Dišalo je po kavi in rahlo tudi po strahu. Soba št. 17, kjer so se zbirali ostanki Tamarinih sanj, je bila danes še posebej tiha. Tamara je sedela ob oknu, prsti so ji drseli po tipkovnici, a misli so uhajale drugam – tja, kjer so besede izgubile pomen in je telo postalo valuta. Za steklom so se v sivem jutru premikale sence – ljudje, ki so vsak dan znova pozabljali, kdo so nekoč bili in kaj so želeli postati. Stol, na katerem je sedela, je poznal težo njenega telesa in napetost v ramenih. Služba je bila njena varnost in hkrati njena past. Bila je prostor, kjer je lahko dokazovala svoje sposobnosti, a hkrati tudi oder, na katerem so drugi igrali igro moči, v kateri je bila pogosto le rekvizit. Računalniški zaslon je utripal s sporočili, ki so zahtevala takojšnje odgovore. Med vrsticami elektronske pošte so se skrivale zahteve, ki niso bile nikoli izrečene, a so bile jasne. Njene sodelavke so se naučile, kako se je treba obnašati: nasmeh, ki ni pomenil ničesar, pogled, ki je znal zdrsniti mimo, kadar je bilo treba prezreti dotik, ki ni bil popolnoma nedolžen. Vse so vedele, da obstajajo meje, ki jih ni mogoče prečkati, in pravila, ki so jih pisali drugi. Tamara je bila dobra v svojem delu. Njena natančnost in zanesljivost sta jo naredili nepogrešljivo. A prav ta nepogrešljivost je bila dvorezen meč. Vedela je, da je njena prisotnost v podjetju odvisna od tega, kako dobro bo znala krmariti med pričakovanji, ki so presegala njene delovne naloge. Včasih je imela občutek, da je njeno telo del pogodbe, ki je ni nikoli podpisala. Spomnila se je prvega dne v podjetju. Bila je polna upanja, pripravljena dokazati, da zmore več kot drugi. Prvi komplimenti so ji laskali, a kmalu so postali orožje. »Tamara, ti si res posebna,« ji je rekel šef Amnon, ko sta v sejni sobi ostala sama. Njegov glas je bil mehak, skoraj nežen, a v njem je bila ukazovalna nota, ki je ni mogla prezreti. Sčasoma so se komplimenti prelevili v dotike – najprej bežne, potem vedno bolj vztrajne. Vsakič, ko je začutila njegovo roko na svojem ramenu, je v sebi začutila odpor, ki ga ni znala izraziti. Sodelavke so ji svetovale, naj ne komplicira. »Tako pač je,« so rekle. »Če želiš napredovati, moraš biti prilagodljiva.« Ena od njih ji je nekoč zaupala, da je šef Amnon tudi njej ponudil »posebno priložnost«. Ni je sprejela in je zato na istem položaju že več let. Tamara je razumela, da so v tem svetu pravila jasna – moč je bila v rokah tistih, ki so si jo lahko privoščili, in telo je bilo pogosto cena, ki jo je bilo treba plačati. Danes je bil eden tistih dni, ko je napetost v zraku postala skoraj otipljiva. Sestanek, ki je bil napovedan za konec delovnega časa, je bil namenjen le njej. »Tamara, prosim, ostani še nekaj minut,« ji je rekel šef, ko so ostali že odšli. Njegov pogled je bil vztrajen, nasmeh preveč samozavesten. V tistem trenutku je vedela, kaj sledi. Srce ji je razbijalo, a na zunaj je ostala mirna. Prsti so še naprej drseli po tipkovnici, a misli so bile že drugje – pri vseh trenutkih, ko je morala izbirati med tem, da ohrani službo, in tem, da ohrani sebe. Soba št. 17 je bila danes še posebej tiha. Zvok klimatske naprave je bil edina melodija v prostoru, kjer so se odvijale igre, ki niso bile nikoli zapisane v pravilniku podjetja. Tamara je vstala, si popravila krilo in se obrnila proti Amnonu. Njegov pogled je zdrsnil po njenem telesu, kot bi ocenjeval nekaj, kar mu pripada. V tistem trenutku je začutila, da mora nekaj spremeniti. Dovolj je bilo tihega prenašanja, dovolj je bilo igranja po pravilih, ki jih ni sama izbrala.

