Knjiga potrebuje poglavja. To je Lojze Wieser dobro vedel. Da je tokrat v žarišču, zadostujejo tri poglavja. Za prvo poglavje, v katerem je omenjena njegova 70-letnica, se samo zasmeji. Nekaj časa je že od tega. Drugo poglavje je predaja vajeti založb Wieser in Drava v druge roke. Tudi od tega je nekaj časa. Najaktualnejše pa je tretje poglavje: pred kratkim je izpraznil arhiv in 55 palet odpeljal v novo skladišče. Želeli smo napisati portret, ostalo je pri pogovoru. Da najraje je »dobro enolončnico«, v pogovoru ne boste izvedeli, o »spotikanju« pa že in seveda o »jeziku kot hrbtenici«.

Pomemben del vašega življenja so bile knjige? Kaj so naredile knjige z vami?

Lojze Wieser: Brez knjig ne bi bil to, kar sem. Že v otroških letih so bile v najrazličnejših omarah po celi hiši knjige. Še babica je imela v stari skrinji zbrane knjige. Imele so pa tudi nekaj mističnega in te knjige so me zacoprale.

Založbi Wieser in Drava ste predali v druge roke. Kako je bilo dati založbama oziroma življenjskemu delu krila? Kako se počutite, ko ste spregli vajeti?

Lojze Wieser: Najprej čudno. Po 45 let dati biti brez vajeti v rokah, je nekaj, kar te sprosti, po drugi strani pa ti to daje tudi strah v dušo, ker je že tako, za kaj takega potrebuješ že leto dni, da se uravnaš. Kot zadnje dejanje sem 55 palet arhiva založb Wieser in Drava odpeljal v novo skladišče in obdelujem arhiv. Teh zadnjih 45 let dela za knjigo ni spremenilo samo mene, ampak je najbrž spremenilo tudi deželo.

Izpraznili ste skladišče in napravili nov arhiv. Kaj vam ostaja posebej v spominu pri vašem delu z besedo? Česa iz vašega spomina ni mogoče odnesti?

Lojze Wieser: Kako se ljudem ob čtivu začnejo oči svetiti, ko odkrijejo eno novo ali morda že pozabljeno knjigo. In to, ko daš ljudem nekaj za prebrati, kar si v tej kakovosti niso mislili, da lahko pri nas nastane in kako se veselje usede v dušo in srce.

Beseda Evropa je imela posebno mesto v vaših knjigah. Ena je bila serija »Europa erlesen«, druga pa je bil »Okus Evrope«. Kakšne začimbe v prenesem smislu manjkajo Evropi ob pogledu na njeno prihodnost?

Lojze Wieser: Glavni začimbi sta zaupanje in empatija. Če ne zaupaš sosedu, svojemu sopotniku, svoji sopotnici in če se ne razveseliš njihovega veselja, če se ne znaš zamisliti v njihovo pot, potem iz te Evrope in te moke ne bo kruha. Če si pa odprt, radoveden in v določenem smislu tudi naiven do tega, kakšen je njihov pristop, se lahko veliko naučiš. Nimamo izbire. Mi bomo ali iz te Evrope naredili kontinent miru ali pa ga bomo v vojni zrušili. Mir nastane samo tako, da ti spoštuješ drugega in da spoštuješ vsak posamezni jezik, kajti jezik je hrbtenica. Vsi ostali jeziki so dodatni, ampak tvoj jezik je tvoja osebnost, je tvoja hrbtenica.

Pomemben okus v življenju so bili za vas vedno materni jezik in domači preprosti recepti. V čem je dragocenost teh korenin za kakovostno življenje?

Lojze Wieser: Če ti nimaš ničesar in moraš samega sebe in svojo družino prehranjevati, potem iz tistega, česar nimaš, narediš najbolje in to vsak dan na novo. In če ti zmanjka kakšen dodatek, si zapoješ pesem jeziku in s tem daš duši hrano.

Knjigarne in založbe skrbi, kako bo šlo naprej s slovensko knjigo? Kakšna je prihodnost slovenske knjige?

