Sveti Florijan je umrl nasilne smrti. Okoli vratu so mu zavezali mlinski kamen in ga vrgl reko Enns. Kot da ne bi bil človek, temveč le košček materije, ki se je je treba znebiti. Po legendi ženska z imenom Valerija tega ni prenesla. Pravijo, da so ji v viziji pokazali, kje je obtičalo njegovo truplo. Z volovo vprego se je odpeljala, vzela truplo in ga pokopala. Ko poročajo o mučeniški smrti rimskih vojakov, pa to stran zgodbe večinoma opustijo. Govori namreč o nežnosti. V mrtvem telesu je še njegovo dostojanstvo. Človeka na začetku njegovega življenja sprejmemo z nežnostjo, z dotikom, tako naj se končajo tudi njegovi dnevi. Valerija logiki sovraštva in brutalnega opustošenja ni pustila zadnje besede. S svojo nežnostjo je videla človeka.

NEŽNI DOTIKI POVEZUJEJO LJUDI

Dotik je jedro nastanka miroljubnosti. Psihologija nam pravi, da lahko šele z ljubečim dotikom razvijemo povezave. Učimo se, da čutimo same sebe in druge. Poznamo čuten dotik kože, ki lahko privede do seksualne stimulacije. Nežno pa je tudi ljubeče božanje brez namer, ljubeč objem, poljubljanje in crkljanje. Z nekoliko zavisti včasih vidim samoumevno telesnost, ki živi v mladih družinah med starši in otroki. Moja mama mi je ob njenem 90. rojstnem dnevu pripovedovala, da je dobila edini poljubček od svoje mame, ko ji je podarila ročno uro. Ni bilo v navadi, da so bili nežni do otrok, tudi ne takrat, ko smo mi bili na svetu. V povojnih generacijah je verjetno še učinkoval nacionalsocialistični vzgojni ideal. Otroke so zavezali v povojne blazine in jih morali pustiti jokati, niso jih smeli tolažiti v objemu in jih ne »pomehkužniti«. To je vodilo v otrdelosti, kar je mogoče občutiti še pri številnih ljudeh. Otrdela koža je legla nad naš največji in najbolj občuten organ. Ne potrebujem dotikov ali objemov, kako neprijetno! Kar zveni močno, naj bi le ščitilo pred nadaljnjimi ranami, za katere niso imeli obliža.

STRAH PRED DOTIKOM

Svoj delež po zanikanju elementarne potrebe po nežnosti ima tudi katoliška tradicija. Zelo izrazita je bila miselnost o sovražni telesnosti. Iz strahu, da bi dotik lahko prešel v nezaželeno seksualno razdraženost, so prepovedali vsakršen stik s telesom. Najbolj naravna potreba človeka, nežen dotik, so izgnali v sfero nevarnega, kar je bilo mogoče izživljati le v normi in pod kontrolo. Posledica je bila čudna in skrivna seksualnost. Kjer ni bilo nežnosti, zloraba ni bila daleč stran. Neredko je zijala velika vrzel med ne-nežnostjo, kar so doživljali otroci v katoliških ustanovah in družinah, in govorom o Božji ljubezni. »Zastrupljanje Božjega« je imenoval avtor Tilman Moser ta bolan sistem.

KAKŠEN BI BIL LAHKO SVET

Po neumnem so zelo dolgo dovoljevali tolažbo in dotike, če sploh, samo materam. Eden izmed velikih tabujev je bilo dejstvo, da za to številne matere sploh niso bile sposobne. Zaradi omejevanja zelo ozke vloge niso znale svobodno ravnati s svojimi otroki. V sistemu priprave naraščaja naj bi funkcionirale in pri tem same niso imele svobode, da bi smele kaj občutiti. Kaj naj bi torej posredovale? Očetje so bili tako in tako zaposlenimi z drugimi stvarmi, bili so večinoma odsotni in so bili najvišja instanca za kaznovanje, če matere niso vedele naprej, kakor sem to sama doživljala. Kako drugačen bi bil svet, če ne bi bilo več teh škodljivih vzorcev. Če bi nežnost imela največ ugleda. Če bi čudno pogledali tiste, ki trdno pravijo: Ne dotikaj se me.

NEŽEN POGLED

K zgodbam, ki me posebej ganejo v Svetem pismu, je vstajenjska zgodba po Janezu. Marija Magdalena, ki so jo pogosto obtoževali kot »grešnico«, gre na velikonočno jutro kot prva k Jezusovemu grobu. Tam se ji prikaže, a ga ne spozna, misli, da je vrtnar. Nagovori jo z imenom in ona odgovori »rabbuni«, učitelj. Ta trenutek spoznanja je izjemno nežen. Dotik v prvi vrsti ni telesni in je. Spoznanje drugega v svojem celotnem bistvu je to zelo človeško dejanje. Nežnost misli prav to. Zaznavam te, čutim te, ljubim te takega, kakršen si. Koža je lahko medij, a tudi v pogled je lahko poln vseh nežnosti. Če nas kdo ljubeče gleda, ta želja tudi s starostjo ne izgine, izpolnitev je že za dojenčka življenjsko potrebna. Nežnost, tako berem v vstajenjski zgodbi, je intimen trenutek med dvema človekoma. V njem smo odprti, ranljivi in na čudežen način popolni.

NEŽNOST CELI RANE

»Nežnost, nežnost, ti si luč, ki nam sije, bila bi jezik človeškosti, ki združuje ljudi brez besed,« tako nekako je pel Georg Danzer. Nežnost v najboljšem primeru lahko celi rane, tudi duševne. Zato se večkrat toplo objemimo.