Materinski dan v mnogih družinah prinaša drobne pozornosti, presenečenja in čas za bližino. Tudi pri Vereni Pinter bo letos tako. Njeni hčerki Maja in Lea sta si že zamislili prav posebno darilo: skrili ga bosta na vrtu, mama pa ga bo iskala. »Da bom darilo iskala kot za veliko noč, je velika želja mojih starejših hčerk,« pripoveduje Verena Pinter z nasmehom. Posebej za materinski dan si želi »pravzaprav nič, pomembno je, da uživamo družinsko življenje vsak dan.«

Verena Pinter živi s svojo družino v Dvorcu pri Bekštanju. Pred enim letom se je poročila z Markusom. Skupaj skrbita za tri deklice: Majo (9), Leo (7) in najmlajšo Milo, ki je stara komaj tri mesece. Še ena posebna zanimivost njihove družine je, da imajo vsi trije otroci rojstni dan v roku treh tednov. Družinsko življenje je zato v tem času še posebej živahno.

Nekaj let pred poroko je bila Verena sama z otrokoma. Kot samohranilka je skrbela za starejši deklici, za Leo in Majo. To obdobje opisuje mirno, brez dramatiziranja, a tudi brez olepšavanja. Iz tega časa je odnesla pomembno spoznanje: »Zavestno sem dojela, da je biti mamica ena vloga, a da to ni cela moja oseba.« Ta misel jo spremlja še danes in oblikuje njen odnos v vsakdanu.

Po poklicu je Verena Pinter ljudskošolska učiteljica, trenutno je na porodniškem dopustu. Svoj poklic ima rada, a ob tem ne miruje. Trenutno zaključuje izobraževanje za trenerko za težave pri branju, pisanju in računanju (legastenija in diskalkulija) na Pedagoški visoki šoli v Celovcu. Ob tem se ukvarja s supervizijo, nedavno pa je zaključila tudi osnovno izobraževanje za tetoviranje. Na prvi pogled gre za zelo različne poti, a sama jih povezuje z enostavno mislijo: »Hočem delati to, kar me zanima in kar rada delam.« V tem se kažeta odprtost in pogum, da sledi lastnim interesom.

Verena Pinter, rojena Wrolich, je odraščala v Ločah, kjer so imeli doma gostilno. Starši so veliko delali, ona pa je bila veliko med ljudmi ali zunaj s prijatelji. »Veliko sem se smela gibati. To sem zelo uživala. Tisto zaupanje staršev, to prostost, v kateri sem odraščala, je bilo zelo lepo.« Prav ta občutek svobode in zaupanja želi danes predati tudi svojim otrokom.

Družina ima v njenem življenju prav posebno mesto. Starši živijo tik ob njej, prav tako pet let mlajši brat Dominik, ki ima tri sinove. »To je zelo ugodno, da so starši kar v sosedstvu,« pravi. Še posebej v času, ko je bila sama z otrokoma, je bila ta bližina velika pomoč. Tudi povsem konkretno, v vsakdanji organizaciji časa.

Vrednote, ki jih želi predati svojim hčerkam, so jasne in življenjske: »Samostojnost, pozitiven vidik na življenje, na lepoto življenja.« Ob tem poudarja tudi pomen odnosov: »Da se zavedajo, da niso sami na tem svetu. Da spoštujejo druge in tudi druga mnenja.« Bistveno je zanjo tudi zaupanje: »Pomembno je, da hčerki vesta, da sem za njiju vedno tu, če kaj potrebujeta.«

Tudi dvojezičnost v družini živijo kot nekaj samoumevnega. Z deklicami govori slovensko, Markus nemško. Tudi stari starši govorijo vsak v svojem jeziku. Njihov govor je narečje, ki združuje različne koroške vplive. Nekaj rožanskega, nekaj ziljskega, nekaj domačega. Jezik je tako samoumeven del njihovega vsakdana in njihove identitete.

Veliko pozornosti namenja Verena Pinter skupnim trenutkom. »Pomembno je, da skupaj jemo in skupaj sedimo pri mizi. Ne maram, da kdo gre proč od mize.« Da bi si olajšali vsakdan, so uvedli učinkovito navado: enkrat na teden skupaj sestavijo jedilnik. »Vsak napiše, kaj bi rad jedel. Potem ni več diskusij.« Takšni majhni koraki ustvarjajo občutek reda in miru.

Tudi vera ima v družini svoje mesto. Verena Pinter je lektorica v Štebnu, Maja in Lea radi hodita v skupino katoliške otroške mladine. V vasi se veliko dogaja – ob prazniku sv. Jurija je na primer jahalo okoli 50 otrok. Trenutno se pripravljajo na krst najmlajše Mile. Krst želijo oblikovati spet kot družinski dogodek. »Kot že pri Lei in Maji želim glasbeni okvir. Skupaj z bratom Dominikom in hčerkama bodo oblikovali krst s kitaro, cajonom in petjem,« pravi Verena Pinter.

Ko Verena Pinter govori o težjih časih, poudarja dve stvari. Najprej notranje zavedanje, da moraš skrbeti tudi zase. In potem ljudi okoli sebe. Njena mama ji je bila v veliko oporo. Pomagale pa so ji tudi dejavnosti zunaj doma. »Začela sem teči. To mi je zelo pomagalo, da se sprostim.« Začela je tudi izobrazbo pri vodnih reševalcih, kjer je dejavna še danes. »Na Baškem jezeru pri vodnih reševalcih smo našli drugo družino in odprto in povezano skupnost.« Pomembno vlogo v njenem življenju je imela tudi supervizijska izobrazba, ki jo je vodila Erika Mikula: »Ona me je zelo zaznamovala.«

Vsakdan Verene Pinter je preprost in živ. Ponoči ali zgodaj zjutraj se oglasi najmlajša Mila. Ob sedmih zbudi Majo in Leo, ki se pripravita za šolo. Nato sledijo dopoldan z najmlajšo, sprehod, kuhanje. Popoldne se deklici vrneta domov, večer pa prinese skupni čas, večerjo in branje. »Gledamo na to, da uživamo skupen čas kot družina,« pravi. Občasno gredo tudi na izlete ali preživijo čas zunaj. Na vprašanje o prihodnosti odgovori preprosto: »Da ostanemo zdravi. To je edina želja.« V tem ni velikih načrtov, a je veliko zaupanja. »Ena pot se vedno najde,« še dodaja.

Ob koncu vsem bralkam in bralcem želi: »Lep materinski dan in da ga lahko praznujejo v krogu svojih najljubših.«