Pristen občutek sreče.

Obožujem njegove dotike. Všeč so mi njegovi poljubi. Uživam v tem, kako čudovito diši. Njegov božanski glas me omamlja.

Počasi se občutja nepopisne sreče sprevržejo v bolečino. Bolečino, ki ne jenja, kvečjemu narašča, se stopnjuje, se krepi.

Jutro kot vsako.

Prebudim se v nov dan. Zopet sveža, ponovno z novim zagonom, venomer z novo energijo. Vedno pa me takoj zatem preplavi tudi ista bolečina. Boleče spoznanje, da se kljub novemu poglavju ni nič spremenilo.

Čudovito jutro, ozaljšano s toplimi sončnimi žarki, ki nežno božajo mojo kožo. A bolj kot me oblivajo, bolj boli.

Sanje so bile prelepe, še lepše kot običajno, še bolj čutne in ganljive, še bolj polne ljubezni. Prav zato je jutranja streznitev še toliko bolj boleča.

Še vedno boli, ko pomislim nanj. Ko razmišljam o njem. Navdaja me z najvišjo obliko radosti, hkrati pa me vselej prežema tudi njeno diametralno nasprotje – popoln in neustavljiv občutek nepopisne žalosti, saj se zavedam, da ga v resnici nikoli ne bom imela. Nikoli se ga ne bom smela dotakniti, ga objeti, z roko nežno podrsati po njegovi koži, ga pobožati po licu, ga poljubiti.

Jutro je enako včerajšnjemu.

Sreča, ki se sprevrže v bolečino.

Hrepenenje, ki razkrije bolečo resnico.

Užitki, ki se izkažejo za lažne.

Življenje je lepo, ne kaže znakov bolezni niti trpljenja, je prijetno, radostno, je barvito.

Navzven.

V notranjosti tli bolečina. Bolečina, ki ne jenja. Bolečina, ki se iz dneva v dan ponavlja.

Bolečina, ki jo vsako noč, vsaj za nekaj nepopisno lepih trenutkov, pogoltne pristna sreča.

Bolečina, ki jo nekajkrat letno, vsaj za nekaj pravljično čudovitih trenutkov, preplavi občutek neprimerljivega ugodja.

Boli, ker ostaja razlog, da so moja jutra lepša, hkrati pa predstavlja tudi vir moje največje bolečine. Boli, ker si želim njegove bližine, hkrati pa se zavedam, da se moram prav slednji izogibati.

Boli, ker vem, da sem se vnovič sama zapletla v to neznosno zanko, četudi sem si že ničkolikokrat obljubila, da se to ne bo ponovilo.

Moje srce živi in bije zanj.

Pripravlja se na trenutke, ko ga tudi dejansko uzre in začuti, čeprav so ti trenutki redki in bežni.

Pa vendar živi zanje.

Bije za spomine, ki jih ustvarja, ko se začuti z njegovim srcem. Ko ustvarita neodtujljivo povezavo, ki pa se je v resnici zaveda le moje srce, njegovo ne.

Moje življenje je brez elementa ljubezni čudovito. Razgibano, barvito, prepolno dogajanja in pozitivne energije. Ne potrebujem drugega niti si tega ne želim. Pa vendar sem se spet uspela zaljubiti. In razviti čustva do osebe, ki mi tega nikdar ne bo mogla niti želela vračati. Zakaj, za vraga, si moram vedno znova zapletati življenje? Mar ni dovolj slikovito že brez tega?

K bolečini doprinaša dejstvo, da sanjam o njem. Tudi sanjarim. Ko se prebudim, pomislim nanj. Razmišljam o njem. Celo pot do delovnega mesta mi preplavlja misli. Čutim njegov pogled, čutim njegov topel dotik in nežne poljube. Povabilo na kavo. Kako si ga želim sprejeti. Preživeti čas z njim, ga opazovati, vdihavati njegovo energijo. A da bi se znebila nepopisne bolečine, se moram še tem nekaj božanskim minutam dneva odreči. Celo noč, vse jutro hrepenim po srečanju, nato pa se mu moram odpovedati. Žalostno. Živim za nekaj, kar obstaja le pogojno – kot zamisel, ne more pa zaživeti kot uresničitev slednje.

Njegovo srce bije zanj in le zanj. V njem ni prostora zame. Ni ga bilo, ga ni in ga nikdar ne bo.

Pa vendar mi misel nanj, na to, da ga moje oči kmalu spet uzrejo, vzbuja upanje. Ki je seveda lažno. A živim zanj.

Zakaj mi torej po licih polzijo solze?

Očitno si še tega kančka sreče ne zaslužim.

Sanjam o tem, da se lahko vnovič potopim v njegove globoke oči.

Sanjam o tem, da lahko zopet začutim njegove dotike.

Sanjam o tem, da lahko ponovno okušam njegove mehke ustnice.

Sanjam o tem, da me spet prevzame njegove žametni glas.

Sanjam o tem, da začutim varnost, ki mi jo lahko ponudi le njegov objem.

