Življenje je polno čudežev, in koliko jih je! Kamor stopaš, se človek z njimi srečuješ, se ti prikažejo ali se ti nenadoma zgodijo in te vsakič omamijo od globoke osupnjenostih. Ti čudeži so tudi izraz tega, kako raznolik je ta naš svet, da se tega komaj lahko zavedaš, se pa tej raznolikosti le lahko predaš in jo sprejemaš kot božji dar …

Posebej kadar se srednjeveškim romarjem enako podaš na pot skozi življenje, peš seveda, po domačih krajih Celovškega polja, po okoliških hribih in visoko v Karavankah ali na pobočjih Svinške planine, ali pa daleč po svetu seveda tudi, se duša morda še bolj odpre tej univerzalni modrosti, ki jo razodenejo raznoliki čudeži, majhni in veliki.

Vsem enako je le tisto sprejemanje v globoki hvaležnosti in radost, ki jo sprožijo.

Tako se je zgodilo na poti skozi življenje v visokih in hkrati globokih Abrucih, ki so dokaj drugačni od našega osrednje-koroškega Celovškega polja.

Četudi ima Italija nešteto pokrajin, ki so vsaka zase prispodoba Italije same in so vse bogato obdarjene z naravnimi lepotami in z imenitno kulturno dediščino ter z odlično domačo hrano, so Abruci sredi Apeninov svet zase in njihov najvišji vrh, 2912 metrov visoki »Gran Sasso d‘Italia« ali tudi »Corno Grande«, ne brez razloga »popek« sveta, za katerega ga smatrajo domačini. Gorska gmota ali masiv se vidi zlasti z obale Jadrana pri Pescari kot »bella adormentata«, kot »lepotica, ki mirno spi«, kar pripisujemo viziji znamenitega pesnika Gabriela D‘Annunzia. Morda v tem celo lahko prepoznamo univerzalno vzporednost z našimi radiškimi Gurami, ki so z vrha Krištofove gore, pod katero po domači poljanski ljudski pripovedi bdi mitični kralj Matjaž, videti kot »gralva venus«, kraljeva Venera. Le-to je priklical naš vojvoda Bernhard Španheimski, ko je pozdravil pesnika Ulrika Lihtensteinskega na Vratih na Zilji, ko se je le-ta vrnil iz Italije daljnega leta Gospodovega 1228. Kako je naš ljubi Bog vsem ljudem na svetu dal enaka hrepenenja in univerzalna razumevanja sveta na pot, pa se tega sami sploh ne zavedamo in to odkrijemo šele, ko se podamo na pot svetemu Frančišku Asiškemu enako, ki je križem kražem prepešačil srednjeveško Italijo.

Abruci so torej gorata pokrajina vzhodno od Lacija pri Rimu v osrednjem Apeninu, ki se sicer na vzhodu počasi spuščajo proti Jadranu, v zahodnem, osrednjem delu pa jih označujejo zeleno hribovje in visoko gorovje ter v sredini nekaj ravnin – in spet nas to spominja na Koroško! En del govori narečje bližje narečju Lacija in Rima, drugi pa narečje bolj podobno napolitanščini, saj so bili Abruci dolga stoletja pod vlado kraljestva dveh Sicilij in Neaplja. In tudi toskanski Medičejci so tod bili prisotni, kot o tem pričajo njihova posestva, ki so jim služila dolgo pred industrijsko revolucijo kot vir domače volne izredne kakovosti. Šele kasneje so tod domačini začeli saditi žafran, ki ga do danes obirajo ob štirih zjutraj, da bi ohranil ves okus in barvo kot zlatá vredna začimba za prefinjene domače jedače in dvorske bankete po svetu.

Vendar bo vsako romanje skozi ta poseben svet drugačno od naših romanj v Gospo Sveto ali v Dolino pri Pokrčah ali pa na Marijo na Zilji. Morda bo spominjalo na romanje na Rozalijo k sveti Hemi v Podjuni, do kamor se boste povzpeli prek vasice Slovenje nad Globasnico.

