Avto je drvel po široki cesti in puščal za seboj električne drogove, katerih žice so na gosto mrežile pogled v nebo. Lučka je zadovoljna pomislila, da je njena domovina na nekaterih mestih prehitela Mehiko v razvoju za kar nekaj desetletij. Pogled na bencinske črpalke jo je v to prepričal že pred dnevi.

»Končno zeleno,« je dahnila in se napajala ob pogledu na mimo bežeče travnike in polja. Polpuščava, ki ji je nudila dom zadnjih nekaj tednov, jo je začenjala dušiti. Kaktusi so jo ob prihodu osrečevali, sedaj pa ji niso več zadoščali. Vse pogosteje je mislila na bogastvo rastlinja v svoji domovini. »Že trave so drugačne, kaj šele gozdovi,« je razpredala. »Tu so gozdovi rastišča kaktusov po vzpetinah nad cesto,« si je govorila, misleč, da gozd nekje pač mora biti. Še pred dnevi je neizmerno uživala v zaslepljujočih sprehodih po bleščeče osvetljenih, pisanih in na trenutke vreščečih, prostranih ulicah. Mesto ji je na vsakem koraku ponujalo neizmerno množico čarov in obljub življenja, ki jih, dekle podeželja, dotlej ni poznalo. Prvič je srečala tudi tolikšno raznolikost ljudi. »Svet je res velik! In majhen,« se je urno popravila.

»Danes na ranč, jutri bomo šli pa na morje,« je vzhičeno rekla Karla in si pretegnila noge. Voznica, mlada prijateljica Bea, jo je zvedavo pogledala.

»Lahko greš z nami. Najeli bomo hiško, v njej pa je tako ali tako prostora za najmanj dvajset ljudi,« jo je povabila.

»Hvala, naslednje dni moram skrbeti za babico in dedka,« se je zahvalila mlada, simpatično čokata dama z bogato kito, ki ji je diskretno skrivala tetovažo na hrbtu.

Lučko je odgovor spodbudil, da je pomislila na svojo družino, s katero že dolgo nima pravih stikov. Zaviranje avta jo je vrnilo v dogajanje.

»Palmov gaj« je pisalo na tabli pred vratarnico, kjer je Bea ustavila in skozi okno obvestila vratarja, kam je namenjena. Lučka je pričakovala cilj, pa so se vozile kar naprej, zato je vprašala, kam sploh grejo. Bea je razložila, da vratar varuje vse ranče, ki sodijo v kompleks Palmov gaj. »Sedem ali osem jih je.« Naenkrat je ustavila pred rampo in ko so jo dvignili, je zapeljala na posestvo s preprostim imenom »Ranč«. »Pa smo na dedkovem posestvu«, je oznanila in ustavila. Še preden so dobro zlezle iz avtomobila, so jih obstopile: gostiteljica Erika – Beina mama, njena sestra, prijateljica Nancy in Linda z otroki. »Dolgo ste hodile,« je rekla slednja. Karla jih je predstavila, nakar so kot mladi psički odšli raziskovat okolico. Dekleta so najprej obiskala hlevček, kjer so v sožitju domovale tri koze, dva psa in nekaj kokoši. Karlina otroka sta se zapodila proti pravljični hišici s toboganom, Linda pa je Lučko povabila v rožni vrt. Sedli sta na belo klopco med dišečim cvetjem in molče uživali v palmovi senci. »Počutim se kot v filmu,« je dahnila Lučka.

Ko je Erika ženske povabila v senco paviljona, jim je ob kozarčku blage tekile v nekaj stavkih opisala očetov ranč in ko je Lučka vprašala, kje imajo pašnike, jo je začudeno pogledala in rekla: »Nimamo živine!«

»Če je pa ranč,« je izstrelila začudena Lučka.

»No, na našem posestvu imamo sadovnjak s sto različnimi vrstami sadja. In mu rečemo ranč.«

Gostiteljica jim je nato pokazala obe hiši, eno za bivanje in drugo, tisto z odprto kuhinjo, za pripravo jedi. Ob nedeljah se na ranču zbere cela družina, kakih petdeset ljudi. Kuhinja na prostem se je zdela ne le funkcionalna, ampak tudi zelo lepa. Hiša za goste pa je dihala z družino. Nadstrešek pred vhodom je s pletenimi stoli vabil, da tam posediš, se ohladiš, uživaš v sončnem zahodu ali pustiš domišljiji prosto pot v luninem sevu. Lopa v notranjosti je na fotografijah prikazovala številne družinske prizore.

»Ob nedeljah se vsi dobivamo tu,« je rekla Erika. »Oče v tej zadevi ne popušča,« je dodala.

»In potem ženske delate, moški pa pijejo,« se je posmehnila Lučka.

»Delo imamo razdeljeno tako, da vsi delamo, hkrati pa tudi vsi uživamo! Ženske čistimo, režemo, sekljamo, pomivamo, otroci pripravljajo napitke, oblikujejo pogrinjke, možje pečejo in servirajo. Po obedu se vsi lotimo pospravljanja in tako hitro zaključimo z »uradnim« delom.« Lučki je postalo žal za izrečeno opazko.

