Nad drevesi se oglaša živahno šumenje, kot da bi voda padala čez majhen slap globoko v spodnje korito. Nekaj pada mimo dreves navpično navzdol. Ničesar ne morem razvozlati.

Od kod ti tuji ljudje v nenavadnih oblekah? Posebne narodne noše? Sedim za z mahom obraščeno skalo pod visoko goro. Divja pokrajina se ziblje kot na gugalnici sem in tja. Drevesa se poganjajo navzgor in navzdol, kamni se valijo na desno in levo, les za prvim ovinkom poka na strasten način. Pred mano so tri ali štiri lesene koče, izzivalno prepleskane z rdečo oljno barvo. Na klopeh pred majhnimi prebivališči sede čudne pojave v pisanih oblačilih.

Zakaj sem tu? Kaj počnem? Kakšen smisel ima vse to?

V travi zagledam nenavaden prstan. Rumenkasto se sveti v močni sončni svetlobi, ki se siplje čez košate drevesne krošnje. Je kot nekakšna žival, ki mi hoče pokazati zobe. A je, kot izgleda, dragocen poročni prstan. Verjetno je narejen iz dragocene kovine, iz najboljšega zlata. V kovino so zarezani majhni cvetlični prizori, vrtnice in ptiči, vaza z rožami, obraz krasne mlade ženske …

Spomnim se, da sem svoje dni … Ja, svoje dni … Kdaj je že to bilo? Da sem takrat svoji lepi izvoljenki, mladi Neli, podaril prstan … Toda sprva me ni imela posebej rada.

Ja, to je stara, že na pol pozabljena zgodba.

Neli je bila knjižničarka v našem mestecu. Stanovala je skupaj z materjo v bližini farne cerkve, zapredena v tiho, pridno življenje. Tudi sam sem si v knjižnici tu in tam izposodil knjigo, ki me je zanimala. Neli mi je znala vedno svetovati kaj primernega. Zelo se je začudila, ko sem jo nekega lepega dne povabil v bližnji bar na kavo. Z izzivalnimi zelenkastimi očmi me je presenečeno merila od glave do nog. Mlada in vitka, z rdečkastimi lasmi, je bila nekaj posebnega. Na vsak način je izstopala iz povprečja tistih podeželskih krajev.

Ah, tisti davni lepi časi! Neli! Zelo te pogrešam. Iz svetlobe in senc, iz šumov in zvokov kot v polsnu oblikujem njen lepi obraz. Vidim jo tik pred mano. Razposajeno nakodrani rdečkasti lasje ji valovijo čez ramena. Zrak je napolnjen z zvenečo toploto. Nelini bleščeči lasje so kot ogenj. V kratkih vznemirljivih sunkih padajo čez njeno vitko telo, ki je zdaj tik ob meni. Popolnoma ob meni.

Ampak Neli ni več! Kako vam naj to razložim? Neli je umrla.

Potovala je z letalom iz Londona na Bali. Tisti let je bil zanjo pa tudi zame usoden. Nekje v Aziji je letalo strmoglavilo v ocean in moja čudovita Neli je za vedno izginila v morskih valovih.

V zadnjih sekundah pred strašno smrtjo mi je iz letala še poslala poslovilni SMS: »Ljubim te! Večno te ljubim!«

Te besede bodo do moje smrti boleče gorele v mojem ubogem srcu.

Preiskovalna komisija je pozneje ugotovila, da je Boeing 777, ki je iz Londona odletel ob 23.18 po krajevnem času, zašel daleč v Aziji v hude turbulence. Vrtinčenje je bilo tako močno, da so zračni tokovi letalo v trenutku zasukali, kot da bi bilo drevesni listič v viharju. Nenadoma so se drug za drugim izklopili vsi varovalni sistemi in signali. Domneva, da je Boeing v treh minutah strmoglavil več ko tri kilometre navzdol proti morju in kljub obupnemu prizadevanju obeh pilotov, da bi preprečila najhujše, izginil v razpenjenih morskih valovih, pa se je izkazala za zmotno. Iz nepojasnjenih vzrokov je letel brez zaščitnih signalov še naprej in šele po sedmih urah neznano kje strmoglavil v morje. Vsi potniki so takrat skupaj s posadko izgubili življenje.