Vestinci, ki so v Abrucih živeli še pred Rimljani, so sicer gradili svoje mesto Peltunium na visoki ravnini okoli 20 kilometrov vzhodno od današnjega glavnega mesta pokrajine L‘Aquila, kamor je kasneje vodila rimska »via claudia nova«. Pot tja pelje od San Demetrija ne‘ Vestini skozi prečudovite kraške travnike in pašnike ter rožnata žitna polja, kot jih najdeš le še v raju ali saj blizu le-tega. Pogled v daljavo pa pelje na zelene hribe naokoli in na najvišjo goro dežele. Od Peltunija so ostale le ruševine obzidja ter nekdanjega gledališča in glavnega templja. Kipi bogov in veljakov pa so verjetno našli svojo pot v domače muzeje ali vile nekdanjih mogočnikov, enako kot naš bronasti kip mladeniča s Štalenske gore, ki je bil neštetokrat kopiran zaradi svoje mladostne lepote.

In tako najdemo v ravnini pod vrhovi narodnega parka Majella tudi staro glavno mestece, imenovano Sulmona s svojim gotskim vodovodom, ki ga je dal graditi štauferski kralj Manfred, naslednik Friderika II., po letu 1258 in omejuje na južnem koncu enega največjih trgov Italije, »piazzo Garibaldi«. Sulmona je tudi rodni kraj znamenitega rimskega pesnika Ovida, avtorja »Metamorfoz«, ki je do danes prisoten v grbu mesteca, kjer je zapisan njegov moto SMPE – »Sulmona mihi patria est«, Sulmona je moja domovina, kot sta Štalenska gora in Celovško polje Poljancem in Poljankam sidri življenja. Sulmona ima svoje znamenite sladke »confettije«, mi pa domačo salamo in šartl.

Vsi ostali kraji, »borghi« kot jim rečejo domačini, se nahajajo vsak na svojem vrhu griča ali gore in nikakor ne v ravnini. In koliko jih je! Kako si je le ljubi Bog izmislil, da je posadil toliko osamelih gričev po celih Abrucih, da ni ravne poti v naslednjo vas kot pri nas na Celovškem polju. Pomislite, da bi bila vsaka vas pri nas na svoji Štalenski gori ali pa na Krištofovi gori, Krištofu, kot mu rečemo po domače.

Vedno gre gor ali dol in ko si prispel na glavni trg na vrhu pred cerkvijo ali – kot v čudovitem Navelliju – pred dvorcem, te vodi pot do naslednje vasi spet dol skozi ravnino in spet gor v strmi klanec. Očitno so se srednjeveški Abruščani le tako lahko ščitili pred nevarnostmi vsakdanjega življenja in roparskih tolp, ki so si vzele svoj delež bogastva. Nekatere vasice so si povsem ohranile svoj srednjeveški značaj in večstoletne stavbe, druge so celo malce barokizirane, kot Capestrano. Še druge so si le ohranile omrežje ulic in stopnic, saj so si vmes sodobni Abruščani zgradili nove domove na starih temeljih kot v Collepietru ali v Civitaretengu. Verjetno so se zaradi tega ohranile nekatere povsem naravne reke, kot turistično nadvse atraktivna bistra reka Tirino v dolini pod mestecem Capestrano.

Ohranila so se tudi svetišča kot v hribovski vasici Bominaco, kjer šteje oratorij svetega Pellegrina ob cerkvi svete Marije Assunte za sikstinsko kapelo Abrucev. In res je tako! Sam Castel del Monte visoko v narodnem parku v Abrucih, na višini nad 1300 metrov nad morsko gladino, pa je videti z doline kot prava fata morgana. V drugih, kot v Pacentru, so se ohranili srednjeveški plemiški stolpi, do katerih se pa le pride po strmi stezi in 200 metrih višinske razlike med dolino in gradom. Vijugasta pot z avtobusom traja kar dobre četrt ure, tako visoko in dobro zaščiten je ta kraj – toda vsaka muka se splača! Scanno na krnu in ob svojem jezeru v dolini pa je svoja zgodba, saj so tu nekoč in do sedaj znameniti fotografi celega sveta kot André Bresson iskali inspiracijo v starih, srednjeveških in baročnih zidovih in fasadah. Kakšno bogastvo je le nekoč obrodila proizvodnja žlahtne italijanske volne!

