AMERIČANKINA TAŠKA

Spodaj v poštnem nabiralniku me je čakalo obvestilo, da imam na pošti paket. 'O marička, paket,' sem od presenečenja tlesknila z rokami, saj v tem predalu razen reklamnih sporočil že dolgo ne dobivam ničesar, poleti, če imam srečo, kakšen počitniški pozdrav, pozimi praznično voščilo. Zdaj pa paket! Nič, najbolje bo, da vzamem pot pod noge in se odpravim na pošto.

Po obliki paketa pa sem takoj uganila, da gre v resnici za knjigo, a tako veliko, da je poštar ni mogel spustiti v nabiralnik. Že pred časom sem jo naročila, izzval pa me je njen naslov, ki je obetal, da bom v knjigi našla zanimiva pričevanja o izseljencih iz svojega rodnega kraja. Take knjige me prevzamejo. A me je ta kljub temu na nočni omarici morala potrpežljivo čakati kar nekaj dni, preden sem se v poznih večernih urah lotila branja. Pogladila sem ovitek – tako se namreč pozdravim z vsako novo knjigo – se pomudila pri kolofonu, popihala liste in se šele nato ugnezdila na prvih straneh. Moj običajni ritual. Besedilo je bilo natisnjeno na debelejšem lesketajočem se papirju, s katerega so se v primernih presledkih odtiskovale čiste črke in se prepletale z obilico starih fotografij. Lepo se je bralo, hitro sem napredovala.

Potem pa me je iz lagodnega prelistavanja vrgla drobna, a zelo čista fotografija, vsajena v sredino besedila in opremljena s podpisom: Marija Ratej, povratnica iz Amerike. Marija Ratej, sem ponovila. Saj to je vendar naša Američanka, enako se je pisala. Zapičim se vanjo. Vsa gosposka v širokem klobuku se stoječ naslanja na naslonilo stola, na katerem sedi druga dama, z dolgimi, iztegnjenimi nogami, prav tako ovenčana z razkošnim klobukom. Marija Ratej, ali pa Mici, zares je ona! In jaz imam nekje shranjeno čisto tako fotografijo, kot je ta! Ne da bi se menila za pokoj, v katerega je bil potopljen naš blok, sem sredi noči planila iz postelje. Stoječ na kuhinjskem stolu sem segla v »zgornje nadstropje« garderobne omare, saj sem tam nekje hranila veliko škatlo, v njej pa stare fotografije.

Spomnim se še tiste jeseni, ko se je ta škatla naselila v moji omari. Ves mesec sem se ji posvečala. Od doma so me namreč obvestili, da bo hiša naše stare mame vsak čas prodana. Vedeli so, kako rada imam stare predmete, pa so me poklicali, naj pridem pogledat, ali je v njej ostalo še kaj zame. Teta, žena pokojnega strica, je potegnila predal in ga prevrnila na mizo. »Vidiš, samo tole je še. Vse drugo so že drugi pobrali.« Nič nisem tehtala, nič se nisem obirala, iz torbice sem vzela belo plastično vrečko in vsebino stresla vanjo. Potem sem tisto zimo večer za večerom, tudi to sem delala kar v postelji, brskala po fotografskem gradivu. Delala sem kupčke in razporejala slike tako, kot so prihajale k stari mami in jih je stric zapovrstjo metal v ta predal. Te so od tet in stricev, te od drugih sorodnikov, te pa od sosedov. Tele so krstne, pa birmanske in ohcetne, te pa pogrebne. Pa društvene in družabne: sokolske, orlovske, gasilske, kuharske. Vse sem lepo razvrstila po tematiki in jih spravljala v ovojnice. A med njimi je bila tudi kakšna, ki je nisem znala razporediti. Tale z damama v razkošnih klobukih je že bila taka. Teta je rekla: »Ko bi Pavle še živel, bi ti že vedel povedati, kdo sta ženski.«

