Organisation / Organizacija

Nedelja

Potoval je po škofiji in skrbel za revne

Serija o škofih iz vrst koroških Slovencev: Franc Ksaver Lušin, nadškof v Lvovu in Gorici-Gradiški

Franc Ksaver Lušin (Jožef Tominc, wikipedia)
Franc Ksaver Lušin (Jožef Tominc, wikipedia)

Franc Ksaver Lušin

Druga osebnost iz vrst koroških Slovencev, ki je prevzela v avstrijski monarhiji škofovsko službo, je bila Franc Ksaver Lušin (Luschin), ki je bil rojen 3. decembra 1781 v Humu v okolici Tinj. V tem letu je cesar Jožef II. razglasil tolerančni patent in sprostil cenzurne predpise. Lušin je bil sin kmeta Lenarta, ki mu je omogočil obisk gimnazije in semenišča v Celovcu. Sin pa se je bal posledic janzenizma, francoske revolucije, vojn z Napoleonom in sploh prihodnosti. Ko so francoski vojaki vkorakali na Koroško, je pobegnil domov in hotel postati kmet. Oče pa mu je dal najtežja dela na kmetiji in mladi Franc se je odločil za vrnitev v Celovec, kjer je nadaljeval študij teologije. Težave mu je delalo vnetje živcev, njegova pet let starejša sestra je skrbela zanj, a se je pri oskrbi brata okužila in umrla leta 1800.

Pastorala po terezijansko-jožefinskih reformah

V duhovnika je bil Franc Lušin posvečen leta 1804 in dve leti kasneje je postal kaplan v celovški župniji sv. Egidija, kjer je začel študirati orientalske jezike. Že leta 1808 je postal profesor za orientalske jezike in hkrati za biblične vede v Gradcu, kjer je leta 1813 promoviral iz teologije. Dve leti kasneje, v letu dunajskega kongresa, je bil imenovan za rektorja univerze v Gradcu. Nato se je je lotil študija filozofije, ki ga je zaključil z doktoratom. Vojne avstrijske monarhije s francoskim imperijem in Napoleonom so zelo vplivale nanj. Zato je prekinil svojo poklicno pot v Cerkvi in leta 1820 postal gubernijski svetnik v Innsbrucku, kjer je bil referent predvsem za duhovne in šolske zadeve. Po treh konfliktnih letih v politiki se je spet vrnil v cerkveno službo in leta 1823 postal škof v dvojezični škofiji v Trentu, ki je bila šest let brez škofa. Tam je Lušin deloval predvsem proti jožefinizmu in janzenizmu. Janzenisti so menili, da baročna pobožnost romanja, procesije in rožni venci ovirajo pravo krščansko življenje, ki naj bi se izražalo v večji ljubezni do bližnjega. Lušin se je zavzemal za izobrazbo duhovnikov, povečati je dal semenišče na lastne stroške, potoval je po škofiji in skrbel za revne. Pomembna mu je bila sanacija škofijskega gospodarstva. V Trentu pa se je zavzemal tudi za konkordat med Avstrijo in svetim sedežem.

Nadškof v Lvovu in Gorici-Gradiški

Po desetih letih v Trentu so ga poslali leta 1834 za nadškofa v Lvov, kjer je postal tudi primas poljske Cerkve. Tam pa ni ostal niti eno leto. Zaradi konfliktov in nesoglasij z grško-katoliško Cerkvijo, ki je v polnem občestvu z rimsko-katoliško Cerkvijo, čeprav so v njej duhovniki poročeni, je Lušin zaprosil za prestavitev v drugo škofijo.

Avstrijski cesar Ferdinand I. je prošnjo sprejel in ga poslal leta 1835 v triezično goriško-gradiško škofijo, kjer ga je apostolski sedež potrdil kot škofa. Z imenovanjem za tamkajšnjega nadškofa je postal primas Ilirije. Ta škofija je bila ustanovljena leta 1751 na avstrijskem ozemlju ukinjenega oglejskega patriarhata, ki je obsegala tudi območje Koroške južno od Drave. Leta 1787 je bila goriška škofija ukinjena in namesto nje ustanovljena gradiška škofija s škofijskim sedežem v Trstu. Leta 1791 je papež Pij VI. prenesel škofijski sedež v Gorico. Leta 1830 pa je papež Pij VII. ponovno ustanovil nadškofijo in ilirsko cerkveno pokrajino s škofijskim sedežem v Gorici. Franc Ksaver Lušin je nasledil prvega metropolita nadškofa Jožefa Balanta.

V nadškofiji je bil Lušin zelo aktiven na socialnem področju, dal je zgraditi hišo za gluhoneme, bolnišnico za žene in ostarele siromake, ustanovil je inštitut za zapuščene otroke, gmotno je podpiral uboge in predvsem otroke. Dal je obnoviti in razširiti zgradbo velikega semenišča in semeniške knjižnice. Kot dobrotnik pa je podpiral tudi koroško slovenskega krajinskega slikarja Marka Pernharta. Nadškof Lušin je od leta 1838 uporabljal v pastirskih pismih slovenski jezik.

V času nadškofa Lušina je prišel konec oktobra 1836 v Gorico francoski kralj burbonske rodbine Karel X. Ljudska vstaja v Franciji in strah pred kolero je pregnala zadnjega kralja iz burbonske dinastije. Karel X. je bival v palači Coronini Cronberg, le nekaj korakov od rojstne hiše Juliusa Kugyja. Kot dušni pastir je metropolit Lušin skrbel za kralja in za njegovo družino. Po sedemnajstih dneh je kralj umrl zaradi kolere, kot edina žrtev epidemije tistega časa v Gorici. Nadškof Lušin je obhajal rekviem za rajnega kralja, ki je umrl v starosti 79 let. Danes počiva v podzemlju kostanjeviškega samostana, a tudi njegova družina je bila položena v grobnico frančiškanskega samostana na Kostanjevici. Tako je postala Kostanjevica »Mali St. Denis«, Karel X. je namreč edini francoski kralj, ki je pokopan zunaj Francije.

V letu 1848 je nadškof Lušin v Gorici sklical škofe ilirske cerkvene province. Avstrijski cesarski dvor ga je imenoval leta 1849 za tajnega dvornega svetnika. Istega leta je bil Lušin povabljen k prvi konferenci avstrijskih škofov, za katero je dal pobudo škof Anton Martin Slomšek. Leta 1851 ga je avstrijski cesarski dvor odlikoval z velikim križem Leopoldovega reda. Nadškof Luschin je bil usmiljenega srca in zato priljubljen pri vernikih vseh narodnosti v nadškofiji, bil je tudi član Družbe sv. Mohorja v Celovcu. Franc Ksaver Lušin je umrl 2. maja 1854 v Gorici, v letu, ko je papež Pij IX. razglasil dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju. Dogma ni pomenila novosti v katoliškem verovanju, temveč le potrditev prepričanja, ki je bilo razširjeno že prej. Lušinova oporoka je določala, da so njegovo premoženje razdelili na tri dele, prvi del so dobile usmiljene sestre v Gorici, drugi del revni mesta in tretji del njegov tajnik ter sestre elizabetinskega samostana v Celovcu.

Jože Till