Na robu majhne vasice, ki se je belila sredi cvetočih travnikov, je stala domačija s hišnim imenom Pri Cesarju. Tu so kraljevali babica Ana, dedek Ivan in njun maček Hotimir. Toda z izjemo Hotimirja pri Cesarjevih niso živeli nič kaj cesarsko. Dedek in babica sta bila izjemno skromna. Zelo rada pa sta imela red in mir. Zato so okna njune hiše krasili dehteči nageljni in dvorišče ter hiša sta bila vedo urejena. Dedek je poskrbel, da so imeli krava, kozi in kokoši vedno snažen hlev. Prav tako je dedek poskrbel za sadovnjak, vrtnico in vinsko trto, ki sta se vzpenjali po kozolcu.

Med tem ko je dedek skrbel za kmetijo, se je babica posvetila skrbi za vrt in gospodinjstvo. Bila je odlična kuharica in je znala pripraviti cesarske štruklje po receptu svoje babice Micke, ki je s svojimi štruklji očarala samega cesarja z Dunaja, ko je vandral po avstrijskih deželah. Zavoljo tega dogodka se je hiše prijelo ime Pri Cesarju. V spomin na cesarjev obisk, so na dvorišču posadili lipo. Dedek in babica sta rada posedala v njeni senci. Dedek je prebiral časopis. Babica pa je v naročju pestovala mačka Hotimirja in vezala prtičke. Najraje sta posedala pod njo, ko je lipa zacvetela in je opojno dehtela. Tedaj sta se prepuščala prijetnemu petju čebel in okušala mir.

Kot sem že omenil sta dedek in babica imela mačka Hotimirja. Njemu se je godilo lepše kakor samemu cesarju na Dunaju. Bil je izredno čeden maček. Imel je velike zelene oči in črno dlako kakor oglje. Babica mu je redno česala dlako. Dedek pa mu je okoli vratu zavezal belo kravato, kakor se je spodobilo za pravega gospoda.

Čeprav se je na prvi pogled zdelo, da Hotimir le poležava na babičinem gugalniku, v resnici temu ni bilo tako. Bil je zadolžen, da na domačiji vzdržuje red in mir. Čuval je shrambo pred mišmi. Kokošnjak pred vrabci, ki so kradli kokošje zrnje, vrt pred starim voluharjem in mleko pred škratom Živkom. Vzdrževanje reda in miru je utegnila biti največja umetnost na svetu. Uspevala je le najbolj bistrim in pogumnim mačkom pod soncem.

Takoj ko mu je predhodnik zapustil babičin gugalnik in je zavladal na Cesarjevi domačiji, je pričel vzpostavljati red! »Kjer je red, tam je mir, in kjer je mir, tam je veselje,« je rad ponavljal Hotimir. Najprej je sklenil dolgo nerešen spor z mišmi. Obljubil jim je, da jih ne bo plašil in preganjal iz hiše, če bodo iz shrambe odnesle le hrano, ki bi se utegnila pokvariti in jo dedek in babica ne bi pogrešala. Vzpostavil je premirje med kokošmi in vrabci, ki so se stalno preparali zaradi zrnja. Hotimir je menil, da je zrnja več kot dovolj za vse. Vrabcem je razložil, da so kokoši stanovalke Cesarjeve domačije, zato imajo prednost do zrnja pred njimi, ki so gostje. Vrabci so se strinjali s predlogom in odtlej so vedno počakali, da so se najprej nasitile kokoši in šele nato so jedli sami. Prav tako je sklenil sporazum s starim voluharjem, ki se je leta nažiral z babičino zelenjavo. Dovolil mu je vzeti le od viška, sicer bi moral zapustiti babičin vrt. Celo škrata Živka je navadil lepih manir. Smetano z mleka je smel posneti le takrat, ko je dedek ni potreboval za izdelavo masla. Tudi mleka ni več smel krasti iz golide, ki jo je med plezanjem večkrat prekucnil, da je bil dedek jezen še ves dan. Smel pa je piti mleko skupaj s Hotimirjem.

Babica in dedek sta bila ponosna na Hotimirja. Čudila sta se, od kod njunemu mačku taka iznajdljivost in modrost. Hvalila sta ga pred sosedi in vnuki in njemu je to godilo. Nagrajevala sta ga z dobrotami in ga kovala med zvezde. Nihče, res prav nihče pa si ni mislil, da se lahko stvari obrnejo na glavo. In to se je zgodilo kar čez noč.

Nekega jutra, ko je Hotimir želel zajtrkovati, je pred seboj zagledal prazen krožnik. Pomel si je oči in je še enkrat dobro pogledal. Krožnik pred njim je bil prazen in tudi Živka ni bilo od nikoder. Misleč, da je babica pozabila nanj, je šel do nje. Pobožal se je po trebuščku in je zamijavkal: »Babica, lačen sem!« Babica je vzdihnila: »Nekdo nam je popil vse mleko in nam spraznil shrambo do zadnje drobtinice.« »Gotovo so nam jo miške in Živko zopet zagodli,« je menil dedek in gledal v prazno skodelico. »To je nemogoče,« si je mislil Hotimir. »Miške gotovo niso prelomile dane besede. Toda kje je Živko?« se je spraševal.

