupaj spoznavala druge dežele, druge okuse, predvsem pa druge ljudi in njihovo kulturo. Jeziki so nama vedno predstavljali mostove v drug svet. Slika pa postane popolna šele tedaj, ko večjezičnost zaživi v obrazu tujega človeka, ki sva ga spoznala. Pred seboj vidim Angleža, ki nama je dal v najem sobo v Toskani. Z njim sva se lahko pogovarjala v angleščini, v njegovi materinščini, čeprav to ni najina materinščina.

Iz najinih izkušenj mi postaja jasno: Večjezičnost lahko živi samo s prijateljstvi, z diskusijami, s srečanji, z odprtostjo za novo in z medsebojnim spoštovanjem.

Jan Ogris-Martič, Dvojezična trgovska akademija, 2 A

Ali ti uspe, da kot učenka / učenec dvojezične izobraževalne ustanove na Koroškem posreduješ pomen večjezičnosti tudi svojemu krogu zunaj šole, in kakšno vlogo pri tem igra slovenščina?

Človek lahko postane večjezičen na dva načina. En način je, da si pridobi večjezičnost oz. znanje različnih jezikov v izobraževalnih ustanovah. Drugi način pa je ta, da mu je večjezičnost položena v zibelko. V slednjem primeru že dojenčki spoznajo različne jezike in jih obvladajo že v predšolskih letih. Takšna večjezičnost je značilnost naše južne Koroške, ker živimo na mešanem kulturnem in jezikovnem območju.

/…/

Ne uspe mi vedno posredovati bogastva večjezičnosti tistim, ki jim ta ne pomeni ničesar. Odkrito rečeno se tudi ne vidim kot osebo, ki naj bi proaktivno začela debate v to smer, druge prepričevala v pravilno in napačno mišljenje ter z napadalnim nagovarjanjem druge »prisilila« k spreminjanju mnenja. Svoje vloge prav tako ne vidim v tem, da vseskozi izpostavljam to tematiko, marveč poskušam na miren, predvsem pozitiven način s samoumevnostjo pokazati, da je večjezičnost, pri nas na Koroškem eksplicitno slovenščina, povsem običajna in domača stvar, ki naj ne bi nekega dne izginila s tega teritorija. Stvar, ki je povezana s ponosom, ne pa s sramovanjem in skrivanjem. Nekajkrat sem doživel, da posameznikom ni všeč, če se v njihovi prisotnosti pogovarjam slovensko. V preteklosti je to pri njih že mnogokrat sprožilo veliko nejevolje. Seveda pa tega ne morem primerjati z izkušnjami naših prednikov, mogoče celo tudi koga med navzočimi.

/…/

Kot večjezičnosti zvesti osebi je zame pomembno, da večjezičnost tudi živim, se je ne sramujem, temveč sem ponosen nanjo. Svoje razmišljanje poskušam posredovati tudi drugače mislečim sovrstnikom. Srečen sem, da govorim več jezikov že od nekdaj, dodatno pa zelo cenim, da se lahko izobražujem v več jezikih in poleg tega spoznavam kulture različnih narodov.

Večjezičnost je dar, ki ga številni ne cenijo oz. ga cenijo premalo. Tudi sam sem kar nekaj časa potreboval, da sem začel ceniti to, kar sem dolgo jemal za samoumevno. V svoji še rosni mladosti sem se naučil, da znanje jezikov odpira vrata v prihodnost, širi obzorja in ruši kulturne stereotipe. Že Johann Wolfgang von Goethe je dejal: Tisti, ki ne zna nobenega tujega jezika, ne ve nič o svojem maternem jeziku. Vsak, s katerim se lahko torej sporazumeva v več jezikih, ima svoj osebni zaklad. To naj bi bilo nam vedno jasno, predvsem nam mladini, ki smo soodgovorni za našo in vašo prihodnost.

Nika Štirn, Višja šola za gospodarske poklice Št. Peter, V. letnik

Koronakriza je ostro zarezala v naš vsakdan. Kakšne so bile zate osebno posledice glede socialnega, izobraževalnega, kulturnega in gospodarskega življenja?

Šolanje na daljavo za vse postaja velika nočna mora zaradi prenatrpanosti in nemotiviranosti. Težko rečem, če je to sploh podobno šolanju. Kupi listov, naloge, prepisovanje in le malo razlage. S takim delom na daljavo je znanje težko osvojiti, zato marsikdo od tega ne odnese veliko. In rezultati bodo temu primerni.