A vselej ostane pri tem. Pri sanjah.

Želim si, da bi se te uresničile.

Ne smem si dopustiti tovrstnih miselnih užitkov, saj je spoznanje, da kaj več od tega nikdar ne bo, še toliko bolj boleče.

Ne smem se prepustiti toku, saj me bo deroča voda tako še hitreje odnesla.

Ne smem si dovoliti, da mi spodnese tla pod nogami, čeprav je v resnici to storil že, ko sem ga spoznala.

Ne morem si privoščiti, da se vnovič zazrem v njegove globoko izrazne oči, ki mi vselej zašibijo kolena.

Še manj pa si smem dopustiti, da se z očmi sprehajam po njegovem zagorelem telesu, ki močno buri duha. In mojo domišljijo.

Boleče je spoznanje, da nikdar ne bova imela normalnega, sproščenega odnosa. Boleče je spoznanje, da bi mu dala vse, če bi le imela priložnost. A je nimam in je nikdar ne bom imela. Boleče je spoznanje, da sem spet tam, kjer sem si že tolikokrat obljubila, da nikdar več ne bom. Pa kljub temu sem.

Ko ga uzrem, se njegove prodorne oči ne ustavijo na meni z iskrico ljubezni. Ne. Ko ga uzrem, se tiste sivozelene oči vame uperijo s pridihom prezira in odpora.

Ko se mu približam, ne začutim njegovega nežnega dotika. Ne. Začutim, kako moja koža hrepeni po njem, a se hkrati še predobro zaveda odpora njegovega telesa.

Ko stojim tik pred njim, ne začutim mehkobe njegovih sladkih ustnic. Ne. Ko stojim pred njim, čutim nemir, ki se poraja v njem.

Ko prisluhnem popolnemu tonu njegovega glasu, iz njega ne veje tako želena ljubezen. Ne. Ko mu prisluhnem, občutim skorajda sovražen pridih.

Občutek pristne sreče, ki je v meni tlel vse od trenutka, ko sem se zavedala, da ga bom kmalu spet uzrla, se je hipoma sprevrgel v nepopisno bolečino.

Tako blizu je, a hkrati tako daleč.

Še tistih nekaj redkih trenutkov v življenju, ki bi jih lahko opisala kot trenutke pristne sreče, ne morem in ne smem imeti.

Želim si, da bi jih lahko imela.

Jasno, da si ga želim. Seveda si želim ponoviti vsa tista brezsramna, čudovita, iskrena, razgaljena občutja, ki sem jih občutila tistega usodnega dopoldneva. Pa ne smem.

Seveda si želim slednja še nadgraditi. Pa ne smem.

Želim si, da bi mu bilo mar. Mar, kot je meni. A pričakujem preveč. Preveč od napačne osebe.

Bolečina me prehitro opozori, da uživam v trenutkih nekoga drugega. Ti niso in nikdar ne bodo moji. Nimam pravice dostopati do njih. Vrniti se moram v svoje lastno življenje.

Polno, radostno, slikovito, a brez kančka pristne sreče.

Prerinem se iz množice. Ne prenesem več pogleda nanj. Zavedam se, da ne bo moj, da nikdar ni bil in nikdar ne bo moj.

Bolečina me žene ven, a gneča je prevelika.

V mislih kričim, češ, spustite me vendar mimo. Samo ven si želim! Stran od tu, stran od njega!

Naposled se le uspem preriniti iz nepopisno srečne množice.

Čutim, kot bi bila bolečina vse glasnejša. Kako je ljudje ne opazijo oziroma ne slišijo? Kako se lahko pretvarjajo, da gre življenje dalje?

Plešejo, rajajo, pojejo, kot bi bilo vse v najlepšem redu.

S poslednjimi močmi dosežem svoj cilj.

Za trenutek postojim, s težavo zadržujem solze, ki pa me nazadnje premagajo.

Iz tresočih rok izpustim torbico, se s hrbtom naslonim na hladno pločevino avtomobilskih vrat in zdrsnem na tla.

Čas izgubi ves pomen, najbrž se v krčevitem joku oklepam kolen debelo uro. Morda še več.

Ves ta čas parkirišče sameva. Ni daleč od srca zabave, a vendar dovolj odmaknjeno, da se ljudem ne ljubi hoditi do sem.

Ne znam se ustaviti, ne zmorem se. Obleka je že popolnoma premočena od slanih solza, ki sem jih očitno predolgo zadrževala, saj sedaj slapu ni videti konca.

Olajšanja ni čutiti, jok kvečjemu krepi že tolikokrat izpostavljeno bolečino.

Boli, tako presneto boli.

Zdrznem se ob nenadnem dotiku neznane dlani.

Pa v resnici ni neznana. Ne da bi dvignila glavo, ki je v tem trenutku resnično ne želim, prepoznam dlan. Njegov dotik bi prepoznala kjerkoli in kadarkoli, četudi sem ga doslej čutila le v sanjah.

