»Luka, pohiti!« Mamin visoki glas je iz oddaljene spalnice priplaval po zraku kot večna jutranja melodija. »Upam, da si pripravljen, sestanek imam že čez pol ure.« Vstopila je brezhibno naličena, oblečena v drag kostim in s frizuro, kjer je vsak las bil točno na določenem mestu. Ozrla se je po njem in nemočno odkimala, ko ga je zagledala v natrganih kavbojkah, razvlečeni majici in z nepočesanimi lasmi: »Nikoli ne bom razumela pomena naluknjanih kavbojk razen pri mestnih klošarjih.«

»Danes začnem kasneje, bom šel kar s kolesom.«

Vstopil je oče, s pulta pograbil opečenec, ki ga je tam pred minuto odložila njihova gospodinja Emina. Napravil je velik grižljaj in ga poplaknil s požirkom kave iz avtomata.

»Emina, danes me ne bo na kosilo,« je zaklical, pomežiknil sinu ter med potjo bežno poljubil ženo. In že ga ni bilo več. Luka je skozi okno videl, kako je sedel v zadnjo pridobitev, novega električnega BMW-ja, in se neslišno odpeljal s privoza.

»Spet bo dobil kazen za telefoniranje med vožnjo,« je pomislil, ker se nikoli ne poslužuje prostoročnega telefoniranja in ves čas tišči telefon na uho. Večkrat mu je v šali dejal, da se mu bo vrasel v uhelj. Po njegovem mnenju je položaj direktorja farmacevtskega podjetja jemal preveč zavzeto. Takšen je pač bil. Nikoli ni zaupal nikomur in prepričan je bil, da nihče ne more dela opraviti tako dovršeno, kakor on sam. Mama ga je večkrat opomnila, da ima kup pomočnikov, pa se ji je samo kislo nasmejal.

Iz kopalnice se je slišalo Eminino petje. Njihova pomočnica, begunka iz Bosne, je bila vedno dobre volje in vedno je ustregla vsem maminim muham, ki jih ni bilo malo. Sam je vedno pospravil svojo posteljo, pomil posodo za seboj, ali vsaj odložil v pomivalni stroj, še raje pa je, ko mu je bilo dovoljeno, kaj dobrega skuhal.

»Šla bom, če me ne potrebuješ,« je mama izrekla kar med odhodom, »ne smem zamuditi, če bi rada postala še letos partnerka.« Pomahala mu je v oblaku Chanela No. 5 in že je ni bilo več.

Imel je še kakšno uro časa, zato je preložil posodo v stroj, pobrisal pult, pristavil džezvo za kavo, potem pa sedel na stol ob kuhinjskem otoku in poklical Emino. Kadar sta bila sama, je rad posedel z njo in ob močni turški kavi sta reševala svet, največkrat pa kar njegove stiske, za katere mu je vedno znala svetovati. Od zgodnjega otroštva je bila je njegova prijateljica in zaupnica in ena izmed redkih prizemljenih bitij, kakor je lahko samo nekdo, ki se trdo in neizprosno bori za vsakdanji kruh. Preden je pospravila spalnice, zlikala očetove srajce in pristavila za kosilo, si je vedno vzela nekaj trenutkov z njim.

»Si že povedal mami, ali vsaj očetu, saj veš, da bi on edini lahko govoril z njo?« »Ne, ne morem zbrati poguma za to, raje bi kar brez besed pobegnil. Stara dva ne živita več v normalnem svetu. Družita se samo z izbranci, mislita samo na družbeno vzpenjanje, na nove pridobitve, draga potovanja, iskanje primernih vez, ki ju bodo ponesle še za kakšen klin više na njuni namišljeni lestvici. Zamisli si, da jima povem, da me ne zanimajo bogata dekleta, ki mi jih podtikata na njunih dogodkih, da me ne zanimajo sploh nobena dekleta, da me privlačijo fantje, takšni malo bohemski, pesniški tipi. Mamo bi kap, oče pa bi me ubil v afektu. Pa če bi se morda po kakšnem čudežu sprijaznila s tem, glede na to, da so sedaj v modi takšna »razkritja«, nikoli, pa čisto zares nikoli ne bi sprejela, da njun edinec ne bo pravnik, zdravnik ali poslovnež. V družini imeti kuharja, ki ni plačana delovna sila, ampak njun sin … Emina, samo predstavljaj si to! Sam pa si ne morem predstavljati prav ničesar drugega. Nekoč, v prihodnosti, bi imel rad svojo restavracijo. Morda bi začel s čim majhnim, recimo z mobilno kuhinjo, kjer bi mimoidočim ponujal gurmansko hrano po zmerni ceni.« »Govori z njima, Luka, saj nista tako slaba, samo oddaljila sta se od realnega sveta. Spomni se, kako sta mi pomagala na začetku. Brez njiju moja Aida ne bi mogla na faks, ne bi imeli nama preljube garsonjere in še pomembneje, brez njiju ne bi preživela podoživljanja grozot, ki si so me mučila vsako sleherno noč. Vsako sleherno noč se mi je znova in znova vrtel film z mojim ljubim Amirjem, kako se plazi po štirih in se mora pasti kot krava na travi, da bi preživel. Pa strel v glavo in pljuvanje po truplu. Sama si nikoli ne bi mogla privoščiti terapevtke. Dobra človeka sta, Luka, res dobra, a živita v svojem popolnem mehurčku in navsezadnje ti želita samo dobro. Ne pozabi, da sta meni, tujki, dobesedno rešila življenje.«