Posebna pot iskanja in raziskovanja življenjskih prvin vodi iz Bugnare vzhodno od Sulmona tja do Anversa degli Abruzzi, saj je spet malce drugačna. Vodi ob reki Sagitario skozi zeleno hosto, četudi tudi tu ne zmanjka vzponov in sestopov vse do ledeno mrzlih vodá reke same in to začetek meseca junija. To le še enkrat opominja na to, da smo dokaj visoko v hribih, kamor zahajajo sodobni Rimljani poleti, da se izognejo vročini. Še višje v hribih naokoli pa so videti vasice – »borghi« – za katere pa že vemo, da jih bo treba doseči po strmih stezicah.

S 550 metrov nadmorske višine se je v najkrajšem času treba vzpeti na 860 metrov v vasico Castrovalva in videti je z doline le, da je to na poti v nebesa. Toda vsaka vas ima svoj glas, ali pa vsaj svoje špagete in domače dobrote, saj drugače ne bi bili v Italiji. In zato je vsaka vas vsake muke vredna. Za Poljance in Poljanke s Celovškega polja pa bo zanimivo vedeti, da se številni Šmiheli v teh krajih nahajajo na visokih krnih in strminah v bistvu podobno našemu Slovenjemu Šmihelu, čeprav je njegov krn dokaj nižji … San Michele na gori Monte Sant‘Angelo v borghu Castrovalva je takšen Šmihel, ki je bil lahko zgrajen le s pomočjo in pod zaščito nadangela samega. Izvira iz 12. stoletja, pa ne veš, kako so nekdaj lahko zgradili na tako strmem krnu nad prepadom soteske reke Sagitario svetišče, da se zdi, da je vas sama, ki ima v najširšem delu dve kratki ulici, zgrajena na široki planoti, kar pa sploh ni. Sam čudež med številnimi čudeži teh krajev!

Po dolgih dneh neštetih vzponov in sestopov te torej spet pričakuje vzpon v smer nebes in ne veš, kako te bodo nosile noge, pa četudi si do sedaj premagal vsako goro, prepešačil vsako ravnino in vsak greben, od koder te je peljal pogled daleč v hribe in daleč do morja.

Pogosto je strmina ob stezi tako zastrašujoča, da se ti ob sami misli nanjo že vrti in se niti ne upaš pogledati v daljavo prek strmine v dolino in na pobočja onstran doline ali soteske. Hodiš torej korak za korakom in edino rožice ob stezi te razveselijo, ko v barvah ljubezni žarijo. Gledaš le stezo pred sabo ter kamenčke na njej, da ne bi zdrsnil v propad. Kapa, ki te ščiti pred južnim soncem, ti na srečo še zoži obzorje, da se daljav in propadov ne bi bal.

Stopiš korak za korakom in razmišljaš o svoji življenjski poti, o srečanjih z dobrimi ljudi in o dobri hrani na poti in o vsem, kar ti daje moč in veselje. Strmine za tabo zbledijo v spominu, saj sonce nad tabo sije in greje, kot greje ljubezen življenje. Pogovarjaš se s seboj, pogovarjaš se v spominih, in pogovarjaš se enako kot sveti Frančišek Asiški z rožicami, ki te gledajo in jih zagledaš ob poti in ob stezi. Kdaj pa kdaj jim rečeš »dober dan, lepa rožica, kako si lepa«, kdaj pa jo pozdravljaš v domači italijanščini in ji malce s poljanskim naglasom prepevaš »Ciao, buongiorno, amore mio, che sei un bel‘ fiore della vita«. Celo kamni in posebne skale postanejo živi in si v mislih pri njih, ko počasi korakaš navzgor, da se ti ne bi spodrsnilo. In ptičke, ki ti prepevajo, postanejo spremljevalke tvoje življenjske poti, ti govorijo in se tudi ti z njimi pogovarjaš, jim rečeš »dober dan, ptičica«, »pozdravljena ptička«, »zdravo sinička«, »ciao bella, come stai?«, kako si lepotica? In seveda vse to poveš na glas, da bi te rožice in ptičke ob stezi tudi slišale!

Ko hodiš po svetu, ko previdno korakaš na strmi stezi, postane celó občasno divje močvirno ali gozdno rastlinje rajska rožica in zelenica. V tej globoki meditaciji postane vse živo in pogovarjaš se z vsakim bitjem.