Dlani ne premakne. Čutim, kako se mi približa. Še vedno s sklonjeno glavo in rokami, ki objemajo že povsem slana kolena, čutim njegovo bližino. Čutim bitje njegovega srca. Umirjeno, mestoma pospešeno.

Niso več sanje, tu je, pred menoj.

Čutim, kako sede poleg mene in me z levo roko objame. Skušam se ubraniti, a je vsak poskus že v izhodišču jalov.

Želim si ga, želim si njegovega objema, njegovega dotika.

Glava zdrsne v njegovo naročje. Toplina njegovega telesa me pomirja, jok počasi jenja.

Nihče ne reče besede, s popolno tišino si poveva vse.

V njegovem objemu občutim popolno varnost.

Z dlanjo me nežno poboža po licu.

Ni lepšega občutka kot tovrsten dotik osebe, do katere čutiš tako globoko naklonjenost.

Potreba po besedah še vedno ni vzniknila.

Potegne me kvišku in me obrne proti sebi. Z očmi, ki so bile še nedavno prepolne pristne žalosti, se zazrem v globino njegovih, ki tokrat ne izražajo odpora, prezira, še manj pa sovraštva, temveč razumevanje, podporo, lahko bi cela rekla, da izražajo … Naklonjenost.

Občutek imam, kot bi se poglabljala v njegovo dušo, on pa bi se potapljal v mojo. Čas je še vedno brezpredmeten. Lahko je minil trenutek, lahko jih je minilo deset.

Misli v moji glavi so tako prepletene, da v resnici ne razmišljam o ničemer, hkrati pa razmišljam o vsem. Ne vem, kaj se dogaja niti me ne zanima.

Solze so se že davno posušile, na licu pa še vedno čutim njegovo toplo dlan.

Občutka, ki bi ga lahko primerjala s tem, ni.

Približa se mi in mi še poslednje ostanke solza osuši s poljubom, dvema, tremi. Ne ustavi se, meni pa tako prija, da ga ne želim opomniti, da je slanost solza že davno izginila. Zamenjala ga je sladka sled njegovih ustnic.

Občutka, ki bi ga lahko primerjala s tem, ni.

Razen morda tistega v sanjah, ko sem občutila nekaj, česar doslej še nisem. Vsaj ne v resničnem življenju. Občutka, ki pa sem ga izkusila sedaj …

Občutek pristne sreče.

ŽIVLJENJEPIS

Barbara Kopač je diplomirala na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani (UL) na smeri Mednarodni odnosi in magistrirala na smeri Diplomacija. Za svoje magistrsko delo je prejela tudi nagrado Združenih narodov. Nadaljevala je z dodiplomskim študijem na Filozofski fakulteti v Ljubljani (UL), kjer se je odločila za dvodiplomski študij slovenistike in kultur Vzhodne Azije. Trenutno na omenjeni fakulteti zaključuje interdisciplinarni doktorski študij Humanistike in družboslovja na smeri Slovenistika, kjer se ukvarja s političnim govorom v slovenskem in ruskem jeziku.

Usvojeno znanje je že med študijem izpopolnjevala tudi v tujini, med drugim na univerzi v Uppsali na Švedskem, na univerzi v Tsukubi na Japonskem ter na Univerzi na Dunaju, s čimer je okrepila tudi svoje raziskovalne veščine.

Od nekdaj so jo zanimali jeziki, tako materinščina kot tuji, v katerih se je imela prav tako priložnost kaliti, tako doma kot v tujini. Ključen del njenega življenja pa je tudi kultura, in to v različnih preoblekah. Življenje med knjižnimi policami ji je bilo skorajda položeno v zibko, knjižnice je rada obiskovala kot navdušena bralka, učenka, dijakinja, študentka, raziskovalka, pozneje pa tudi kot zaposlena v enem od tovrstnih hramov kulture. Pravi, da v knjigah še danes vselej najde uteho, med platnicami knjige se počuti domače, saj ji ponujajo tako užitek in sprostitev kot tudi vseživljenjsko učenje.

Je tudi literarna ustvarjalka, piše pesmi ter kratke zgodbe, tuje pa ji niso niti druge oblike literarnih, znanstvenih ali publicističnih del. Skozi omenjene zapise lahko izrazi sebe in svoja načela, poda svoje mnenje, izrazi hrepenenje, hkrati pa morda komu vlije tudi zadosti hrabrosti, da tudi ta oseba pozneje morebiti poseže po omenjeni obliki izražanja.

Vrednote, ki jo v življenju vodijo, so družina, zvestoba, spoštovanje in iskrenost. Meni, da jo prav ta načela krepijo, da zaradi slednjih lahko raste in se razvija ter nasploh postaja boljša oseba. »Lahko mi vzamejo vse, vrednot, ki so zasidrane v mojem srcu, pa mi nihče ne more odtujiti. Tako lahko vedno – kjerkoli, kadarkoli – začnem znova. In to je tisto, kar največ šteje,« pravi Barbara.