Ves čas me preganja misel na Nelino smrt. Ne morem zaspati. Nespečnost je nekaj najbolj neprijetnega. Mučita me vrtoglavica in mraz. Čutim se popolnoma osamljenega. Najraje bi umrl.

Neli sem večkrat prosil, naj toliko ne potuje. Naj bo zadovoljna z življenjem tukaj in zdaj. Le zakaj je silila v zoprno Indonezijo. Na tisti tropski deževni Bali, saj bi podobno klimo lahko uživala v domači savni. In potem se je zgodilo. Letalska nesreča.

Moja sreča je za vedno izginila v morskih valovih. Izginila v nenavadno skrivnostni nesreči mednarodnega letalstva. Umrla skupaj z dvestoštiridesetimi preostalimi potniki zaradi domnevnega terorističnega napada ali pa zaradi pilotovega samomora. Raziskave so dokazale, da je nekdo v letalu izklopil elektroniko in morda namerno prekinil vse zveze z zunanjim svetom. Ta letalska nesreča je največja uganka celotne dosedanje zgodovine mednarodnega letalstva.

Le kaj se je dogajalo v letalu na nevarnih področjih Indijskega oceana? Zakaj se je Boeing nenadoma zasukal v nepravilno nasprotno smer? Zakaj je skoraj istočasno nekdo izklopil vse kontrolne in povezovalne sisteme, ki so omogočali povezavo z letališči? Teroristični napad? Samomor glavnega pilota? Umor kopilota? Poznejša preiskava je ugotovila, da sta bila na letalu tudi dva dvaindvajsetletna potnika z ukradenima potnima listoma. S potnima listoma nekega Španca iz Valencije in nekega šestdesetletnega Avstrijca iz Bregenza. Mogoče sta prav ta dva islamista izvedla teroristični napad?

Priznani nemški analitik in strokovnjak za mednarodni terorizem Rudolf Auerbach je pred kratkim vznemiril ves svet s tezo, da so letalo verjetno napadli od zunaj saboterji z elektronskimi posegi, zaradi katerih so se izklopile vse naprave v letalu. Sibirski šaman Sarakuka pa je prestrašil širšo javnost z namigom, da so letalo ugrabila skrivnostna bitja in ga odpeljala na onostranski planet. Vsi potniki so še živi in uživajo gostoljubje nenavadnih bitij. Na vprašanje, od kod ima ta vznemirljiv podatek, je povedal, da so mu ga sporočili dobri duhovi, s katerimi je v stalnih stikih.

Dejstvo je, da je letalo, kot se zdi, brez sodelovanja obeh pilotov avtomatično letelo še sedem ur naprej proti jugu proti Avstraliji in potem, ko je zmanjkalo goriva, strmoglavilo v morje. Toda kje? Do zdaj ga niso našli.

Uboga Neli. Si kljub vsemu še vedno živa in si na skrivnostnem Desetem planetu, kot zatrjuje sibirski šaman?

Zavrti se mi v glavi. V trenutku me misel prestavi pod strmoglavo goro, kjer v nenavadni vasi pred kockastimi rdečimi hišami sedijo na klopeh čudne pojave v pisanih oblačilih. Z zelenih čepic, ki so si jih strumno nadeli na glave, jim bingljajo veliki rumeni cofi vse do ostrih nosov in širokih ust. To je po mojih novih ugotovitvah otok, ob katerem se je očitno raztreščilo tudi zakleto letalo z mojo ubogo Neli.

Ja, saj ni tako hudo, se tolažim. Šaman ima prav. Zdaj je Neli na tem neznanem otoku in je živa. Ja, Neli je živa. Hura! Neli še vedno živi!

Na vsak način potrebujem naslov sibirskega šamana Josipa Sarakuka. On je edini na vsej tej naši veliki in mali vesoljni Zemlji, ki ve, kje je otok, ob katerem je strmoglavilo letalo. Samo on mi lahko pomaga.