Takrat nenadoma prečka kuščarica tvojo pot. Kot strela teče z leve na desno martinček in samo njega vidiš. Presenečen ga pozdraviš, kot bi pozdravil vsako drugo božje bitje na tej zemlji in ob tvoji življenjski poti po stezah v Abrucih. »Buongiorno« in v mislih dodaš »lucertolone«, dober dan martinček, saj ima lepo človeško ime.

In v tem trenutku, ko si stopil korak dlje in si komaj zagledal martinčka in si ga komaj pozdravil, dvigneš glavo in te prijazno in z nasmehom pozdravlja fleten mlad Italijan, vitek s temnimi lasmi ter s postavo kot kipi rimskih bogov iz številnih muzejev in ti reče »buongiorno«, morda, ker je mislil, da si njega pozdravil (pa ga sploh nisi).

Pa si tisti hip rečeš, »che miracolo!«, kakšen čudež, martinček se je nenadoma spremenil v lepega Italijana, morda, ker si se z njim – z martinčkom – pogovarjal, kot bi se pogovarjal s človekom v tradiciji svetega Frančiška Asiškega. Prava Ovidova »metamorfoza« v deželi Ovida! V tistem trenutku je to edina mogoča obrazložitev: pravi čudež, italijanski »miracolo« sredi Abrucev, kot jih je tukaj skoraj v vsaki vasi in v vsaki spominski kapelici, ki si jih prepešačil ali obiskal do sedaj.

Za njim – za mladim fletnim Italijanom – stopa prav tako lepa mlada Italijanka in tudi ona te prav lepo pozdravlja s prisrčnim »salve, buongiorno«, ne da bi vedela, kaj vse se je zgodilo v kratkem trenutku življenja sredi strmine in steze v visokih Abrucih.

Tako se končuje ta lepa pripoved iz osrčja Abrucev, Apenina, Italije, in sprašuješ se, kakšno je bilo sporočilo tvoje življenjske poti skozi lepo deželo in po strmih stezicah visoko iz vasice do vasice na vrhovih gričev in gorá in kako to, da se je očitno po vsej znanstveni analizi martinček, s katerim si se povsem človeško pogovarjal, nenadoma spremenil v prijaznega človeka, podobnem znamenitemu rimsko-keltskemu mladeniču z naše osrednje-koroške Štalenske gore in da si torej priča resnične »metamorfoze« ali »anti-metamorfoze« znamenitega Ovida, saj se pri Ovidu človek ali nižji bog spremeni v rastlino, žival ali ozvezdje ne pa obratno, kot v našem primeru!

Vsekakor, »che bel miracolo«, si rečeš in z nasmehom v obrazu in lahkotno korakaš dlje po strmini do vrha gore, kot da bi te nosil ali vsaj ščitil nadangel sam, dokler nisi prispel v Castrovalvu in njegovo svetišče San Michele.

»Il miracolo della metamorfozi« – pravi čudež metamorfoze, martinčkov čudež sredi Abrucev!

Bojan Schnabl, rojen 1965, med drugim (v eni izmed svojih raznih identitet) Poljanec s Celovškega polja pa tudi Svinčevaščan, Štalenčan, Toman in drugo, štirijezični literarni, transdisciplinarni znanstveni in poljudno-znanstveni avtor v tradiciji koroškoslovenskega bukovništva in prosvetnega aktivizma, je študiral na petih univerzah, zaključil tri študije mag. dr. MAS, Cand. Jur. Objavljena bibliografija šteje več ko 900 publikacij. Prvo-imenovani znanstveni urednik in so-izdajatelj Enciklopedije slovenske kulturne zgodovine na Koroškem smatra svoja slovenska literarna dela v dadaistični tradiciji absurda Ionesca in Kafke, saj slovenska in koroškoslovenska znanost nista ne recipirali ne vodili nikakršen znanstveni dialog, niti nista izrekli nikakršnega priznanja, še sam pojem Celovško polje ni bil sprejet. Ostala je le pesniška beseda, kjer je vsaka črtica s Celovškega polja izraz upora proti provincialnosti.