Organisation / Organizacija

Nedelja

Poletno branje

Ivana Čreslovnik: Lisičji log

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Stena (Gotthardt)

Lisičji log

»Oh joj!« ji je ušlo, ko je zagledala prepoln nabiralnik. Odložila je nahrbtnik in med odklepanjem še enkrat poškilila, ali je tam še nameščena nalepka za prepoved reklam. »Samo za teden dni se umakneš od doma, že te zasujejo z reklamami in listje z vasi ti veter nasuje ravno na tvoje dvorišče. Je pač tako, če si zadnji v slepi ulici,« si je mrmrala.

Po navadi je takoj prečistila nabiralnik, nato se je jezila na vsiljene reklame, neodprte zmetala v koš. Tokrat pa je vse položila na mizo. Zvečer se je lotila kupa, med katerim jo je pritegnilo večje pismo, poslano iz Lisičjega loga.

»Lisičji log,« si je glasno prebrala. Nikoli ni slišala, da bi obstajal. Odprla je kuverto in vsebino na hitro preletela, le toliko, da je prepoznala, da gre za povabilo morebitnim investitorjem za sodelovanje pri gradnji ekološke vasi za mlajše upokojence.

»Kje pa so mene našli?!« je posmehljivo siknila in ovojnico vseeno pustila na mizi.

*

Jasna je pri petdesetih začutila, da ji mestna utesnjenost najeda živce. Iz službe se je vračala pozno, tako da je le včasih ujela kak sončen žarek ali vsaj malo svetlobe. Pogrešala je bližino gozda, cvetoče prvinske travnike in divje živali. Našla si je hiško v majhni vasi, na robu gozda, obdano s cvetočimi neškropljenimi livadami. Tih, lesketajoč potok je le nekaj metrov od hiške gostil številne živali, na bližnjih drevesih so ptice sklepale vezi in skrbele za božansko glasbo. »Popolno zame,« je ugotavljala.

*

Prišli so možje, merili zemljo, postavljali količke, risali mape. Za njimi so prihrumeli stroji, puhajoči črnino, in se zakopali v zemljo. Postala je premetana, razsuta, posuta, stlačena, prašna se je kobacala in se upirala prekrivanju z betonom, asfaltom in tlakovcem. Ječala je, utišali so jo z umetno travo.

Prišli so mladi ljudje. Otroci so jutra naznanjali z jokom, ko so jih starši še vse zaspane trpali v avtomobile, prav tako je bil jok pogost ob večerih, ko so se hoteli igrati na ulici, a so jih zvlekli v brloge. Iz hiš so mežikale utripajoče se lučke s televizorjev in koketirale s prazno ulico.

*

Velik šop žametnih vrtnic, tlesk vitkih kozarcev s šampanjcem, stiski rok, dolgi in kratki objemi, službeni šofer pred vhodom, zadnji pogled proti marmornati zgradbi, tresoče noge, pod vekami ogenj. Vstopala je v tretje življenjsko obdobje, zato s hlipanjem in občutkom brezciljnih poti za štirimi stenami.

*

Lisičji log vabi potencialne investitorje na test osebnosti. Pišejo, da si želijo pridobiti kompatibilne stanovalce. »Tako! Tile so pa malo za hece!« je siknila Jasna in odrinila papir na rob mize.

*

Zavrtela je globus, ga z dlanjo prekrila z gornje strani, razprti prsti so šteli do pet. »Ni dovolj!« Še drugo dlan je položila na severni tečaj. Prednost je dobil palec na desni roki in določil začetek potepanja. Poln nahrbtnik je čakal, spustila je rolete, zasukala ključ na vhodnih vratih in si rekla: »Afrika, prihajam!«

Vsako pomlad se je vračala kot lastovka v gnezdo, a ne enako, lastovka je ponovno zavezo za nadaljevanje vrste dala v krog večnosti. Jasno pa so čakala drevesa, grmički in vrt, na katerem je ljubeče negovala vsak poganjek in vsako ped zemlje napolnila z življenjem. Menila je, da tako skrbi za nova rojevanja.

