To se sicer ne bo zgodilo. Toda če bi imel Mirko Oraže, ki v Semislavčah pri Rožeku praznuje svojo 70-letnico, možnost vsem predsednikom držav sveta povedati kaj v zvezi s podnebnimi spremembami, bi jim rekel samo to: »Z majhnimi izjemami ste vi vsi grozni egoisti in gledate samo na to, kako boste pridobili volilce, ne pomislite pa, kakšen svet zapuščate svojim vnukom.«

Ob svojem 70. rojstnem dnevu ima Mirko Oraže nekaj želja. Prva je namenjena svoji družini. Za to si želi povezanosti in složnosti. Za narodno skupnost si želi več samozavesti in močnejše zavesti, »dajati slovensko besedo naprej«. Od državnega predsednika Republike Avstrije si želi »besede za te, ki potrebujejo podporo in k tem spadamo tudi koroški Slovenci«. Od deželnega glavarja si želi, da »vidi narodno skupnost tudi v prihodnje kot pomemben del Koroške«. Tudi škofa ni pozabil. Posebne moči mu želi in veliko, veliko božjega blagoslova, »da bo ob pravem trenutku prav odločal«.

Svoje poklicno življenje je Mirko Oraže preživel kot profesor na Slovenski gimnaziji. Sedem let je sedaj že v pokoju, ko si zna z delom napolniti svoj vsakdanjik. Še kot profesor je videl okrog sebe ljudi na vasi, na občini, sploh pa mu je bilo sožitje med obema narodnima skupnostima vedno velika srčna skrb. Na gimnaziji je bil za učenke in učence svetovalec na poti do poklica. Kot profesorju je bilo zanj pomembno, da so mu zaupali. Vedel je, da moraš kot učitelj biti prepričan v to, kar delaš. »Če tega ni, potem lahko odpove telo.« In ker je poučeval na Slovenski gimnaziji, je bila zanj vedno pomembna tudi krepitev slovenskega jezika, ki je bil za mnoge materinščina. Učenkam in učencem je vzbujal posluh za naravo. Ob posredovanju učne snovi ostaja mnogim spomin na trenutke, ko so se v naravi usedli in samo poslušali. Tako so začutili naravo, »slišali petje ptičk in šumenje vode«. In njegov nasvet mladim na pot? »Skušajte uresničiti to, kar je vaša velika želja. Slediti morate vašemu srcu.«

Mirko Oraže je po zvonjenju na Slovenski gimnaziji sicer zaprl šolska vrata, toda doma v občini Rožek so se odprla druga vrata. Ena so bila vrata na občinski urad, kjer je bil mandatar Enotne liste, in je danes občinski svétnik Rožeške liste. Vrata so se odpirala tudi na nogometno igrišče. In vse svoje delo opravlja iz izkušenj, ki jih je imel kot gimnazijec, ko je še igral pri Slovenskem atletskem klubu. Takrat na igriščih ni šlo samo za nogomet, šlo je tudi za manjkajoče spoštovanje med slovensko in nemško narodno skupnostjo. Zato je bilo zanj pomembno, da skrbi za izboljšanje sožitja, kjerkoli je opravljal in opravlja svoje častne funkcije. Na občinski ravni se je zavzemal za boljše sožitje, prav tako tudi v župnijskem svetu v župniji Lipa. »Pomemben je pogovor,« pravi in dodaja, »pogovor z vsakomur«. In iz teh stalnih pogovorov se rojevajo sadovi. En takšen sad je postavitev spomenika za žrtve nacizma pred farno cerkvijo v Rožeku s soglasnim sklepom v občinskem svetu. Ljudje cenijo postavitev tega spomenika. In že marsikdo je rekel Mirku Oražeju, da ima sedaj s tem spomenikom kraj, kamor lahko položi kako rožo in prižge svečo v spomin na žrtve. Pogovori pa rojevajo tudi sadove na kulturnem področju. Šele pred kratkim sta občina in Kulturno društvo Peter Markovič vabili na skupni kulturni večer v Keltski muzej. S to prireditvijo se je začela serija prireditev predstavitve domačih umetnikov iz obeh narodnih skupnosti. Nadaljnji sad h krepitvi medsebojnega spoštovanja obeh narodnih skupnosti in osebnega spoštovanja med županom in Mirkom Oražejem je prireditev pred 10. oktobrom letos. Župan ga je povabil, da spregovori ob 100-letnici plebiscita. Za Oražeja je to seveda priložnost, da lahko kaj pove. »Zelo odkrito bom povedal, kaj čutim kot pripadnik narodne skupnosti in občan občine. To je priložnost, da opozorim na dosežke in pomanjkljivosti sožitja in medsebojnega spoštovanja dveh narodov v občini.«

Želje jubilanta so bile izrečene na začetku. Naj sta zapisani še dve na koncu. Mirko Oraže si želi za deželo, da se pot dobrega sožitja in medsebojnega spoštovanja dveh narodov še okrepi. Toda dežela mora imeti tudi zdravo okolje. Zato je pomembno, da živimo z naravo ter jo predamo vnukom takšno, da bodo v njej lahko dobro živeli in jim ne bo treba reči: »Naši dedeji in očetje so nam uničili vse in mi ne vemo, kako naj živimo.«

Vincenc Gotthardt