Katra

»Gospa Katra, navdušena sem nad vašo trdnostjo!« ji je rekla Vesna, preden sta se dogovorili za naslednje srečanje.

Vesna je terapevtka.

Ko je Katro sprejela na vhodu, je ugledala visokoraslo, lepo gospo. Močan stisk roke ob pozdravu je nakazoval na odločnost, med pogovorom pa je vendarle pogosto dajala videz zmedenosti in neodločnosti. Če ne že kar izgubljenosti. Med ocenjevanjem je ujela Katrin pogled in se ji je toplo nasmehnila ter ji prijazno rekla: »Gospa Katra, kako ste?«

Katra je najbrž pričakovala drugačen uvod, zato se je nekoliko zmedla ob vprašanju in odgovorila: »V redu! Kako pa naj bom? Vedno sem v redu, kadar nič ne delam.« V svojem odgovoru je najbrž zaslišala tudi neumnost, saj ne iščemo pomoči, če nam je dobro, zato se je hitro popravila: »Ah, ne vem, kaj naj rečem! Zmedena sem. Težave imam. Saj sploh ne vem, kaj naj rečem ...«

Vesna je z gibom desnice obiskovalki namignila, naj počaka, in dodala: »Kar mirno, gospa Katra! Za začetek mi povejte, kaj je tisto, kar vas je pripeljalo k meni!«

Katra je napela svoje telo, se malo dvignila na sedežu in se oprla na obe roki, kot da bi si morala s telesom pomagati, da bi lahko iztisnila svojo težavo na svetlo, potem pa le rekla: »Vdova sem!«

Vesno se spreletele misli in občutki, ki jih je že srečala ob pogovoru z užaloščenimi vdovami. Ženske, ki se niso znale ločiti od svojega moža, pa če so ga v času skupnega življenja neizmerno ljubile ali pa morda celo sovražile. Ženske, ki so bile tako odvisne od moževih misli in želja, da so svoje potisnile tako globoko, da same niso znale več živeti. Poznala je kar nekaj takih zgodb, zato je pomirjajoče rekla: »Gospa Katra, razumem vas! Veliko let ste živeli z nekom, bila sta skupaj v dobrem in slabem, zdaj pa ste naenkrat sami. Vem, da je to težko. Poskušali bova poiskati pot, da se osamosvojite.«

Katrine oči so se zasolzile, obraz pa je postal skoraj grd, preden ga je zakrila s čipkastim robcem in polglasno zaihtela.

Pa se je kmalu ujela in Vesni pokazala nov obraz, zato je le-ta vprašala: »Kako dolgo je že od smrti vašega moža?«

»Sedem let!«

»Sedem let?« se je začudila Vesna. Res se je začudila. Pričakovala je podatek v mesecih. Morda leto. Toda – sedem let!?

»Ja, julija bo sedem let. No, zdaj smo pa konec maja. Lahko torej rečem tako ...,« je v mislih odplavala Katra nekam daleč.

»Presenečena sem zato, ker je to tako dolga doba, da najbrž ne gre za osamljenost, izgubljenost, za vse tisto pač, kar sem pričakovala pri vas. V čem je torej vaša težava?« je z zanimanjem vprašala Vesna.

Katra se je bledo nasmehnila in skoraj očitajoče rekla: »Vi poznate vdove iz mesta, ki imajo težave, ker nimajo koga, ki bi zjutraj pil z njimi kavo, ki nimajo družbe za večerni obisk gledališke predstave, ki ne morejo na ples, ker pač nimajo več svojega plesalca in ki ne hodijo več na dopust na morje, ampak samo še v zdravilišče, ker na dopustu nočejo biti varuške svojih vnukov, s kom drugim pa ne morejo, ker ne želijo biti 'peto kolo', kajti tam so vsi po parih.« Za trenutek se je ustavila, pa spet bruhnila: »Ne, pri meni je drugače. Jaz sem vdova – kmetica. In to je drugače!« je pribila.

Vesna ni vedela, o čem govori.

»Najbrž res,« je priznala. »Tega ne poznam. Opišite mi svoje težave. Oziroma, za začetek mi povejte kaj o svojem zakonskem življenju. No, vse mi povejte,« je v svojih navodilih nakazala zmedenost Vesna.