Med govorjenjem je Erika iz omare jemala brisače in jih potiskala gostjam v roke, nato pa dejala: »Upam, da imate kopalke!« Lučka se je med preoblačenjem pozanimala o starosti veličastnih palm, ki so obkrožale bazen in ko so ji povedali, da so jih zasadili pred četrt stoletja, takrat, ko so urejali ranč, si je morala priznati, da je znova presenečena. Mislila je, da so veliko starejše.

Po kopanju, veseljačenju in norenju v bazenu so si iz zmrzovalnika postregli s sladoledom ali s pijačo iz hladilnika. Tudi na ta vsesplošni samopostrežni način mehiške postrežbe se Lučka še ni navadila.

»Sedaj pa vas vabim v sadovnjak,« je čez čas rekla Erika in zbranim pomignila, naj ji sledijo.

Popeljala jih je mimo bazena in palm, se sklonila pod vejo, ki je zaradi obteženosti naredila pregrado na stezi, in že so se znašli v sadovnjaku. Množica nizko in srednje raslih dreves se je bohotila v soncu in hvaležno črpala bleščeče rumeno svetlobo. Vsa so bila bogato oblistana in mnoga polna nezrelih plodov. Tla okrog debel so bila videti packasto rjava. Krog zemlje je obdajal pas trave, ki je segal do naslednjega obroča okrog naslednjega debla. Bea je razložila, da skrbnik vsak dan dvakrat zalije vsako rastlino posebej. Pokazala je na vodovodno cev, ki je čakala na novo zalivanje. »Od kod pa prihaja skrbnik?« je zanimalo Karlo. »Saj ste videle bivalno prikolico ob vhodu. Tam je njegov dom,« je hitro povedala Erika. Res so jo videle. Tam, kjer so domovale živali. Kako da jim prej ni prišlo na misel, da živali ne morejo ves teden čakati na ljudi iz mesta. Erika je naštevala vrste dreves, toda Lučka kljub razlagi mnogih ni prepoznala. Ker vse skupaj niso našle ustreznega prevoda, jih je poslikala, da bi se kasneje, ko bo sama, ukvarjala z raziskovanjem. Drevesa češenj in breskev so bila že obrana, pod limetama pa je bil zgrabljen kup nagnitih plodov. Bea je od nekod pričarala dve mrežasti vrečki in pod limonovcem začela pobirati plodove. Izbirala je najlepše. »Kaj boš z njimi,« je vprašala Lupita. »Limonado bomo naredile,« je rekla in pobirala naprej. Linda in Karla sta se sklonili in ji pomagali, Erika in Lupita pa sta počasi stopali med drevesi, klepetali, se ustavljali, govorili malo o sadju in malo o starih časih, ki se jih je spominjala Lupita, ko je njen dom še stal na vasi. Lučka je medtem fotografirala. Plodovi, ki so spominjali na nešplje, so rastli na notranjih vejah, konice vej pa so bile okrašene z oranžno rdečimi cvetovi. Čudo narave, se je raznežila Lučka. Fotografirala je tudi hruške in lešnike. Zato, ker so nosili tako bogate sadeže. Med iskanjem novih motivov se je oddaljila od skupine. Kar prav ji je bilo. Sedla je na večjo krpo trave, ki se je razvlekla od steze do žive meje iz mandljevcev, ki je, bledo roza, kajti cvetje se je že usipalo, zaključevala sadovnjak. Čebljanje žensk z druge strani sadovnjaka je cefralo brenčanje čebel na cvetovih. »Oh,« je dahnila Lučka in legla na razgreta tla. Trava je bila ostra in je dišala po trpki zemlji. Kljub temu je legla na trebuh, da ji je sonce žgalo v razgaljen hrbet in ne v obraz. Ko ji je le postalo prevroče, se je zavlekla pod mandljevec in tam obsedela. Mandljevec je dišal, trava jo je bodla v gola stegna, pot ji je močil čelo in nos, toda kljub temu je uživala. Pravega vonja narave že dolgo ni občutila. Zatisnila je oči in se s hrbtom oslonila na veje, ki ji niso dajale prav trdne opore. Trebušnim mišicam pa tudi ne bo škodilo malo vaje, si je rekla, a si vendarle pomagala tako, da je položila dlani na žgoča tla. Spomini so jo ponesli v domači sadovnjak. Med mnogimi visokodebelnimi drevesi starih sort hrušk in jablan so rasli mladi češplji, ki so jih po večini nabirali za žganje, na spodnjem robu dokaj strmega pobočja pa so rasli orehi. Pod njimi je bila borna trava, med ostalim drevjem pa mehka in bogata, ponekod pomešana s pekočimi koprivami. Zanje je znano, da potrebujejo dobro zemljo. In v tako travo, mehko in voljno, jo je nekoč položil fant, ki ji je prvi pokazal, da je privlačna, da si je želi, skratka, da je še komu na tem svetu mar zanjo. Kot najstnica je bila namreč prepričana, da je grda, neumna in kar je še takih pridevnikov.

