Ob 100-letnici začetka prve svetovne vojne je Nedelja povabila svoje bralke in bralce v Sarajevo. Potovanje od 4. do 7. septembra je strokovno spremljal Štefan Pinter.

Nedeljino potovanje je vodilo 51 udeležencev v glavno mesto Bosne in Hercegovine, ki je razdeljena na tri države oz. dele in deset kantonov. Že kmalu po hrvaški meji smo pod strokovnim in občutnim vodstvom zgodovinarja Štefana Pinterja videli posledice vojne, ki je predvsem v Bosni zapustila velike posledice in globoke rane. Razvaline hiš, kjer so pred leti živeli v miru ljudje, še vedno samevajo ob cestah. O vzrokih in posledicah je po poti pripovedoval Štefan Pinter in nam skušal razložiti tudi pomen, ki ga ima Vidov dan – 28. junij – še vedno. Seveda ni mogoče doumeti starejših in novejših dogodkov, ki so vodila v različne vojne, toda ozadja, ki jih Pinter zna odlično vključiti v zgodovinske razlage, so razjasnila marsikatero vprašanje. Od monarhije, osmanskih sultanov,  Balkanskih vojn, do usodnega 28. junija 1914, ko je Gavrilo Princip storil atentat na prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo soprogo Zifijo, do poteka prve svetovne vojne in njenih posledic, prek druge svetovne vojne, bitke na Neretvi, taborišča Jesenovac do vojne v Bosni, perečih političnih vprašanj in bosanskih piramid smo izvedeli veliko, prav tako sta lokalna vodička Tanja in še posebej visoki predstavnik Valentin Inzko posredovala sliko o aktualnem življenju Bošnjakov, Hrvatov in Srbov. V Sarajevu in Mostarju smo si ogledali najpomembnejše stavbe in verska svetišča (mošeje, prvo pravoslavno cerkev v Sarajevu, judovsko sinogago – Sarajevo so imenovali tudi mali Jeruzalem, ko so se sem preselili sefardski Judje iz Španije –, tempelj in obnovljeni most v Mostarju) in seveda znamenito Baščaršijo, v sarajevski katedrali Srca Isusova pa je msgr. Mathias Hribernig z našimi bralci obhajal bogoslužje.    

 

Tako so nekateri potovanje doživeli

 

Blaž Sturm, Lipa pri Vrbi

Sarajevo in Mostar sta me že vedno zanimala. Ko sem bral razpis v Nedelji, sem si rekel, to je zadnja priložnost, da si s svojimi 83-imi leti ogledam ta dva kraja. To, da nas je v Sarajevu sprejel visoki predstavnik Bosne in Hercegovine Zdravko Inzko, to je bilo izredno doživetje. Tega nikoli ne bom pozabil. V Mostarju pa sem na mostu srečal ljudi, ki prihajajo iz celega sveta. 

 

Franc Kelih, Sele

Bil sem že večkrat v Sarajevu, saj je Mohorjeva družba v Celovcu vključena v čezmejni projekt učbenikov za gospodarsko poslovanje. Mesto Sarajevo me zelo nagovarja in tako sem lahko privatno povezal s službenim. V zadnjem času sem bil večkrat v Sarajevu in ugotavljam, da se gospodarski položaj ni izboljšal. Kdor obišče Sarajevo samo kot turist, ta ne bo takoj videl razlike med kakšnim drugim svetovno znanim mestom. Toda samo bežen pogled za kulise pa razkije tudi veliko revščino. Iz svoje izkušnje vem, da si mnogi starši učbenikov za svoje otroke ne morejo kupiti. 

 

Štefan Ressmann, Ledince

Še nikdar nisem bil v Sarajevu in Mostarju, zato sem se takoj odločil, da se z Nedeljo odpeljem tja. Posebej zanimivo je bilo zame srečanje z Valentinom Inzkom. Sicer sem doma z njim že večkrat govoril, toda sedaj sem videl, kje ima svojo pisarno in dobil natančnejši vpogled v njegovo delo. Česar nisem pričakoval, je to, da sta smrt in vojna v Bosni tako močno prisotna. Vidno je to v neštetih nagrobnih spomenikih, pa tudi v zapisanih in izgovorjenih besedah: pred vojno, po vojni ...

 

Veronika Sommeregger, Dunaj

Moj stari oče (oče moje mame) je doma iz Bosanskega Broda, njegovi predniki pa so bili doma v Sarajevu. Na tem potovanju sem se želela vrniti h koreninam. Nikdar nisem imela občutka, da sem kje na tujem. Če bi se ustavili tudi v Bosanskem Brodu, bi šla na pokopališče iskat grobove svojih prednikov. Videla sem veliko revščine, ki pa je ne simbolizira le brskanje po smetnjakih, spoznala pa sem tudi zelo živahno življenje v mestu Sarajevu. 

V Mostarju sem videla film, kako so rušili most in s tem simbol povezovanja med narodi. Kar mi je od tega filma ostalo, je vprašanje »zakaj«. To, da pravijo, da je Mostar multikulturno mesto, to zame ni nič posebnega. Človek ni samo eno, ampak je sto. 

 

Arijane Sommeregger, Dunaj

V Sarajevu sem pred Muzejem za likovno umetnost spoznala najbolj ljubega nočnega čuvaja. Ker smo bili ob 22. uri ponoči pred muzejem, sem od njega pričakovala, da nas bo napodil, ampak bilo je obratno. Opravičil se nam je, ker ni našel kake možnosti, da bi nam muzej le odprl. Pretresel me je film o Srebrenici, ki ga predvajajo v poslopju zraven stolnice v Sarajevu. V spominu so mi ostale scene, kako tečej ljudje čez cesto na delovna mesta, v šolo, na univerzo v želji, da jih ne zadene kaka krogla. Film pa tudi kaže, kako je fantazija ljudi zaščitila pred obupom.