In zdaj je tukaj to razsvetljenje, tale knjiga mi ga je prinesla. Z nekaj besedami, zapisanimi pod sliko, se je zgodilo. Mrzlično brskam po škatli s fotografijami … nekje mora biti tudi tista, nikamor uvrščena. Na prste se mi lepi prah, ki se je desetletja nabiral v tistem miznem predalu. Predevam ovojnico za ovojnico, in jo imam! Popolnoma enaka je kot tista v knjigi. S fotografijo iz škatle se vrnem na začetek knjige in se spustim navzdol po tabeli do iskanega priimka. In tam je pisalo kot pribito zares: Marija Ratej, roj. 1889 pri Repincu na Dobravi, odhod iz Trsta v Ameriko 18. 12. 1912, u. 1964 pri Rudolfu na Dobravi. Američanka – vsi smo jo tako klicali, le stara mama, njena sestrična, ji je rekla Mici, ne Marija. Na svoj način sem se z njo srečala že v zgodnjem otroštvu, saj je stari mami pošiljala pakete, na pošti pa jih je potem prevzemala naša mama. Pri odpiranju kartonaste škatle, prelepljene s čudnimi nalepkami in popisane z neznanimi besedami, smo vedno sodelovali vsi. Naš obred je bil poln vznemirjanja in pričakovanja, čeprav je škatla ponujala vedno enako vsebino. Na vrhu se je stiskal omot, v katerem so bila dišeča kavna zrna, obenj pa so se tiščale šumeče svilnate vrečke z živobarvnimi bomboni. Kava je bila seveda namenjena stari mami. 'To bo pa za otroke,' je ta potisnila svilnat papir k mami. A brž ko smo otroci polizali sladko prevleko, so se bombončki spremenili v nekaj čudnega, ni se dalo polizati do konca, niti streti z zobmi v koščke. Nisem vedela, kaj početi s to maso, ki se je lepila na zobe in se ni hotela raztopiti, kar naprej jo je bilo treba žvečiti in žvečiti in žvečiti, ker to niso bili bonboni, ampak žvečilni gumiji. Kaj sem pa takrat vedela! Potem smo škatlo obrnili naokrog in stresli ven vsebino s starimi, ponošenimi oblačili, čudnimi »flikicami« z volančki in čipkami. Mama je ob pogledu na to čudno darilo tiho zavzdihnila, češ 'Bog se usmili, le kdo je nosil takšna oblačila, mi bi pa tako zelo potrebovali kaj uporabnega.' Šivilja je potem kljub temu marsikatero obleko ali suknjo predelala v srajčke in krilca, celo plaščke za otroke. Še najbolj pa se je smejalo meni. Vse, kar bo ostalo, bom porabila za punčke iz cunj. Kaj vse bom lahko naredila iz čudežnih trakcev, čipk, svilenih podlog … Vonj teh paketov me je potem spremljal vse življenje, včasih sem ga prestregla sredi ulice, ustavila sem se in se ozrla za mimoidočim, ali morda njegov nosilec ne prihaja iz Amerike.

Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja pa sem našo dobrotnico tudi osebno spoznala. Imeti jih je morala že čez sedemdeset, ko je prišla k nam. V Ameriki je hudo zbolela in znanci so ji svetovali, naj se vrne v svojo prvo domovino, tam bo vse zastonj, zdravniki, zdravila, bolnišnica, vse … Res je prišla in se nastanila pri znanki iz mladostnih let, kar na krušni peči je spala, skromna in potrpežljiva je bila, zadovoljna z novim bivališčem, češ za prvo silo bo že. Po vasi je bolna in vsa sključena hodila v visokih belih salonarjih in z veliko belo torbo v roki in strašno čudno je govorila. Nikoli ni rekla Jaali Da, zmeraj nekaj kot potegnjeni Jees. In le kaj je imela v tisti veliki taški? Menda ne samih »zelencev«? Ljudje so o njej govorili, da je ena velika reva, in so ji radi pomagali. Kako moreš biti reva, če pa prihajaš iz Amerike, nisem razumela njihovih komentarjev. A sem se kljub temu rada sukala okoli nje, posebej potem, ko se je preselila v izpraznjeno Rudolfovo hišo. Samo čez cesto in graben si skočil, pa si bil pri njej. Tako je Američanka postala naša soseda in potem, ko je tam preživljala svoje zadnje dni, ji je mama večkrat nesla kakšen priboljšek. Umrla je za rakom na pljučih. Po njeni smrti so prišli sorodniki, pregledali njeno zapuščino, vrgli na kup tista ameriška oblačila, ponujali so jih tudi naši mami. Kar je vzela, je potem vrgla v peč in zažgala. Strah jo je bilo njene bolezni in tudi tako slabo nam ni več šlo … Takrat so odprli tudi njeno veliko taško, v njej pa niti enega »zelenca«, samo star časopisni papir, v katerega si je Amerikanka brisala nos, in še neki drugi papirji so bili notri pa tri neverjetno dobro ohranjene knjige. »Na,« so rekli naši mami, »ti imaš otroke, ki hodijo v šolo, morda jim bo prav prišlo.«

In mama je hvaležno vzela tiste tri knjižice in jih spravila v omaro na vrhu stopnišča. V tisto omaro, ki jo večkrat omenjam, saj veste, v njej je bila naša družinska srebrnina – stare knjige, Mohorjevi koledarji, Slovenske večernice, Jalnove povesti, Ovčar Marko, Trop brez zvoncev, same take stare povesti … V redkih trenutkih, ko sem bila sama doma, sem čepela na predelku te dvodelne kredence in listala po knjigah. Tam se je prebujala moja fantazija, tam so se rojevale tudi moje prve zgodbe.