/.../

Mladostniki nismo ranljiva skupina in kljub temu, da cenim zdravje in ga ne jemljem za samoumevno, menim, da je v tem primeru treba postaviti izobrazbo na prvo mesto, saj noben program učenja na daljavo ne more zagotoviti koristi, ki jo študent pridobi med komunikacijo s sošolci. Nobeno orodje za navidezno resničnost ne more nadomestiti našega instinkta po potovanju. Nobena digitalna aplikacija ne more nadoknaditi naše potrebe, da bi objeli tiste, ki jih imamo radi, poljubili čela staršev, stisnili roke tistim, ki jih srečamo.

Chiara Writz, ZG / ZRG za Slovence v Celovcu, 8 A

Koronakriza je ostro zarezala v naš vsakdan. Kakšne so bile zate osebno posledice glede socialnega, izobraževalnega, kulturnega in gospodarskega življenja?

Že od začetka pandemije sem imela v sebi občutek, da se je moralo zgoditi nekaj takšnega in da se vse zgodi z dobrim razlogom.

/…/

Spraševala sem svet. Spraševala sem samo sebe. In odkrila sem samo sebe. Posledica omejenega socialnega življenja je bila, da sem se prvič osredotočila samo nase, svoje misli, želje in sanje. Posledica omejitve gospodarstva je bila, da sem premišljevala o svojih nakupovalnih navadah in se vprašala, kaj v življenju resnično potrebujemo. Posledica pouka na daljavo je bila, da sem postavila naš šolski sistem pod velik vprašaj.

/…/

Vsa leta sem rada hodila v šolo. Bila sem mnenja, da potrebujemo šolo in učitelje. Pouk na daljavo me je prepričal o nasprotnem. Četudi sem se morala bolj potruditi, sem mnenja, da so nekateri učenci, predvsem dijaki višje stopnje, že dovolj samostojni in zreli, da ne potrebujejo več oseb, ki jim govorijo, kdaj in kako morajo kaj delati. Poleg tega mislim, da nam v šoli manjkajo predmeti, ki nam bi bili v korist v resničnem življenju. Potem ne bi potrebovala lockdowna, da bi končno izvedela, kdo sem. Kako naj izvemo, kdo smo, če nam v večini predmetov ni dovoljeno razmišljati s svojo glavo?

Julija Vogelnik, Višja šola za gospodarske poklice Št. Peter, II. letnik

Ali se počutiš dovolj pripravljeno / pripravljenega za delovni trg v prihodnosti? Katere kompetence se ti zdijo pomembne za uspešno nadaljnjo izobraževalno / poklicno pot?

/…/

Danes vse bolj potrebujemo neformalno permanentno znanje in to je tisto znanje, ki ga ne dobimo v šoli, vendar se ga naučimo skozi življenje. Nekoč mi je moj rokometni trener pri svojih nekje petinšestdesetih letih dejal: »Veš, Julija, se še učim in se tudi kdaj zmotim.« In to mi je dalo misliti. Na določen način mi je dal vedeti, da so napake dobrodošle, ker se iz njih učimo, po drugi strani pa mi je razodel, da se naše učenje ne bi smelo končati po koncu šolanja in naj se vedno trudim ne glede na vse. Prepričana pa sem, da vsi mladi, ki se trudijo, imajo cilje in delovne navade, bodo v življenju na tak ali drugačen način uspeli.

Kompetence, ki jih pridobimo v šoli, niso edini pogoj za uspeh v nadaljnjem življenju. V šoli mnogokrat dobimo neuporabne informacije, ki za nas čez deset, petnajst let ne bodo imele nikakršnega smisla. Učijo nas veliko faktografskega znanja, kar pomeni, da nam bolj trenirajo možgane, kot da bi nas učili za življenje. Vse to verjetno zaradi zastarelih učnih programov, ker ni individualnega dela z dijaki, predvsem pa ni prilagoditve željam dijakov in potrebam trga dela.

V šolah se mi zdi izredno pomembno, da se naš vsakdan enakomerno obremeni s šolskimi in obšolskimi dejavnosti, kot na primer s športom. Sama že zadnjih nekje sedem let treniram rokomet in bi si želela več časa tudi za te dosežke v svojem življenju.