Zgodilo se je nekega nedeljskega popoldneva. Doma sta ostali le ona in babica, ko se je pripeljal z mopedom Peter. Prišel je obiskat Lučkinega brata. Ko mu je povedala, da ga ni, da tudi staršev ni in da babica brska po spominih ob starih fotografijah, je pričakovala, da bo odbrzel z ropotajočo škatlo v lov za prijatelji, toda on je obsedel z njo pri mizi pod jablano pred hišo. Nekaj časa sta govorila o vsakdanjih rečeh, nakar je pomislila, da mu kot gostu vendarle mora kaj ponuditi. Tak je bil pri njih običaj. Natočila mu je dober jabolčni mošt, še hladen, ker ga je prinesla iz kleti, v hišo pa je stopila po medenjake, ki jih je prejšnji dan spekla babica. Zase je prinesla vodo, vendar je fant ugovarjal, češ da ne more piti sam. Priložnost je bila prava, da je tudi sebi natočila kozarček alkoholne pijače. Počasi sta grizljala kekse in jih zalivala s pijačo, nakar se je ona domislila, da je v sadovnjaku pod hlevom zrela še ena zapoznela češnja. Napotila sta se k njej. Peter je spretno splezal na drevo, se povzpel v krošnjo in s koncev vej natrgal najdebelejše plodove. Nekaj si jih je stlačil v usta in pljuval koščice na tla, nekaj pa jih je dajal v žep na srajci. Vmes je odlomil vejo in jo vrgel pred Lučkine noge, češ, naj si jih sama obere. Ko je v skoku pristal na tleh, mu je ona s polnimi usti slastnih sadežev razlagala, kako sta z mamo kuhali marmelado, on pa ji je dahnil, da ga to prav nič ne zanima in da bi mu bilo veliko bolj všeč, če bi ona kuhala marmelado z njim. Usta ji je pričel polniti s češnjami iz svojega žepa. Pred tem je vsako posebej z zobmi izkoščičil in jih ji polagal v usta. Lučka je v njih zaznala priokus njegove sline. Hihitala se je in se navidezno branila. Ko jo je položil na hrbet, je s smehljajem na obrazu negibno obležala. Fant jo je pobožal po obrazu.

»Oh, kaj je to,« je naenkrat zavreščala in skočila pokonci. Nekaj hladnega se je namreč dotaknilo njene roke na tleh. V smrtnem strahu pred strupenjačami, pa naj bo to kača ali kuščar, je omahnila pod deblo na drugi strani in tam obtičala. S široko razprtimi očmi je oprezala, kaj miglje pod mandljevcem. Sprva ni videla nič. Nato je ugledala temno gmoto, ki je počasi šumastila med vejami. Včasih je od nje poblisknilo nekaj rumenega. Lučka se je pobrala in v strašilo s telefonom šklocnila, kar tako, od daleč. »Nekaj se bo že videlo,« si je rekla in stekla po presušeni stezi do drugih.

Dekleta so že točila limonado. Lučka je planila po enem izmed nalitih kozarcev in ga na dušek izpraznila. Pijača je bila kislo sladka, s preveč sladkorja, toda v tem trenutku ji je ugajala. Ženske so jo gledale, vso bledo, prestrašeno in brez sape. Ko je vendarle globoko zadihala in se sesedla na stol, so nestrpno čakale na zgodbo. Ona pa je le poiskala posnetek na telefonu, ga pomolila zbranim in vprašala: »Kaj je to?« Telefon je potoval iz rok v roke in ko je pristal pri Eriki, si je oddahnila in rekla: »To je naša Melany!«

»Melany,« so vprašujoče vzkliknile vse prisotne.

»Ja, naša želvica,« se je nasmehnila. Ženske so se glasno zasmejale, Lučka pa je utrujena obsedela.

Preden so zapustile ranč, je sončno svetlobo že zamenjala bleščava mlečnih žarnic, napeljanih med palmami in pod streho paviljona. Gostje so pomagale pospraviti posodo, vse ostalo pa bo naslednji dan uredil njihov skrbnik, je rekla Erika in se z njimi odpravila do avtomobilov. Ko je objela v slovo Lučko, ji je v dlan položila darilce. »Te ročno izdelane uhane ti podarjam v spomin,« je rekla, se obrnila in odšla.

Martina Podričnik, rojena leta 1960, je upokojena učiteljica razrednega pouka. Otroštvo je preživljala ob meji z Avstrijo, sedaj pa že štiri desetletja živi na kmetiji v Javorju nad Črno na Koroškem. Zadnja leta, ko ima več časa, je spet začela pisati kratke zgodbe. Sodeluje na številnih literarnih natečajih. Vesela je, da so njena dela marsikje opažena, objavljena, in včasih tudi nagrajena. Pred kratkim se je odločila, da bo napisala roman. Zgodba Ranč je odlomek iz nastajajočega »projekta«.