»Mama, ali so lahko te knjige moje,« sem jo vprašala nekoč, ko sva bili sami, tedaj namreč nisem več živela doma. Čisto tiho sem to naredila, saj sem vedno kaj odnašala s seboj v mesto, staro tehtnico na primer, mlinček za mletje orehov, lončen vrček, likalnik na žerjavico. In tako so se z mamino privolitvijo v mesto odpeljale tudi tri knjige naše Američanke.

* * *

S knjigo v roki, odprto na strani s fotografijo žene, ki je že zdavnaj utonila v pozabo, sem se za hip izgubila. V zvoniku trnovske cerkve je odbila stolpna ura. Tri je proč, se predramim. Na oknih se rišejo obrisi novega dne. Za tri ure še lahko zaspim. Knjigo in škatlo s fotografijami previdno spustim na tla in se predam odrešujočemu spanju.

* * *

Zadnjič pa sem se odpravljala na kratke počitnice, šla sem se namakat v zdravilno vodo. Težave s starimi kostmi, saj veste. Malce sem imela slabo vest, »špricala« bom kulturni praznik, se odpovedala proslavi na osrednjem trgu ob pesnikovem spomeniku in drugim dobrobitim tega dne. Zapirala sem kovček, in ker je bilo v njem še dovolj prostora, sem stekla v dnevno sobo in odprla omaro z vitrinami, v katerih hranim svoje dragocenosti, med njimi tudi tri Američankine knjige: Poezije doktorja Franceta Prešerna iz 1900, Spomini na Prešerna Ernestine Jelovšek – 'tole bom vzela s seboj in se tako oddolžila pesniku in njemu posvečenemu prazniku', se hitro odločim – in tretji zvezek Gregorčičevih Poezij iz 1902.

Še vedno me namreč muči vprašanje: Je Američanka te knjige res prenašala vse življenje s seboj? Prej sem pozabila omeniti, da mi je stara mama nekoč – zvečer sva sedeli ob krušni peči in klekljali – veliko pripovedovala o tej svoji sestrični. Takrat sem izvedela, da si je Mici srčno želela postati učiteljica. Domači pa vik in krik: 'Učiteljica, da ti pride kaj takega na misel! Za mojškro se uči, mojškra, to je za ženske!' Pa je pobegnila v Ameriko, da si bo prislužila denar za šolo … in vse življenje ostala sobarica v nekem hotelu v Clevelandu, od petičnih gostij dobivala odslužena oblačila in jih pošiljala naši stari mami. Od tod vse tiste flikice z volančki in čipkami na čudnih oblekah, ki so meni prinesle toliko veselja …

Ljubeče pogladim platnice knjige, liste z značilnim vonjem po starih knjigah, gladke, z lepimi in dobro razporejenimi vrsticami in črkami – včasih so to znali narediti – leta 1903 so jo natisnili pri Schwentnerju v Ljubljani, in jo skrbno položim v kovček.

Tončka Stanonik

O AVTORICI

Rojena je bila leta 1949 v Ljubljani, otroštvo in zgodnja mladostna leta je preživela v rodnih Žireh in iz tega okolja kasneje črpala navdihe za svoja literarna dela. Diplomirala je iz slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Večino delovne dobe je preživela v založbi Mladinska knjiga kot lektorica in urednica enciklopedijskih in leksikonskih knjig. Pravljice, črtice in kratke zgodbe je sprva objavljala v revijah in na radiu, kasneje tudi v knjižnih izdajah. Med bralci sta posebej odmevali avtobiografsko intonirani prozni zbirki Podobe iz čipkaste preje (1996) in Lučka na klekljarskih počitnicah (2004, 2019, ilustr. Jelka Reichman). Doslej je objavila 10 samostojnih knjig, večkrat je bila nominirana na literarnih natečajih. Tončka Stanonik je članica Društva slovenskih pisateljev, Občina Žiri pa ji je leta 2015 podelila priznanje za umestitev »klekljanja na Žirovskem v slovensko književnost«.