Katra se je pogreznila v naslanjač in zabredla v spomine. »Ja, kaj naj povem ...«

»No, najino zakonsko življenje je bilo kar razburljivo. Poročena sva bila trinajst let in ves čas je bil on nekoliko nesrečen. In jaz z njim,« je začela pripovedovati.

»Zakaj nista bila srečna?« se je vmešala v pripoved Vesna.

»Ne vem, če je prav reči, da nisva bila srečna. Saj po svoje sva bila. In tri otroke imava. Nesrečen pa se mi je zdel zato, ker sem bila lastnica kmetije jaz. Podedovala sem jo po očetu.«

Katra je opazila Vesnino v začudenje privzdignjeno obrv, pa je nadaljevala:

»Albi je bil zelo sposoben! Veliko stvari je znal narediti. Sosedje so ga imeli zelo radi. Toda, ni bil lastnik. Vsa pisma so prihajala na moj naslov. Pa čeprav so bile samo položnice. Včasih je zamrmral: »Saj ni nič zame,« zato vem, da ga je to motilo. Moški ego pač.«

»Ali ni na kmetih običaj, da si lastnino zakonca delita?« je poizvedovala Vesna.

»Saj delo sva si delila,« se je zarežala Katra, potem pa spet nadaljevala:

»Oče je bil z mojo poroko zelo nezadovoljen, zato sem mu morala ob prepisu kmetije zagotoviti, da posestva ne bom prepisovala na moža.«

»Malo čudno se mi zdi, da vaš oče ni bil zadovoljen z zetom, če ste pa rekli, da je bil zelo sposoben,« je pripomnila Vesna.

Katra je skomignila z rameni, govoreč: »Res je bil zelo sposoben. In moj oče je to vedel. Toda, saj veste, da za očetovo hčerko ni nihče dovolj dober. Tako pač je!«

Vesna se je nasmehnila ob dejstvu, ki ga je mogoče tudi sama prav dobro poznala.

Katra pa je nadaljevala: »Ob najini poroki je bil oče že zelo bolan in par mesecev za tem je umrl. Midva sva lepo nadaljevala s kmetovanjem. Kot sem že rekla, sva dobila tudi tri otroke. Jaz sem skrbela zanje in za vse tisto, kar imajo na skrbi kmečke gospodinje, on pa je delal v gozdu in v svoji delavnici. Ker pa je znal opravljati mnoga dela, so ga sosedje in prijatelji pogosto klicali na pomoč. Marsikdaj sem morala postoriti tudi kaj njegovega. Ob takih trenutkih sem bila nesrečna pa jaz. Počutila sem se zavrženo. Premalo pomembno v njegovem življenju.«

Sledil je dolg premor.

»Potem pa se je nekega dne zgodilo. Ko se je s traktorjem vračal od soseda, kjer je pač nekaj pomagal, je zapeljal preveč na rob ceste, traktor se je obrnil in ga pokopal pod seboj. Za večno,« je zatrepetala Katrina pripoved.

Vesna je skrbno poslušala in počakala, da je nadaljevala:

»Ko sem izvedela za moževo smrt, sem mislila, da bo konec sveta. Ampak saj veste, da se svet kljub našim tegobam vrti naprej. Prve tedne po pogrebu so mi vsi, sosedje in prijatelji, zelo pomagali. Vse so mi naredili. Prostovoljno in zastonj! Še dobro, da so, kajti sicer bi najbrž obupala. Otroci so bili še majhni. Najstarejša je imela dvanajst let, srednja sedem in najmlajši pet.

Pokosili smo pred njegovo smrtjo že, nismo pa še želi. Kasneje je bilo treba kositi še enkrat, koruza je čakala na njivi, jeseni pa še krompir in sadje. Pri vseh teh delih so mi pomagali. Ostalo sem poskušala postoriti sama. S pomočjo otrok. Res so bili še majhni, ampak velikokrat so mi bili v veliko pomoč!« jih je spoštljivo pohvalila Katra.

Spet sta se predali tihoti.

»Zakaj pa danes ni več tako?« je molk prekinila Vesna.