Sicer pa je vse to, kar se dogaja, kot ponovno ugotavljam, nerazumljiva čarovnija, hokus pokus in vesoljska sabotaža na kvadrat. Zato je zdaj vse narobe. Verjetno me hoče nekdo hipnotizirati, toda povem vam, da se mu to ne bo posrečilo, čeprav že spet kričijo: »Obtoženi ste … Vemo, da ste podtaknili bombo v letalo … Prav nič se ne izgovarjajte, da tega niste zakrivili vi … Zaradi vas se je zgodilo … Samo zaradi vas se je zgodilo, da so vsi mrtvi … Da je tudi Neli mrtva!«

»Ne, lažete … Neli živi … Neli je živa …«

Nenadoma se mi zazdi, da me je neznana sila v kratkem trenutku prestavila čez široka morja. Dogajajo se veliki čudeži. Po čudnem naključju sem pravkar pri moji dragoceni Neli na skrivnostnem otoku. Nekoliko me skrbi njeno zdravstveno stanje. Zdi se mi, da jo muči nežna melanholija. Ko pijeva čaj na terasi TUMBUR – HOTELA, sedi tiho ob meni in me otožno gleda.

Pravkar me je prijela za roko. Njene zelenkaste oči se ji prestrašeno zasvetijo.

»Ne moreš si misliti, kako nas je premetavalo in treslo, ko je letalo strmoglavljalo v morje. Pravi čudež je, da sem zdaj tu in te lahko držim za roko. Stisni me k sebi. Potrebujem te. Pogrešala sem te. Zelo te potrebujem. Moj si.«

Nekoliko me moti, da po otoku motovili kopica Rusov. Baje vedno na pol pijani urejajo nekakšno protiletalsko vojaško bazo in stikajo vsepovsod za dragocenimi kovinami, ki se nahajajo tu v neverjetnem izobilju.

Začutim senco nad mojo glavo. Neli se še bolj stisne k meni.

Pred mano stoji debelušen možak srednjih let, ki se mi dvoumno nasmiha. Stoji ob meni kot lipov bog, čeprav vidi, da sediva z Neli v zaupnem pogovoru na hotelski terasi in pijeva čaj.

Rusi! Še tega nama manjka! Zdaj se lahko zgodi, da me bodo hoteli zaplesti v njihove nevarne mreže in pridobiti za špionažne zadeve. Z Neli morava biti skrajno previdna. Neodgovorni politiki so pripeljali svet na rob propada.

»Oprostite, da motim,« motovili vsiljivi Rus in me neprizadeto opazuje. »Moje ime je Grigorij Ostapovič Žižna. Tu na otoku sem zaradi strmoglavljenega letala. Neprijetna zadeva … Vemo, da je bila vaša spoštovana gospa oziroma gospodična v letalu … Zato sem tu … Srečo je imela … Katastrofo so preživeli samo trije potniki …«

»Spoštovani gospod, gospa tu pri meni je moja najboljša prijateljica … Noče se več spominjati tistih hudih dogodkov ...«

»Razumeti morate, da sem prav zaradi teh dogodkov tu … Letalo je bilo last družbe Aeroflot, ki pripada naši federaciji … Opozoriti vas moram, da je zadeva skrajno resna …«

»Lepo vas prosim, ali naju res ne morete pustiti pri miru!«

»Razumem vašo stisko, gospodin … Ampak gospa nam bo že zaradi tolikih mrtvih gotovo rada pomagala … Saj bom motil samo nekaj minut … Saj ne bo zastonj … Ruska federacija bogato nagradi prijatelje,« reče in si naju spodbudno ogleduje z debelimi očmi nad nabreklim nosom.

Iz žepa potegne denarnico in iz nje vrže na mizo sveženj dolarskih bankovcev.

Strmo naju pogleda. Nato nekoliko počaka, nakar strpa bankovce spet v denarnico.

»Kaj torej hočete?« vpraša Neli in mi istočasno namigne, naj od zdaj naprej molčim.

»Gospa, saj veste, kako je … Ali ste pred nesrečo opazili v letalu kaj nenavadnega?«

»Med poletom nisem kaj dosti opazovala. Sem bolj dremala. Edino, kar se mi je zdelo posebno in zares nenavadno, je bilo vedenje dveh moških … Ves čas sta se živčno pogovarjala v nekem tujem jeziku, verjetno v arabščini … Vedno znova sta kolovratila proti stranišču, kot da jima je slabo … Ali pa, kot da iščeta nekaj, kar sta izgubila … Zares zelo čudno … In potem se je zgodilo …«

»Ja,« reče Rus in se zadovoljno zasmeje, »zdaj ste mi neverjetno pomagali. Oba moška sta bila po naših ugotovitvah arabska terorista. Dva mlada Sirca z ukradenima potnima listoma. Kot kaže, sta v letalu na stranišču nastavila bombo … In potem se je zgodilo …«

Komaj čakam, da Rus odkolovrati v neznano, od koder je prišel.