Mlade umetnice z otročički so se rade ustavljale pred njenim rajem. Jasna ni prezrla otroških pogledov na zrele češnje, jagode, maline …, vedno jih je povabila v gostijo, prav tako je mamicam podarila nekaj zelenjave, ki jo je pridelala na ekološki način. Vezi so se stkale – lepe, prisrčne, osrečujoče za Jasno. Včasih ji je kakšna mamica zaupala v varstvo bolnega otroka, kar je Jasni pomenilo več kot vse na svetu. Počutila se je izpolnjeno, otrokom je rada kazala spominke, ki jih je prinesla od drugih kultur in jim o tem pripovedovala zgodbe. Otroci so na obisk prihajali tudi, ko niso bili bolni. Klicali so jo »popotniška babica«. To jo je tako navdušilo, da je nekaj zgodb, prirejenih kot pravljice, celo zapisala, natisnila in jih podarila otrokom.

Nekega dne je pred hiško postavila obvestilo, da bo pri njej vsak teden potekala po ena predstavitev s potovanj. »Vstop prost, vabljeni vsi občani. Čaj in piškoti že čakajo na obiskovalce, za moške bo na voljo tudi brezplačno pivo!«

A nadaljevanje Jasne ni pustilo ravnodušne. Sicer je spoznala vse srčne otroke iz ulice in še čez, a hkrati tudi zavist, hinavščino in zahrbtnost. »Kaj se pa ona ,ven duva’? Briga me, kje je hodila, naj da našim otrokom mir!«

Obvestilo je odstranila in se začela držati bolj zase.

*

Lisičji log: Naselje bodo oskrbovale štiri mlade kmečke družine, ki si želijo ostati na vasi in skrbeti za ponovno povezanost generacij. Vaše znanje in izkušnje želimo prenesti na mlajše generacije, na naše otroke …

*

»Rada bi posvojila enega ali dva otroka. Sem, pravnica, imam veliko hišo, sem samska in že pet let upokojena.«

»Možnost načeloma imate, ampak glede na dolgo čakalno listo zakonskih parov, boste morda na vrsto prišli šele čez pet let. A takrat boste, žal, prestari. Če imate radi otroke, lahko zanje darujete finančna sredstva. Tu je seznam dobrodelnih organizacij …«

»Hvala za ,prijazen’ nasvet,« je neprijazno ušlo Jasni, ko je malo trdo zaprla uradniška vrata.

*

»Prišla bi na testiranje če še nisem prepozna.«

Pred vrati z napisom ,OK Consulting‘ se je Jasna živčno prestopala meter v levo, nato desno, spet levo. Komaj je čakala, da jo vpokličejo. »Bi pobegnila?! Ne, mora doživeti to izkušnjo. Če jo bodo zavrnili, bo pač iskala nova vrata, novo pot. Nekje vendar mora biti njena prava pot!«

Kljuka se je obrnila in izstopil je ves rdeč v obraz. »Kdo je že to?« Pogleda sta se srečala. Naenkrat sta presenečena vprašala: »A si ti?« Jasna je morala vstopiti.

*

Jasna je bila pri štiridesetih v ožjem vodstvu uspešnega podjetja. Okrog sebe je, razen tajnice, imela le moške kolege, do katerih je držala strogo distanco, in zaradi njene sposobnosti, pridnosti in njene pripravljenosti na celodnevno delo so jo spoštovali.

Na nekem sestanku, na katerem so bili tudi kolegi iz drugega podjetja, je opazila, da prek mize nepremično visijo na njej rjave oči. Tega ni bila vajena in rdečica ji je prekrila bledo polt. Potne dlani je umaknila pod mizo in jih sušila na obleki. »Ubila ga bom!« si je govorila v mislih.

