Mir je mogoč, je prepričana Christine Haiden. Kako je to mogoče, bo pisala v postni seriji. Že sedaj nam v pogovoru daje vpogled v kreposti miroljubnosti in kako jih lahko živimo.

Kaj vam osebno pomeni beseda mir?

Christine Haiden: Mir je zame mogoča oblika človeškega obstoja. Različne možnosti imamo, kako ravnamo sami s seboj, s svojim življenjem in s svojo okolico. Mir po mojem mnenju izhaja iz spoštovanja do svobode vseh bitij, ki so na poti na tem svetu. Ta svoboda je zame prav tako osrednja kot spoštovanje do nje.

Zakaj prihaja do nemira?

Christine Haiden: Psihologija bi najbrž rekla, da je vzrok nemira strah. Naš obstoj je vedno znova ogrožen. Primer za to je, ker mislimo, da bomo izgubili blagostanje ali kakšno perspektivo. Radi bi vedeli, kako bo šlo v prihodnje? Kako bo čez pol letu ali čez pet let? Kako bo, ko bom šel v pokoj? Bom potreboval oz. potrebovala nego? Karkoli že. V resnici vsega tega ne vemo. Na vse to se ne moremo pripraviti, ker enostavno vsega ne vemo. Zato razvijamo strategije, kako lahko po svojih predstavah to dosegamo ali obdržimo zaželeno. Potem pa se lahko zgodi, da okamenimo v teh predstavah in nam manjka prožnosti, da lahko živimo v miru.

Je za mir potrebna prožnost?

Christine Haiden: Da, brez prožnosti poskušamo samo še izsiliti svoj prav. Potem poskušamo s pravili in nazadnje z orožjem doseči to, kar si je kdo zamislil. Za tem so strahovi, eksistencialni človeški strahovi. To je strah, nekaj izgubiti ali biti kje izločen. Strah, biti spregledan in ne biti spoštovan. In seveda temeljni strah, da bomo nekoč umrli in ne vemo, kdaj, kako, kje in na kakšen način. To je strah, na katerega ima vsaka religija svoj odgovor. Najpogostejši stavek v Svetem pismu je: Ne bojte se!

O umiranju vemo le to, da pomeni pustiti za seboj čisto vse. Tudi to, kar smo za ceno nemira zagovarjali, tudi tega ne bo več. S tem temeljnim strahom se moramo soočati, tako da lahko živimo v miru.

Premagati strah pred smrtjo je torej pomembno za mir? Jezus je strah pred smrtjo premagal in je človek miru. Je to med seboj povezano?

Christine Haiden: Treba je paziti, da si meje ne postavimo previsoko. Premagati strah, je visoka meja. Če si pogledamo svoj čas, je pomembno, da vzdržimo nasprotujoče si občutke. Vzdržati je treba tudi to, da me je strah. Lahko se naučim ravnati s tem strahom, če ga začutim, da sprejmem to dvojnost občutkov v zvezi z umiranjem in smrtjo. Znano nam je, da je Jezus na križu še rekel: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? To sporoča, da je bilo nekaj strahu še prisotnega. Lahko pa iz tega tudi sklepamo, da je imel Jezus zaupanje do nekoga, na katerega se je zanesel. To dvojnost med strahom in zaupanjem, ki zaznamuje naše življenje, si lahko vedno prikličemo v spomin in se učimo z njo živeti.

Imamo občutek, da je vedno več nemira. Je to res, ali pa ta nemir postaja samo viden?