V mislih so se ji odvrteli vsi trenutki, ko je bila tiho, ko je požrla ponos in se nasmehnila, čeprav bi najraje zakričala. Spomnila se je vseh žensk, ki so ji šepetale nasvete, kako preživeti v tem svetu. A danes ni hotela preživeti – hotela je živeti. Hotela je biti več kot le telo, več kot le orodje v rokah drugih. Stopila je bližje k šefu Amnonu, ga pogledala naravnost v oči in prvič v dolgem času začutila, da ima moč. Njegova presenečenost jo je zabavala. Prijela ga je za kravato, ga potegnila bližje, in mu šepnila na uho: »Tudi jaz imam svoje pogoje.« V naslednjih minutah je v sobi št. 17 padlo več kot le oblačila – padle so tudi maske. V njem je prepoznala strah, v sebi pa nekaj novega, nekaj, kar je preseglo vlogo žrtve. Vzburjenje je bilo prežeto z jezo, užitek z osvoboditvijo. Ko je odhajala, je vedela, da je nekaj spremenila. Skozi hodnik je hodila pokončno, z občutkom, da je prvič po dolgem času lastnica svojega telesa in svoje usode. Za njo so v sobi št. 17 ostali vonj po kavi, po strahu – in po svobodi, ki si jo je vzela sama. V garderobi je sedela Ana, najstarejša med zaposlenimi. Bila je tiha ženska, s sivimi lasmi, ki jih je vedno spela v nizek čop, in z nežnim, skoraj materinskim nasmehom. Ana je bila v podjetju že več kot dvajset let. Tamara se je usedla poleg nje in si oddahnila. Ana jo je pogledala, kot bi v njenih očeh iskala odgovore, ki jih sama ni znala izreči. »Težek dan?« je vprašala tiho, skoraj šepetaje. Tamara je skomignila z rameni. »Tak kot vsak,« je odgovorila, čeprav je vedela, da ni res. Njena koža je še vedno gorela od dotikov, v mislih pa so se ji vrteli vsi neizrečeni stavki, ki so viseli v zraku kot težki oblaki pred nevihto. Ana je sklenila roke v naročju, prsti so se igrali s križcem. »Veš, včasih je najtežje odpustiti sebi,« je rekla. »Vem, da moraš včasih narediti stvari, ki jih ne želiš. Ampak Bog vidi vse in on razume.« Tamara je pogledala v tla. Vera ji ni nikoli bila blizu. Njena mama je bila katoličanka, a doma so molili le ob praznikih. A v Aninih besedah je bilo nekaj pomirjujočega, nekaj, kar je spominjalo na otroštvo. »Ne vem, ali verjamem,« je tiho priznala. »Včasih se mi zdi, da je vse, kar naredim, napačno. Da sem ujeta v igro, v kateri ne morem zmagati.« Ana se je nasmehnila, njen pogled je bil topel in razumevajoč. »Vsi smo kdaj pa kdaj izgubljeni. Tudi jaz sem bila. Ko sem bila mlada, sem delala v tovarni. Šef Amnon je bil podoben mojemu. Dolgo sem molčala. Potem sem nekoč v cerkvi klečala pred Marijo in ji povedala vse. Jokala sem, prosila za moč. In veš, kaj sem začutila? Da nisem sama. Da je nekdo tam, ki me ima rad, četudi sem jaz sama sebe sovražila.« Tamara je začutila, kako se ji v očeh nabirajo solze. Hitro jih je obrisala. »Kako si šla naprej?« je vprašala. »Počasi,« je odgovorila Ana. »Vsak dan znova. Vsak dan sem si rekla, da sem vredna več. In potem sem odpustila – sebi in njemu. Šele takrat sem bila res svobodna.« Tamara je vstala in se zahvalila Ani. Njene besede so ji segle globoko v srce. Tisto noč je doma dolgo sedela v temi. V mislih je ponavljala Anine besede kot molitev, ki je ni znala. Prvič po dolgem času je začutila, da ni sama. Da je nekje nekdo, ki jo vidi, tudi kadar sama sebe ne more. Naslednje jutro je v službo prišla prej kot običajno. V rokah je držala šopek belih lilij, ki jih je položila na Anino mizo. »Za vas,« je rekla. Ana se je ganjeno nasmehnila in jo objela. Dnevi so minevali, Tamara pa je počasi začela spreminjati svoj odnos do sebe in drugih. Ni več dovolila, da bi jo šef Amnon obravnaval kot predmet. Ko je naslednjič poskušal, ga je mirno, a odločno ustavila. »Ne bom več sodelovala v tej igri,« mu je rekla. »Moje delo je dovolj. Moje telo ni del pogodbe.« Šef Amnon je bil sprva osuplo tiho, a v njegovih očeh je videla spoštovanje, ki ga prej ni bilo. Po službi je začela hoditi v cerkev. Sprva je sedela v zadnji klopi, opazovala vitraje in poslušala tišino. Sčasoma je začela moliti. Najprej nerodno, potem vedno bolj iskreno. Prosila je za moč, za modrost, za odpuščanje. Začela je verjeti, da je vredna ljubezni – ne le od drugih, ampak tudi od sebe. Ana ji je postala prijateljica, mentorica in duhovna vodnica. Skupaj sta hodili na večerne maše, skupaj sta pekli kruh za brezdomce, skupaj sta se smejali in jokali. Tamara je v veri našla tisto, kar ji je ves čas manjkalo – občutek pripadnosti, občutek, da ni sama v svetu, ki je pogosto krut. Nekega nedeljskega jutra je v cerkvi sedela ob Ani, ko je duhovnik govoril o usmiljenju. »Bog ne gleda na naše napake,« je rekel. »Gleda na naše srce. In vsak, ki je pripravljen odpustiti sebi in drugim, je že na poti k odrešitvi.« Tamara je zaprla oči in začutila mir, ki ga ni poznala že leta. Vedela je, da bo še naprej hodila po robu, da bo še naprej padala in vstajala. A vedela je tudi, da ni več sama. Da je nekdo, ki jo drži za roko, tudi ko sama ne zmore več. Ko je tistega dne stopila iz cerkve, je v zraku dišalo po svežem kruhu in upanju. Soba št. 17 je bila le še spomin – na bolečino, na strah, a tudi na trenutek, ko je prvič začutila, da je vredna več. In v tem spominu je našla svojo moč. Po tistem, ko je Tamara našla svojo notranjo moč in začela spreminjati svoj odnos do sebe in drugih, so se stvari v podjetju začele počasi, a vztrajno spreminjati. Njena odločnost ni ostala neopažena. Sodelavke so jo začele gledati z občudovanjem, nekateri sodelavci pa z novo mero spoštovanja. A največja sprememba se je zgodila pri šefu Amnonu. Sprva je bil zmeden, celo jezen. Več dni je hodil po podjetju zamišljen, izogibal se je Tamarinih pogledov in se zapiral v svojo pisarno. A nekaj v njem se je premaknilo. Prvič v svoji karieri se je moral soočiti z dejstvom, da ni vsemogočen, da njegove besede in dejanja puščajo posledice. Nekega popoldneva je potrkal na Tamarina vrata. »Vem, da sem prestopil mejo,« je začel. »Vem, da sem te prizadel. In priznati bi si moral, da sem s svojim ravnanjem škodil tudi podjetju in drugim ženskam v njem. Nisem ponosen nase.« Tamara ga je poslušala, v njej pa se je mešalo olajšanje in previdnost. Ni mu še popolnoma verjela, a v njegovem glasu je začutila iskrenost. »Zadnje dni veliko razmišljam,« je nadaljeval. »Spoznal sem, da sem izgubil stik s seboj, s tem, kar je prav. Včeraj sem se po dolgem času ustavil pri cerkvi. Sedel sem v klopi, gledal v vitraje in prvič po letih molil. Prosil sem za odpuščanje. Ne vem, če si ga zaslužim, a želim biti boljši človek. Želim popraviti, kar sem uničil.« »Odpuščanje ni enostavno,« mu je mirno rekla Tamara. »A če želiš začeti znova, moraš najprej sprejeti odgovornost za svoja dejanja. In ne le z besedami.« Amnon je pokimal. »Prav imaš. Zato sem se odločil, da bom v podjetju uvedel nova pravila. Pripravili bomo kodeks spoštovanja, kjer bo jasno zapisano, da je vsakršna oblika nadlegovanja nesprejemljiva. Sam bom šel na izobraževanje o etiki in vodenju ter vsem zaposlenim omogočil, da se udeležijo delavnic o spoštovanju in enakosti. Želim, da se vsi tukaj počutijo varne in spoštovane.«