Dedek je bil sila nejevoljen. Vstal je izza mize, oblekel si je haljo in odkorakal v hlev. Hotimir mu je brez mijavkanja sledil. Opazoval ga je, ko je nakrmil kozi in kravico. Med molžo je skrbno čuval golido polno mleka. Bal se je, da je Živko skrenil s prave poti in bi jo med krajo mleka utegnil spet prekucniti. Nato je sledil dedku, ki je odšel v kokošnjak. Lačne kokoši so žalostno kokodakale: »Brez zrnja ni jajc!« »Presneti vrabci,« se je jezil dedek in je zažugal Hotimirju: »To je tvoja krivda! Svojega dela ne opravljaš vestno!« Hotimir je obnemel, a dedek je nadaljeval: »Zelo si me razočaral!«

Hotimir je žalostno zamijavkal in se ves poklepan odpravil na kozolec. Pokril se je s senom in žalostno mijavkal. Dedkove besede so ga močno prizadele. Zdelo se mu je, kot bi ga nihče ne maral. Kakor da je najbolj osamljen maček na svetu. Toda njegove temne misli je prekinilo žalostno vzdihovanje babice, ki je prihajalo z vrta. Hitro jo je ucvrl k njej, misleč da ji lahko pomaga. Pred seboj je zagledal opustošen vrt. Nekdo jim je pobral vso zelenjavo in jim potrgal rože do zadnjega cveta. Z zelenimi očmi je milo pogledal babico in je mijavknil: »Voluhar, kajne?« Babica ga je žalostna pogledala ter dejala: »To je bila cela vojska voluharjev. Pojedli so nam prav vse do zadnjega krompirja.«

Odločen, da bo prišel zadevi do dna, je odšel na dvorišče. Hodil je sem ter tja in razmišljal, kako bi rešil nastale težave. Zamišljenega gospodiča z belo kravato so opazile miške. Od veselja so zacvilile in ga prosile, naj se z njimi igra. Ta pa jim je neprestano govoril: »Dajte mi mir!« A miškam se je njegovo godrnjanje zdelo prikupno, zato so mu še bolj nagajale. Obešale so se mu za kravato in jezdile na njegovem repu. Cukale so ga za dlako ter od veselja cvilile: »Slepa miš ti loviš!« Hotimir je postajal vse bolj nervozen in k sreči je kmalu prišla mati Miša in zacvilila: »Dajte mu mir!« In miške so se umirile. »Že ves dan te iščem. Nekdo se je vselil v mojo luknjo in zapahnil vrta, da z miškami ne moremo not,« je Miša potožila Hotimirju in njene majhne miške so ji prikimovale. Nameraval je preveriti zadevo, a so njegov načrt prekrižali vrabci, ki so žalostno zažgoleli: »Lačni smo! Kokoši nam niso pustile niti piškavega zrnja!« Še preden jim je Hotimir utegnil odgovoriti, se je v daljavi slišalo godrnjanje starega voluharja, ki je ostal brez doma in zelenjave.

Hotimir je zbrano druščino povabil na kozolec. Še prej pa je prosil enega izmed vrabcev, naj pokliče Živka iz njegovega dupla v lipi na dvorišču. Sumil je, da bi utegnil te grdobije zakuhati Živko. Ko so prišli na kozolec, je stopil na seneno kocko, se je zravnal in si popravil belo kravato ter zamijavkal: »Prosim za posluh!« Ko se je druščina umirila, je nadaljeval: »Med nami je nekdo, ki kali red in mir!« Opisal je strašne dogodke, ki so se zgodili v teku dneva in druščina je negodovala in si belila glave z mislijo o morebitnem razbojniku.

K sreči je vrabec našel Živka, ki je poznal odgovor na njihovo vprašanje. Razložil jim je, da so se na domačijo pritihotapili rogovilčki. »Kdo pa so rogovilčki?« je zamijavkal presenečeni Hotimir. »To so razbojniška bitja, ki želijo s svojimi zlobnimi dejanji spreti vse, ki živijo v miru.« »Kako pa izgledajo?« je zanimalo Hotimirja. »Niso večji od nas škratov. So pa zelo kosmati. Imajo ognjene oči in rdeče rožičke. V rokah pa nosijo majhne vilice, s katerimi razkopavajo stvari in strašijo ter z njimi špikajo ljudi in živali.« »Pa saj to je grozno!« so trepetajoče zacvilile miške in se stisnile k mami Miši. »Bi morda vedel, kako jih lahko preženemo?« je bil zvedav Hotimir. »In kako naj bi jaz to vedel?« mu je Živko začudeno odgovoril. »Ti si najstarejši od nas, saj šteješ že skoraj tristo let,« mu je rekel Hotimir in nadaljeval: »Prav gotovo se v tvojih možganih skriva kakšen pra-škratovski spomin.« Medtem ko si je Živko brskal po spominu, si je Hotimir od napetosti grizel kremplje. »Spomnil sem se,« se je razveselil Živko in vsi so poskakovali od veselja. »Spomnim se, da mi je moj dedek pripovedoval, da se rogovilčki bojijo objemov.« »Ah, to je larifari,« je z roko odmahnil stari voluhar. In vrabčki so se žvrgole hihitali. »Mir sem rekel,« je zamijavkal Hotimir. »Zaupam Živku,« in druščini velel: »Poiščimo jih in jih z objemi preplašimo.« »Da bomo spet imeli red in mir,« so zacvilile miške.