Christine Haiden: Mislim, da je vedno več nemira. Politika je po koncu 2. svetovne vojne poskušala uveljaviti pravila, ki bi urejala konflikte, če je treba uravnati različne interese. Sedaj doživljamo, da teh pravil ne sprejemamo več ter da spet poskušamo uveljavljati interese po lastnih predstavah. Pravica močnejšega ustrahuje. To lahko rečem kot ženska, lahko pa rečem to tudi kot prebivalka države z osmimi milijoni državljani in državljankami. Če pride velesila in vzame v roke svoje orožje, potem moram reči, da je oboroževanje avstrijske vojske sicer zelo prijazno, vendar ni več kot placebo. In če se potem pojavljajo besede kot »trdnjava« Avstrija ali Evropa, dobivajo te besede svojo moč. Prihajamo v logiko, ki se zdi zelo logična, vendar kljub temu ne pospešuje miru, temveč konfrontacijo. Potem med seboj ne govorimo več, stojimo si nasproti in si grozimo. To je slabo izhodišče za mir. To pa nam je znano tudi iz zasebnega življenja.

Kaj pa je treba storiti, da ne bo več obveljala pravica močnejšega?

Christine Haiden: Velika vaja je, da se ne pustimo zmotiti. Kot pripadniki evropske kulture smo se v preteklih desetletjih naučili, da se med seboj lahko drugače srečujemo. Vendar ima pravica močnejšega dolgo zgodovino. Vemo, da na koncu ni blagostanja, temveč razdejanje. Morda je kdaj dobro, če nam kdo želi povedati kaj drugega, kratko zapreti oči in se vprašati, kaj je bilo tisto, kar je bilo za nas dobro? Na kaj se lahko zanesemo? V velikem velja, kar velja tudi v malem. V svojem zasebnem okolju lahko konflikte tako zaostrim, da na koncu medsebojni pogovor ni več mogoč. Ali to dela moje življenje prijetnejše? Sama lahko rečem le to: moje življenje ni boljše, če živim z mnogimi ljudmi v sporu.

V postnem času boste vsak teden pisali o krepostih miroljubnosti. Kako je treba to razumeti?

Christine Haiden: Ljudje smo organizmi, ki se spreminjamo. Tudi družba je organizem, ki se stalno spreminja. Vse, kar je živo, je v ustvarjalnem spreminjanju. Tako je tudi z mirom in miroljubnostjo. To so drže in gledanja, ki se jih lahko v svojem razvoju in v razvoju družbe vedno znova učim, jih prilagajam in preizkušam.

V vašem odgovoru se sliši, da je treba biti pripravljen na spremembe …

Christine Haiden: Togost vodi do nezadovoljstva in zagrenjenosti. Pokojna ameriška intelektualka Mary Daly je to izrazila tako: Bog ni nič statičnega, ampak nekaj, kar se nenehno razvija, nekaj kreativnega. In če smo ljudje v tej ustvarjalnosti, v tej kreativnosti, potem smo v božjem.

Razmišljate o sedmih krepostih miroljubnosti. Kako ste izbrali teh sedem kreposti?

Christine Haiden: Pred mnogimi leti sem govorila s sto let starimi osebami o njihovih življenjskih izkušnjah. Med njimi so bili najrazličnejši značaji. Iz teh pogovorov se je izluščilo sedem kreposti.

Nekaj že smemo izdati. Gre za humor in nežnost, ampak tudi za disciplino. Kako je mogoče živeti kreposti miroljubnosti?

Christine Haiden: Človek sestoji iz razuma in srca. Dana nam je možnost, da lahko z razumom o čem razmišljamo, prav tako si lahko kaj vzamemo k srcu in se za to zavzamemo. Srce nas spodbuja, da kaj storimo. Sedem kreposti miroljubnosti so moji predlogi, kdo drug bi jih poimenoval drugače.

Pogovarjala se je Monika Slouk.

Kreposti mirljubnosti

Christine Haiden, pisateljica

Mir se začenja z notranjim odnosom. Proti kulturi, ki hoče imeti vedno prav, pomaga kultura miroljubnosti. Kreposti, ki jih bo Christine Haiden v sedmih člankih predstavila v postnem času, so: blagost, potrpežljivost, disciplina, odpuščanje, dobrota, humor, nežnost.