Katra se je spet kar malo raztogotila: »Zato, ker tako pač ne gre! Narava dela na kmetiji je taka, da potrebuje žensko in moško roko. Če pa njuno delo dopolnijo še otroci, potem je lahko kmetovanje krasna reč! Ob velikih delih smo vsi pomagali. Toda, zgodile so se tudi hujše nevšečnosti. Bik v hlevu se je snel z verige. Veter je podrl staro hruško na dovozno pot. Najmlajši otrok je zelo zbolel, pa v hudem snegu nisem mogla postaviti avta iz garaže. In tako naprej... To so bili trenutki, ko sem morala spet prositi koga za pomoč,« je naštevala Katra.

»V tem ne vidim težave,« je rekla Vesna, » saj ste prej pohvalili svoje nesebične pomočnike. Gotovo so vam pomagali tudi v takih trenutkih.«

»Brez skrbi, so pomagali, toda jaz sem se začela izogibati njihovim pomočem,« je potarnala Katra.

»Čemu?«

»Zato, ker na tem svetu nič ni zastonj. To sem spoznala zelo kmalu. Že prvo zimo. Pred tem je bila njihova pomoč še spontana in še danes sem jim hvaležna zanjo! Toda, sčasoma so se stvari obrnile drugače. Sosedje so že prišli, pa še kako rad si je kdo, ki sem ga prosila za pomoč, vzel čas zame. Marsikdo je pustil doma nedokončano delo, ker »Katra nujno potrebuje pomoč«. Zato so me najprej začele grdo gledati sosede. Bog ve, kaj se je dogajalo v njihovih hišah ob vrnitvi njihovih mož domov, ampak kar čutila sem, da tako ne gre več. Včasih mi je katera izmed njih tudi kaj očitala. Nekaj časa sem se opravičevala, se zagovarjala, potem pa obupala. Kako naj prepričaš prepričanega? Kako naj dokažem, da mi je njen mož samo pomagal odpraviti težavo? Razumete, kaj mislim?« je nestrpno vprašala.

Vesna je razumela. In hkrati uvidela, da je to res težava. Če samski ženski v bloku pušča pipa, pač pokliče inštalaterja. Toda, kdo bo poskušal ujeti podivjanega bika? Misli so jo kar nekam odnesle, tako da se je komaj zbrala k poslušanju, ko je Katra nadaljevala:

»Spoznala sem, da se moram znajti drugače. Mnoge stvari sem se naučila narediti sama. Za sezonska dela pa sem dobila k hiši samskega moškega, ki sem ga tudi prijavila in zavarovala. Kot pomočnika na kmetiji.«

»Krasno ste rešili težavo.«

»Ali pa se morda taka pomoč le ni obnesla,« je skeptično na glas pomislila Vesna.

»Pomočnik je bil že v redu. Z majhno težavo – želel je, da bi se z njim poročila,« se je grenko nasmehnila Katra.

»Ali ni razumel, da ste ga najeli kot delavca?« se je začudila Vesna.

»Ne! Ugotavljam, da moški mnoge stvari dojemajo drugače kot ženske. In da nekaterih preprosto ne razumejo. Ena takih je ta, da po njihovem mnenju ženska ne more biti šefica! Če bi taisti moški ista dela opravljal pri moškem gospodarju, bi bilo najbrž vse v najlepšem redu. Pri meni pa se to ni obneslo,« je grenko smehljaje se zaključila Katra.

»Kaj ste naredili?« je zanimalo Vesno. »Ste ga odslovili? In kako ste gospodarili potem?«

»Seveda sem ga odslovila. Kaj pa naj bi drugega. Mislim, da ne bom nikoli sprejela drugega moškega na mesto mojega moža,« je rekla prepričljivo.

Vesna v to ni verjela, pa vendar je raje vprašala: »Kako pa ste sedaj kos kmetiji?«

Katra se je spet samozavestno vzravnala. »Mnogo stvari sem se naučila delati sama. Tudi z motorno žago znam opraviti najnujnejše stvari. Otroci so tudi že zrasli. Mnoga dela na kmetiji smo opustili, način gospodarjenja pa spremenili in prilagodili našim razmeram. Le tu in tam še najamemo kakega delavca. Tako, za dnevno pomoč.«

Vesna je občudujoče prikimavala. »Pa vendar se mi zdi, da ni vse v redu. Kje je še težava?!« je povprašala.