Hotimir si je domislil, naj vrabci preletijo domačijo in ko opazijo rogovilčke, naj zažvižgajo. In res je eden izmed vrabcev kmalu sporočil: »Rogovilčki že rogovilijo v dnevni sobi.« Hitro so se vsi odpravili tja in pred seboj so zagledali rogovilčke, ki so plezali po zavesah. Gugali so se na lestencu, skakali so po zofi in se obmetavali z blazinami. Babica in dedek pa sta se vsa prestrašena skrivala v kotu na krušni peči. Hotimir je dal znak in pričeli so objemati rogovilčke. Nekateri izmed njih so iz strahu pred objemi zbežali in se niso nikdar več vrnili na Cesarjevo domačijo. Tiste rogovilčke, ki so jih uspeli objeti, so se spremenili v domovoje. To so bili prijazni kosmati možici z lepo zavihanimi brki. Eden izmed domovojev je ostal pri Cesarjevih. Ostali pa so si našli svoje domove pri dobrih sovaščanih. Varovali so jih pred vsem hudim. Zat so dnevno hoteli le poln krožnik ajdovih žgancev in hruško ali jabolko.

Ko je v dnevni sobi nastal mir, sta babica in dedek prišla s krušne peči. Babica je v naročje vzela Hotimirja in si ga močno stisnila k srcu ter se mu zahvalila: »Hvala ti Hotimir, ker je v hiši spet mir.« Tudi dedek ga je nežno pobožal in Hotimir je predel od lagodja. Vsa Hotimirjeva druščina se je zbrala okoli njih in vzklikala: »Hip, hip hura za Hotimirja, junaka, ki nam je spet prinesel mir!«

Medtem pa je nekdo za predpasnik pocukal babico. Rahlo se je zdrznila od strahu pred rogovilčki, toda pred seboj je zagledala simpatičnega domovoja, ki se je želel stisniti k njej. Hotimir je sprva malo ljubosumno zagodrnjal, misleč, da je lahko samo on babičin princ. Babica je hitro opazila ljubosumje v Hotimirjevih očeh in mu modro razložila: »Ljubezni se ne da deliti, temveč se lahko le množi.« Hotimir se je sprva malo nakremžil in nezadovoljen zamijavkal, nato pa je kaj hitro spoznal, da ni edini, ki je znal pričarati mir. Pogledal je domovoja in ga po mačje pozdravil. Kmalu sta postala nerazdružljiva prijatelja. Skupaj sta si delila krožnik in babičin gugalnik. Včasih pa sta smela prespati pri dedku in babici. »To pa je carsko,« je rekel Hotimir in dal domovoju kepico. »No, sedaj pa že dajta mir,« je zabrundal dedek in ugasnil luč.

Roman Treven, rojen 25. 5. 1989, je iz Hotedršice. Po izobrazbi je diplomirani inženir gozdarstva in obnovljivih virov. Trenutno je zaposlen v Zaposlitvenem centru Zarja 2, kjer kot mentor (vodja in organizator dela) dela z invalidnimi osebami. Ker pa je zaljubljen v slovensko besedo in slovensko ljudsko izročilo, je zelo aktiven v domačem Kulturnem turističnem društvu Hotedršica, kjer je trenutno predstavnik za kulturo in vodi otroško in mladinsko dramsko skupino. Njegovo prvo literarno delo je bilo otoško dramsko besedilo Tudi jaz sem lahko Miklavž, ki ga je leta 2014 napisal za potrebe miklavževanja v Hotedršici. Odtlej je napisal že šest dramskih besedil za otroke, ki temeljijo na tradiciji miklavževanja. Leta 2020 pa je napisal besedilo za lutkovno igrico Skrivnost Miklavževega obdarovanja, kjer je dobremu Miklavžu pridružil tudi lik koroške dobrotnice sv. Liharde iz Kamna. Napisal je še več dramskih besedil in otroški slikanici Barbara, kje si?, ki temelji na lokalni ljudski povedki, in Na gregorjevo se ptički ženijo, ki temelji na izročilu praznovanja gregorjevega. Septembra pa bo celovška Mohorjeva družba izdala njegovo tretjo slikanico z naslovom Lihardina gostija za pobalina, za katero je našel navdih v pripovedki o sveti Lihardi iz Kamna v Podjuni. V prostem času piše tudi duhovno poezijo in kot igralec nastopa v igrah na prostem v Kulturno umetniškem društvu Medvedje Brdo.