Lojze Wieser: Brez haptičnosti preživetja ne bo. Zato je knjiga nekaj lepega, nekaj posebnega in verjamem v to, da se bodo bralke in bralci tega zavedali, da jih v knjižnih blokih spremlja njihova prihodnost. Digitalna stvar je potrebna, da se hitro informiraš in da dobiš potrebne raznolike vidike. Knjiga je pa nekaj za dušo. Knjiga je direktna povezava do srca. Zato verjamem, da bodo mlajše generacije znale najti tisto nit, v kateri ima knjiga svoje nezamenljivo mesto Mi nikoli nismo govorili o velikih nakladah, zlasti ne na Koroškem in tudi v celotnem slovenskem prostoru ne. Slovensko območje je bilo zelo veselo, če se je 300 ali 500 knjig poezije prodalo, če si pa prodal kakih 1000 do 1500 knjig proze si že juckal. Toliko bralk in bralcev pa bomo vedno imeli.

Nekaj časa je že od tega, ko ste praznovali svojo 70-letnico. Se je pri vas začelo novo poglavje v življenju?

Lojze Wieser: Dve tretjini življenja sta za mano, ena tretjina je pred mano. Če bom ostal zdrav še to tretjino, bom zelo hvaležen.

Za kaj ste hvaležni v teh preteklih 70 letih?

Lojze Wieser: Za vse konflikte, ki sem jih doživel, ker sem se iz njih in tudi napadov nekaj naučil. Ne bi jih potreboval, ampak ne bom jamral.

Vam je tudi česa žal? Ste se v svojem založniškem delu tudi kdaj spotaknili?

Lojze Wieser: Jaz sem vse napake naredil, ki sem jih mogel narediti. Prej ne veš, kaj je napaka in kaj ni in zato bi bil vesel, če bi kako izkušnjo prej naredil, in je ne bi bilo treba ponoviti. Vsak dan in pri vsaki knjigi se spotakneš. Mi na Koroškem nismo imeli izkušenj, kaj pomeni literaturo predstaviti celemu nemško govrečemu svetu in domačim ljudem. Ti si taval, ti si se spotikal in edino, da si to počel, s tem si lahko samemu sebi in drugim dokazal, da je vse to mogoče. Brez spotikanja ne gre.

Obstaja v vaših mislih kaka knjiga, ki je niste mogli uresničiti?

Lojze Wieser: Da. Na primer tista knjiga, ki jo pišejo danes begunci s tem, da v svojih taboriščih in zbirnih centrih, kamor so potisnjeni, ter v svojih ruševinah, kjer živijo, skušajo preživeti. Oni pišejo danes recepte prihodnjega preživetja. Vedno sem hotel narediti film okusov, ko bi šel v ta taborišča in z njimi posnel recepte, s katerimi se preživljajo.

S kakšnimi mislimi gledate v prihodnost, če gledate na narodno skupnost, na deželo, na Evropo in svet?

Lojze Wieser: Začniva od zadaj. Prihodnost sveta je na križišču. Vaclav Havel mi je že 2006 v pogovoru dejal, da smo na križišču in ne vemo, kam bomo šli. Na križišču smo še zmeraj in čedalje manj vemo, kam bomo šli. Jezik vojne prevzema jezik miru. Evropa je veliko priložnosti zamudila, da bi iz svoje lastne izkušnje preteklosti pokazala svetu, kam naj gre. Koroška in Avstrija sta v zadnjih dvajsetih letih kot mikrokozmos svetu znali dati tudi zelo pozitivne znake. Poglejmo samo, kako se je razvilo tako imenovano nacionalno manjšinsko vprašanje na Koroškem, in poglejmo, kako so sile nazadnjaštva propadle in je v volilnem boju Van der Bellen znal združiti veliko pozitivne energije. To daje upanje, da tudi v najhujših časih najdeš odgovore, ki konfliktov ne širijo, temveč jih zadušijo. Če govorim o narodni skupnosti, je najbolje, da citiram mamo. Ta je rekla: »Oh, zakaj pa je to treba, če bi veliko stvari lahko veliko drugače naredili.« Jaz pa dodajam: Preveč resolucij in premalo empatije in spoštovanja samega sebe.

Na koncu še zelo osebno vprašanje. Lojze, kam greš, na kakšni poti si?

Lojze Wieser: Poskušam se pokončno spotikati.