»Tudi ti delavci so težavni. Pa vaščani tudi. Ne pustijo me pri miru! Kar naprej nekaj tvezijo. Namigujejo. Natolcujejo!« je pojamrala Katra.

»To je človeško,« je rekla Vesna. »Zakaj vas take reči bolijo?«

»Saj bi ta čvekanja še nekako prenesla, če ne bi tudi 'dninarji' mislili, da so si s tem, da so smeli pokukati na naš grunt, hkrati pridobili pravico, da si prilastijo tudi moje telo. Ničkolikokrat sem se morala braniti pred pohotnimi moškimi rokami! Zakaj moški mislijo, da so vedno in povsod zaželeni? Kako si upajo samo pomisliti, da bom jaz, ki sem že tako dolgo sama, gotovo pripravljena skočiti v posteljo z vsakim, ki mi bo le malo namignil? Užaljena sem!« je zatrdila Katra.

»Prav zato, ker ste že dolgo brez moža,« je trpko odvrnila Vesna. Razumela je njeno mnenje, da moški vidijo v ženski seksualni objekt, Katra pa tega noče! Prav navdušena je bila nad dejstvom, da je srečala močno, odločno žensko! »Najti morava torej način, kako se okrepiti, da vam okolica ne bo povzročala težav.«

»Toda, jaz sem od teh večnih bojev neizmerno utrujena,« je potarnala Katra.

Vesna ji je razumevajoče pokimala, nato pa vprašala: »Kaj pa na to rečejo otroci? Sedaj so že veliki.«

»Otroci predlagajo, naj opustimo vse tisto, pri čemer potrebujemo tujo pomoč in delamo samo to, kar zmoremo sami. Vse drugo bi po njihovem morali dati v najem,« je razložila Katra.

»To se mi zdi odlična rešitev,« je bila navdušena Vesna.

»Meni pa ne,« je kratko odgovorila Katra. Vesna je pametno molčala, Katra pa je nadaljevala:

»Ne vem,« je rekla, »verjetno sem nekaj samovšečnosti podedovala po očetu. Nekako mi ne gre v glavo, da bi našo zemljo obdelovali tujci.«

Vesna je želela ublažiti svoje preuranjeno mnenje, zato je razložila: »Jaz pa vendarle mislim, da bi bila taka odločitev za vse najboljša! Saj ne bo dolgo trajalo, da bo lahko zagospodaril kdo od otrok.«

»Oh, kje je še to! Saj so še tako mladi! Kje pa bodo znali!? Saj so še vendar otroci!«

»Ali niso tudi vaši starši govorili tako? Pa vendarle dobro gospodarite. In starši vaših staršev so najbrž tudi tako mislili o svojih otrocih,« se ji je optimistično nasmehnila Vesna.

»Najbrž res,« je priznala Katra.

»No, razmislite o tem,« ji je dala nalogo Vesna. »Prihodnjič se bova pogovarjali o tej možnosti!«

S temi besedami sta zaključili pogovor, se le še poslovili in se razšli. Toda v Vesninih mislih je Katra še dolgo obstajala. Močna, samozavestna, trdna, toda vendarle ranljiva. Kot vsi ljudje tega sveta.

Martina Podričnik

MARTINA PODRIČNIK, rojena 1960, živi v Črni na Koroškem. Otroštvo je preživljala v Mežici – tik ob državni meji z Avstrijo, zadnjih 38 let pa sem spet na obrobju Črne. Po poklicu je učiteljica. Zaradi hude poškodbe je že nekaj let upokojena. Pisala in objavljala je že kot najstnica. Živi na kmetiji nad 1000 m nad morjem, ima tri odrasle otroke in pet vnukov. Piše kratke zgodbe, poskuša pa se tudi v poeziji. Najraje piše o ženskah. V mladih letih je razmišljala o enakopravnosti med spoloma in si želela spremeniti svet. Danes tega ne počne več, kajti spoznala je, da enakopravnost, kot si jo je predstavljala nekoč, ni mogoča, želim pa, da bi bilo delo ženske cenjeno, spoštovano in v tem smislu enakopravno z moškimi. Svoja dela je objavila v zbornikih, na literarnih natečajih je prejela nekaj priznanj.