Nekaj fotografij je razstavila v Selah, 12.000 kilometrov stran od svoje domovine Argentine. Fotografinja Lučka Oblak tudi v Selah ni mogla drugače: pokrajino in ljudi si je vtisnila v spomin, kot bi jih gledala skozi objektiv. Nekatere njene razstavljene fotografije so pogledale na gledalce kot kake mojstrovine pomembnih slikarjev. To ne čudi, saj je o njenih fotografijah dejala Verena Koršič Zorn, da avtorica »zavedno ali nezavedno uporablja kompozicijsko shemo trikotniške oblike, priljubljene predvsem v klasični renesančni umetnosti«. Opozorila je tudi na to, kako ravna Lučka Oblak z lučjo. »Premišljena osvetlitev daje nekaterim fotografijam izrazito plastičnost s skoraj tridimenzionalnim učinkom.« Preberite pogovor z Lučko Oblak, v katerem spregovori o svojem umetniškem ustvarjanju in o željah za prihodnost slovenske skupnosti v Argentini.

Kdaj ste se odločili, da bo v središču vašega ustvarjalnega in poklicnega življenja fotografija? Kdaj je bilo tako daleč, da ste rekli: Potrebujem prvi fotoaparat? Kakšna je bila vaša pot do profesionalnega dela s fotografijo?

Lučka Oblak: Že od otroštva sem vedno opazovala svojega očeta in strica Pavleta Malovrha, s kakšnim navdušenjem sta fotografirala. Zdelo se mi je zelo zanimivo in imela sem vtis, da sta ujela nepozabne trenutke, ko smo se otroci igrali med rožami in na toboganu. Od prednikov sem izvedela, da se je nekaj sorodnikov posvečalo fotografiji, morda je tudi v krvi. V mladosti sem večkrat z navadnim aparatom slikala razna srečanja, izlete in nastope. Ko sem leta 1998 potovala v Evropo, sem mamino sestrično arhitektko in fotografinjo Marijo Cerar iz Ljubljane spremljala na ogled raznih fotografskih razstav iz Slovenije do Frankfurta. Očaral me je in navdušil svet fotografije in od takrat naprej sem se odločila za študij fotografije. Leta 2000 sem diplomirala v Argentinskem fotografskem centru v Moronu v Buenos Airesu. Mnogo let sem fotografirala v argentinskem okolju, večkrat tudi slovenske prireditve, igre in razne dogodke. Ko sta se rodili moji hčerki, sem ugotovila, kako pomembno je beležiti dogodke v življenju, saj čas hitro beži in v spominu ostanejo lepi in nepozabni trenutki, ujeti v fotografije. Zato sem se odločila nadaljevati s svojim študijem v foto šoli CEIC v San Justu, kjer sem se posebej specializirala v raznih tehnikah. Udeležila sem se tudi več tečajev priznanih mednarodnih fotografov: Cataline Avila iz Kolumbije, Amine Donskaza iz Rusije, Carolee Case iz ZDA, Bernardite Aguirre iz Čila, priznanega argentinskega fotografa Maxija Ovieda iz Rosaria, ter drugih.

Kdaj ste s fotografijo zadovoljni?

Lučka Oblak: Zadovoljna sem najprej, ko pogledam skozi objektiv v pravem trenutku, da pritisnem gumb kamere in preverim, ali je v dobri perspektivi. Ko pa imam fotografijo, se rada igram s svetlobo in sencami, fotografije so tako bolj zanimive. Predvsem rada izražam čustva ljudi. Dobra fotografija zame mora imeti tudi prave svetlobe in sence, z občutkom, da je tridimenzionalna.

Je pogled nekoga, ki se ukvarja s fotografijo, drugačen? Gledate na svet vedno skozi objektiv? Kako odkrivate motive?

Lučka Oblak: Nasmeh otroka ali zanimive poteze ljudi se mi zdijo dober motiv za fotografirati. Tudi moj mož me večkrat pogleda, ko opazujem osebe in reče: Kaj ni zanimivo fotografirati to osebo? Tudi on takoj ugotovi, da v mislih gledam skozi fotografski objektiv in da bi rada to osebo slikala.

Vaše fotografije so dokumentarne fotografije, so fotografije portretov in so tudi umetniške fotografije. V čem se vaše delo razlikuje med dokumentarno fotografijo in umetniško fotografijo in fotografijo portretov?