Sklep sestanka je bil, da bosta Jasna in Žiga prevzela primer DRAVA 10. Prebledela, je, ko se je poleg nje usedel prav tip z rjavimi očmi. Stisnjenih ustnic se je zakopala v 'špeh' z 10.000 listi, predlagala Žigu, da čim več opravita vsak v svoji pisarni, skupaj le nujna usklajevanja. Strinjal se je in govorila sta le o primeru. Ko sta si telefonirala, je bilo vedno prvo vprašanje: »A si ti?!« In odgovor: »Ja, jaz sem.« Po nekaj dneh je Jasna nekontrolirano izbruhnila: »Zakaj si zadnjič na sestanku tako buljil vame?« Žiga je mirno dvignil pogled, stopil čisto blizu k njej in s tihim glasom dejal: »Ne znam razložiti. Nekaj v meni je govorilo, da se že veke poznava. Razmišljal sem, od kot tak občutek, in verjetno sem res buljil vate. Oprosti za zadrego!« Za roko jo je prijel z obema rokama, pogledal naravnost v oči in še enkrat, še tišje šepnil: »Oprosti.« Jasno je nekaj spreletelo in ni vedela, zakaj je še sama dodala svojo levo roko čez njegovi. Tako sta stala dolgo, se gledala, nihče ni hitel umakniti pogleda. Njuna obraza je preplavila milina, nežnost, zaupanje, hvaležnost …

Odslej je Jasna hodila v služno drugačna, spremenjena. Z njenih lic je nekaj sijalo. Na obraz si je oblekla nasmeh, prijazen, vabljiv, topel. Opazila je ljudi okrog sebe, vsakega prijazno, iskreno pozdravila in komaj čaka na trenutke, ko sta z Žigom skupaj prelistavala papirje. V službi je ostajala do trde teme, da jo je čim dlje preplavljal vonj po njem, obenem pa se je bala, da bi nalogo prehitro opravila. Med njima se je razvilo božansko ozračje. Ko sta morala govoriti, sta šepetala, poslušala dihanje drug drugega in vsrkavala vibracije izrečenih besed. Dišala sta si kot medna cvetlica diši čebeli, kot veter diši jadrom, kot hrana diši življenju …

»Jasna, obvezal sem se, da bom z njo v hudem in dobrem. ne bom prelomil obljube, še zlasti ne zdaj, ko je res bolna. Žal mi je in težko mi je, ker si ti zame popolna ženska. Hvala ti za najlepše trenutke mojega življenja,« je globoko ganjen dejal Žiga, ko sta zaključila skupno delo.

Razumem te, Žiga, saj sem tudi jaz dela enako zavezo. Tudi ti si zame oseba, s katero bi želela preživeti neskončno trenutkov in deliti vsak delček sebe. Hvaležna sem za te mesece, ko sem lahko gledala svoj svet skozi tvoje oči. Ponosna sem, da sem ob tebi spoznala svojo najlepšo osebnost.«

Za slovo sta se objela, opazovala, kako se zlivata v eno, kako čas izginja, kako blažen mir preplavlja njuni telesi. Nista vedela, za kako dolgo sta izginila, tema je že bila, ko so roke zdrsele do konic prstov in prekinile čarobnost.

Noči, veliko noči je sledilo, ko si je Jasna dovolila odtavati. Najprej si je rekla: »A si ti?« nato se je v mislih pogovarjala z njim, se ga dotikala, ga božala, vračal ji je nežnosti, ji šepetal na uho, da je trepetala od ugodja. Vedno sta se srečala na peščeni obali, svetili so jima topli sončni žarki in morje jima je šumelo romantično glasbo. Zjutraj se je prebujala srečna in v takšnem stanju je nekega jutra ob zajtrku nagovorila moža: »Rada bi se ločila!«

*

Spoznala ga je v službi, ko je kot pripravnica vsrkavala znanje od večinoma starejših sodelavcev. On je veliko vedel, bil je deset let starejši od nje in je veljal za pretkanega mačka. Postavljal ji je pogoje: »Če ti to povem, boš šla z menoj na kavo.« In po mnogih popitih kavah, ko sta govorila le o službenih zadevah, je sledilo: »Če ti povem, se boš poročila z menoj.«

»Trgovina! Ti samo trguješ. Nisem na prodaj!«

»Ne, ni trgovina, to je realnost! Glej, obema odhaja zadnji vlak in razumeva se. Družba od naju pričakuje, da sva v teh letih poročena, prav tako pri štiridesetih ne želim biti samski. Res bi se rad poročil s teboj.«

