Mahatma Gandhi je bil junak naše mladosti. Častili smo ga. Končno oseba, ki spreminja svet drugače kot po običajni logiki! Ki ne potrebuje orožja in vojske, ki prepriča bos in ogrnjen samo v preprosto blago. To je bila lepa zgodba. Ustvarjala je idealizirano predstavo, kako bi tudi sami lahko postali takšni. O vzrokih njegovega nenasilja, njegove blagosti smo vedeli malo. Bi bili pripravljeni stopati po njegovi poti askeze, morali in nenasilja? Idejo, živeti kot Gandi, smo takoj spet pozabili, ko se je začelo polno življenje. Stopili smo v areno »moramo nekaj postati«, »nekaj biti« in »se uveljaviti«. Časi miru so nam to olajšali. Nenasilje in blagost sta bila nekaj za ure zaupanja, ljubezni, sproščenega sožitja v intimnem krogu.

KAKO NAJ JAGNJE PREBIVA PRI VOLKU

Kakor pravijo, živimo v tekmovalnem svetu. Gre za tekmovanje, gre za to, da postanemo hitrejši, boljši, se uveljavimo z več dobičkom. Kdor ni preobčutljiv, kdor zna iz drugih pridobiti koristi zase, kdor pove jasno besedo in ga ne ganejo usode posameznikov, ima prednosti. Lahko si zagotovi oblast, doseže vpliv, polni bančne račune. To obeta neodvisnost. Umiri strah, ki se je ugnezdil v temnih gubah duše: ne moremo zaupati drugim, kajti človek je lahko drugemu človeku sovražnik. Zadostuje pogled v zgodovino človeštva. Vojne, kamorkoli gledamo. To pa spodbuja prepričanje: uspejo samo najboljši. Kako se zdi zgrešeno, če v Svetem pismu pri Izaiju beremo kot obljubljeno Božje kraljestvo: »Volk bo prebival z jagnjetom«. Skeptiki takoj ugovarjajo: Kaj takega si lahko namislijo samo vere, to so pravljice za odrasle, idile za romantike. Kje, prosim, je to bilo mogoče?

IZSILJENA BLAGOST

Večina izmed nas misli, da smo blage in strpne, prijazne in miroljubne osebe. Ampak samo, če je to lahko, če nič ne stane, če lahko s tem morda celo naredimo vtis. Nekateri ljudje zaradi tega postajajo blagi. Le sprenevedajo se. Na primer poskušajo svojo dominanco prekriti s čisto tihim glasom in moralno nadvlado. »Če si takšen, bo mamica čisto žalostna.« Ni udarila otroka, čeprav je to v sebi nameravala, svojega otroka je izsilila le s svojimi občutki. Takšno ravnanje je enako znanemu volku v ovčji koži. Nepošteno je. Domnevno blagost težko razkrijemo, da se za tem skriva močna manipulativna moč in skuša doseči kaj s pretvarjanjem.

BLAGOST NI ZAŠČITA

Na polju vernih ljudi so mnogi, ki so se opredelili za miroljubne. Obljuba pridige na gori je atraktivna: »Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali«. Kdor je dober kristjan, je strpen in prijazen, naj bi bil prizanesljiv in prijazen. A jih zaradi tega čutimo? Ali pomaga le volja, da verjamemo v to? Ali s tem ne prekrijemo divjega brbotanja občutkov znotraj človeka? Blagosti si ne moremo priučiti. Lahko jo nosimo pred seboj kot ščit, ki naj nas brani agresij. Občutna blagost pa je največja mogoča ranljivost. Uspeh ima le pri vsem pohlepu, pri vsaki samoobrambi in vsakem strahu.

PRAVI MIR S SAMIM SEBOJ

Blagi ljudje se morajo samo dobro poznati. Vedo, da volk in jagnje živita v vseh izmed nas. Agresivnost in blagost sta del naše osebe. Strahovi, ki se povezujejo z našo eksistenco, se soočajo z obema deloma. Z agresijo se je skušamo braniti na zunaj, z blagostjo pa se sklenemo mir v sebi. Včasih moramo iti tudi skozi agresijo, da pridemo do blagosti. Čisto malo ljudi, pomislimo na primer na blaženega Franza Jägerstätterja, se poda na pot blagosti do čisto zadnjega koraka. Pri njem nasilje ni imelo učinka, tudi če je to stalo njegovo življenje. Kako močno je moral poznati svoje notranje življenje in kako je boril s samim seboj. Tudi Mahatma Gandhi je bil umorjen. Je bila njegova blagost naposled le iluzija, za katero je moral plačati visoko ceno?

BITI BLAG JE POGUMNO

Beseda blagost je slovnično ženskega spola. Besede blago, mehko, razumevajoče pa niso vezane na spol. Da smo blagi, potrebujemo pogum, da si ogledamo to, kar je divje, da lahko postane blago. Pogum blagih ni junaško dejanje, hranita ga premagovanje številnih dvomov in tudi obup. Blagost, ki jo čutimo, je tveganje. Izziva jo agresija drugih ljudi in jo celo provocira. To lahko pomeni, da imamo celo neprijetne, celo življenjsko nevarne posledice. Blagost ni moralna nadmoč. Kdor pozna svoje temne strani, bo pri drugih morda bolj prizanesljiv. Ali to lahko prepreči vojne? Vsaj volk in jagnje se lahko naučita, da se spoprijateljita. Človeštva, ki se sprijazni z nasiljem, si ne želimo predstavljati. Vemo, da je v nas več kot strah. Poznamo tudi pogum blagosti – vsaj dokler si tega želimo.