Pozneje, v hotelski sobi, me Neli po tiho pritisne k sebi in pristavi prst na ustnice: »Psst! Opazujejo naju … Čutim ducat oči tu pod oknom, ki se premikajo proti nama …«

»Neli, preveč se bojiš,« ji skušam ugovarjati. »To so samo napačni prisluhi in zrahljani živci zaradi katastrofe na letalu …«

»Ne, ne, tu so,« zahlipa in me objame.

Takoj nato močno potrka na vrata.

»Kaj je že spet?« ostro rečem, ko jih odprem.

Pred mano stojita dva tujca v črnih plaščih. Prvi je visok in suh, drugi debel in izredno nizek.

»Gospod,« reče eden od njiju. »Nujno vas morava prositi za pomoč. Čudne stvari se dogajajo.«

»Kakšne stvari?« se nejevoljno namrdnem.

»Veva, da prav vi, gospod, zaznavate stvari, ki jih drugi ne vidijo. Zato sva tu, gospod. Rada bi vam zastavila nekaj vprašanj. Ampak lepo prosiva, da se prijazna gospodična za trenutek odstrani … To so zadeve za moške …«

»Kakšne zadeve?« se vznejevoljim. »S kakšno pravico se vtikate v moje zasebno življenje … In s kakšno pravico zahtevate, da se moja najboljša prijateljica odstrani!«

»Saj vam je verjetno zdravje vaše gospodične pomembno. Saj nočete, da bi zbolela. Potem ji recite, da naj zapusti sobo …«

Vdam se v usodo.

»Neli,« rečem. »Pojdi za trenutek na vrt. Kmalu pridem za tabo.«

Neli prebledi, vendar mirno odide.

»Vemo, da ste bili prijateljsko povezani z inženirjem Blatnikom,« se zareži suhi možicelj. »Skupaj sta s pomočjo genialnega fizika Sukova, ki pa ga je žal pozneje likvidirala tajna politična policija, snovala superbombo, ki v dveh sekundah uniči naš celotni planet. Izvedeli smo, da se načrti za superbombo nahajajo še pri vas. Sukov jih ni imel pri sebi, ko so ga likvidirali. Vi ste načrt za superbombo na skrivaj odnesli na dom vaše prijateljice …«

»Lažete!« se razburim.

»Prav nič ne lažem,« reče Suhi, medtem ko Debeli izvleče iz plašča revolver in mi ga pomoli pod nos.

»Sem z načrtom … ali pa vas zmeljeva v prah,« zakriči Debeli in me strupeno pogleda.

»Načrta zares nimam,« zajecljam.

»Kje je potem?« zasika Suhi.

»Res ne vem …«

»Kdo in kaj potem?« kriči Debeli in maha z revolverjem v desni roki proti meni. »Vemo, da ste se sestajali z zakletimi sovražniki ljudstva v različnih vinotočih in beznicah … Vse skupaj je več kot ostudno … Zares gnusno in odvratno.«

»Kje je načrt?« kriči Suhi in me živčno prebada z očmi.

»Morda pri Damijanu v Nici,« me prešine rešilna misel.

Debeli izvleče iz žepa rdečo beležnico in razburjeno lista po drobni na pol raztrgani knjižici.

»Ja, ja … Naš konfident … Damijan … Kateri Damijan?«

»Verjetno Alfredo Damijan … Ampak ta ni iz Nice,« ugotavlja Debeli in živčno premika glavo.

»Od kod je potem?« zarezgeta Suhi.

»Ah, tisti Damijan … Verjetno iz Torina …Hotel je ubiti našega velespoštovanega predsednika … Ali ga nismo že lani likvidirali?«

»Seveda … Je že odstranjen. Naša sodelavka Margareta ga je omrežila in potem je revček izgubil življenje. Tomaž Kočič ga je zvabil v zasedo in eliminiral.«

Oba agenta se izzivalno zasmejeta.

Divje razmišljam. Sem morda kaj pozabil? Sem res zapleten v te nesrečne zadeve. Neli, Neli, vse je narobe. Spet se mi zavrti v glavi. Samotni otok izginja v temi. Kmalu ne vidim ničesar več …