Lučka Oblak: Dokumentarne fotografije so izbor slik raznih predstav, nastopov, praznovanj. Moji portreti so umetniške fotografije, saj uporabljam likovno tehniko »fineart« pri urejanju fotografij Photoshop, in se osredotočam na izraz in pogled, na čustva vsakega človeka. Pri meni so v ospredju fotografije, ki jih posnamem na primer med gledališko predstavo, kjer poudarim osebnost vsakega igralca, njegove geste in obraze, prepričana sem, da tako nastanejo tudi bolj umetniške fotografije.

Če fotografirate osebe v njihovem okolju, kaj vam je kot fotografinji najpomembnejše?

Lučka Oblak: Najpomembnejše mi je postaviti v središče fotografije čustva in izraze osebe, ki je na fotografiji. Iščem pozitivnost, spoštovanje in veselje do življenja. Čutim odprt odnos za sprejemanje novih življenj, saj so te naše bogastvo in upanje za prihodnost. Zaradi tega se še posebej posvečam fotografiranju dojenčkov in otrok. Prepričana sem, da sta rojstvo otroka in otroštvo polno čudenja, nežnosti in lepote, sreče in radosti. Otroci so izjemno ekspresivni, naravni in spontani.

Ste pripadnica slovenske skupnosti v Argentini. V čem je mogoče primerjati prizadevanje za ohranjanje jezika s fotografijo, ki ohranja trenutke iz življenja, ki so neponovljivi?

Lučka Oblak: Rada fotografiram slovenske gledališke igre, akademije, prireditve, praznovanja življenjskih obletnic v slovenski skupnosti, ker tako tudi pričam kot potomka slovenskih staršev, ki so žal morali zapustiti svoj rodni kraj pred več kot sedemdesetimi leti in se naseliti pod Južnim križem. Po tolikih letih še govorimo in gojimo slovenstvo, kolikor le moremo. S svojimi fotografijami pomagam spodbujati mlajšo generacijo, da je mogoče slovenstvo ohranjati z raznimi slovenskimi šolskimi prireditvami, akademijami, igrami, skupnimi izleti, športnimi dnevi in še marsikaj. Veliko lepega in spodbudnega lahko pripravimo, če imamo dobro voljo in ljubezen do slovenskega naroda in jezika.

Na razstavi ste pokazali tudi nekaj fotografij iz kulturnega življenja Slovencev v Argentini. Kaj odlikuje to življenje in kaj vas morda skrbi zaradi prihodnosti? Kaj tudi vam osebno pomeni kulturno delo Slovencev v Argentini?

Lučka Oblak: Samo Bog ve, kaj bo z našo slovensko skupnostjo v Argentini čez 100 in več let, in če bo še obstajala. Prepričana sem, da je ohranjanje slovenstva v odgovornosti vsakega posameznika. Kdor ljubi slovenstvo, se bo potrudil, da bo govoril slovenski jezik in ohranil slovenske šege in navade. Med nami je še veliko ljudi, ki pozitivno gledajo v prihodnost, ki se žrtvujejo in prizadevajo, da bi vztrajali in krepili drage slovenske vrednote. Zato z velikim ponosom pokažem fotografije slovenske skupnosti iz Argentine. S svojimi deli pričam gledalcem o velikem zakladu, ki mi ga je dal Bog. Po zaslugi svojih staršev in starih staršev sem del te male Slovenije pod Južnim križem, kjer se lahko, kdor hoče, skoraj vsak konec tedna vključi v naše dejavnosti v raznih slovenskih domovih velikega Buenos Airesa in tudi v provincah po več kilometrih oddaljenih iz velemesta: v Mendozi, Bariločah, Miramaru, San Luisu, Tucumanu in drugih.

Kaj je najpomembnejše za mlade Slovence v Argentini? Kaj jim želite za njihovo prihodnost s posebnim pogledom na to, da ohranijo slovenski jezik in kulturno izročilo?

Lučka Oblak: Ni zaman, da družine v Argentini govorimo slovensko, da se otroci učijo in hodijo v slovenske šole in da se vsi skupaj trudimo ohraniti to malo Slovenijo 12.000 km stran od domovine. Vsem mladim polagam na srce, da še naprej negujete slovenski jezik, slovensko folkloro, običaje, navade, da se zanimate za zgodovino svojih prednikov … Ko obiščete slovensko zemljo, čutite, da ste Slovenci, da pripadate Sloveniji. Pregovor pravi »Kri ni voda«, lahko si ponosen, da si potomec takega naroda. Zaupati moramo v Boga, da bo naša skupnost še naprej obstajala. Zato pa si moramo prizadevati sami in še naprej vztrajati z ljubeznijo, vsak po svojih močeh.