V naslednjih mesecih je podjetje doživelo pravo preobrazbo. Zaposleni so začeli bolj odprto govoriti o svojih težavah, medsebojni odnosi so postali bolj spoštljivi, Amnon pa je postal drug človek. Tamara je vedela, da pot do popolnega zaupanja ne bo lahka, a je verjela v moč spremembe. V njej ni bilo več strahu, le še mir in zavedanje, da je s svojo odločnostjo in vero v dobro prispevala k spremembi. Podjetje je postalo prostor, kjer je spoštovanje postalo temelj vsega. V sobi št. 17 ni bilo več vonja po strahu, le še po kavi in upanju.

Anna Ogris prihaja iz idiličnega Podna. Skupaj s svojim partnerjem in dvema otrokoma živi v Podgori. Poklicno je zaposlena kot profesorica na Dvojezični zvezni trgovski akademiji, kjer svojo strast do izobraževanja in jezikov predano prenaša na mlajše generacije. Poleg pedagoškega dela je Anna dejavna tudi kot kmetica in gozdarka, kar ji omogoča edinstveno povezovanje poklica z ljubeznijo do narave.

V prostem času se z veseljem posveča svojemu vrtu, uživa v glasbi, rada bere in piše. Posebej pomemben pa ji je tudi skupni čas z otrokoma, s katerima v vsakdan vnaša igro in veselje. Anna Ogris združuje poklicno zavzetost, družinsko srečo in raznolike interese ter je tako navdihujoč zgled za živeto vsestranskost in življenjsko radost.

Avtorica: Soba št. 17

Anna Ogris

9163 Podgora 1

Tel: +43 664 58 60 224

e- naslov: aogris@edu.aau.at