»Zanosila bi rada, nočem, da uporabljaš kondome,« je po treh letih zakona pripomnila Jasna in dodala: »Najmanj tri otroke hočem. Zadnji čas je, da jih začneva delati, kajti zdaj meni odhaja zadnji vlak. Pa še to, enkrat na mesec mi ni dovolj, več potrebujem.« Obrnil se je stran, se odmaknil čisto na rob postelje in molčal. Jasna še dolgo ni zaspala. Ni je zmotila njegova reakcija, vesela je bila zase, da je končno povedala, kar si želi. Zjutraj, ko sta se srečala v kopalnici, ga je hotela objeti. Odrinil jo je in ji obrnil hrbet. Zvečer je v postelji poiskala njegovo roko. Umaknil so je. Dotaknila se je njegovega hrbta, ves moker je bil in drgetal. Rolete so bile spuščene, na posteljo je padala popolna tema. Ves mesec je bila tem in tišina. Na njegove bistre sive oči je legla nekakšna megla, Jasne z njimi ni več pogledal.

»Bi se lahko pogovorila, kaj se dogaja?«
»Nič takega se ne dogaja, da bi se moral pogovoriti s teboj.«

»Bi šla v kakšno posvetovalnico?«
»Lahko greš, če jo potrebuješ, jaz je ne.«

Zid, zid, zid! Vrat skozenj ni znala najti, niti solze ga niso stopile. Obupano je iskala rešitve, večkrat se je poskušala pogovoriti, a je vedno naletela na blokado. Ni ji bilo jasno, kaj je storila narobe. Živci so ji žrli telo, tehtnica je kazala vsak dan manj, postala je ukrivljena, rumena v obraz, razlil se ji je žolč.

Za rojstni dan se je spet ojunačila in ponovno, čisto počasi, nežno pustila roki, da je pobožala njegovo lice. Spet je naletela ne trepet in mokroto. Ni čakala na njegov odriv, sama je umaknila roko.

»A si slišal? Ločiti se hočem!«

»Zakaj pa zdaj to? Kaj ti pa manjka? A si bila spet na kakšni tvoji seansi, da te je znorelo?«

»Zahtevek za ločitev sem že vložila in upam, da se boš strinjal.«

»Ne, ne bom se! Zakaj bi se, saj se imava lepo. Pomisli, kaj bi ljudje govorili …«

»Glej, res sem se odločila, da te zapustim. Napravila sem oceno mojega stanja v zakonu, kot bi temu strokovno rekli in rezultat je:

Že sedem let spiva ločeno, nobenih nežnosti ali telesnih stikov nimava. Z menoj se pogovarjaš samo toliko, da me opomniš, katerih domačih opravil nisem dobro opravila. Ves denar moram dati v skupno blagajno, s katero ti upravljaš, avta mi ne pustiš voziti, češ da sem slaba šoferka. Ko sem bila v bolnišnici, si me v štirinajstih dneh obiskal samo enkrat. Nisi upošteval moje želje po otrocih. Vsak vikend greš naokrog s prijatelji, ki so z nama tudi na vseh dopustih, in vi spite skupaj, jaz pa sama …«

»Dovolj! Podpisal bom ločitev, a odšla boš ti. Stanovanje in vse v njem ostane meni, ker so tu stanovali že moji starši. Ne poskušaj se potegovati zanj, ker ti ne bo uspelo, toliko me že poznaš. Lahko pa odpelješ avto, saj ga boš kmalu stolkla. En mesec ti dam časa, da izgineš. Kača! Še zdaj bi živela v tistih 'rovtah', če se te ne bi usmilil.«

*

Čestitamo vam, da ste postali trideseta stanovalka Lisičjega loga. Hiške so že pripravljene za vselitev, zato vas vabimo na sestanek, na katerem se boste stanovalci dogovorili, kako se boste razporedili v dvojčkih …«

Ivana Čreslovnik

Ivana Čreslovnik, rojena 1954 na Pernicah, živi na Ravnah na Koroškem. Je predsednica Kulturnega društva literatov Mežiške doline. S pisanjem se ukvarja že od otroštva, ko je vsak dan pisala dnevnike. Njena uspešnica je knjiga Koroška deklica Bajberli.