»Kako naj govorim z njima, če se še sama ne moreta odločiti, kaj bosta z menoj? Oče mi hrani v podjetju mesto vodje marketinga, mama pa sanjari o skupni odvetniški karieri.«

»Prav to se mi zdi dober začetek. Ne moreta brez tebe začrtati tvoje prihodnosti. Imaš svojo vizijo in svoje sanje. Polnoleten si in ne moreta te prisiliti. Povej jima, da sta se tudi onadva morala boriti zase in uspelo jima je. V vsakem pogledu. Najpomembneje pa je, da oba v svoji karieri neizmerno uživata. Vsak dober starš želi takšno življenje tudi za svojega otroka.«

»Ali veš, koliko zagonskega kapitala bi potreboval za začetek? Od njiju ne morem pričakovati ničesar, tudi kredita kot začetnik ne morem dobiti. Oče mi bo serviral, da je začel kot garač v skladišču in da le to, kar ustvariš sam, prinaša zadovoljstvo. Mama bo proti že zaradi razočaranja.«

»Kjer je volja, je pot, kajne? S tvojo elitno gimnazijo si kot kuhar res ne moreš veliko pomagati, lahko pa ju prepričaš, da ti med počitnicami plačata kuharsko akademijo, na primer v Franciji, če boš dovolj prepričljiv, da bi rad šel kar tako, za hobi. Če imaš zares tako močno voljo, lahko tam začneš kot kuharski pomočnik in zraven varčuješ. Plača bo res majhna, vendar za hrano in stanovanje ne bi nič porabil. To pa je že nekaj, se ti ne zdi?«

»Vau, ti si pa res premetenka! Sam se tega ne bi nikoli domislil.«

»Ja, moja šola je bilo trdo življenje.«

Luka je vstal, odložil skodelici v pomivalca, zamišljeno pograbil nahrbtnik in se odpravil. Pred izhodom je zaklical: »Pa obljubljenega recepta za gužvaro ne pozabi pustiti na pultu!«

Zavihtel se je na kolo, ki je bilo prislonjeno na steno garaže in odvihral. Sredi poti se je spomnil, da je pozabil vzeti s police v predsobi čelado. Vozil je v nekakšnem zamegljenem oblaku. Sive celice so bile polno aktivirane, premleval in premetaval je Eminine zamisli. Prvič, odkar se je zavedal svoje drugačnosti, se mu je zazdelo, da bi mu morda lahko uspelo. Emina mu je dala kar nekaj iztočnic za premišljevanje. Sanjaril je o svojem kamionu, v katerem bi pripravljal enostavne, a sveže in okusne grižljaje, ki bi si jih lahko privoščili tudi delavci, študenti, upokojenci … Bil je že v bližini gimnazije, ko mu je pot presekal rdeče bel kamion. V zadnjem delčku sekunde je pomislil na to, kako zelo mu je všeč. Potem pa ga je zagrnila tema.

Soba je bila temna in dokaj prazna. Na sredini je stala visoko dvignjena postelja. Njena belina je izstopala od temnega ozadja. Nad njo in okoli nje je bil preplet kablov in žic, ki so bile spojene z napravami za ohranjanje življenjskih funkcij. Lučke so se ritmično prižigale in ugašale, oglašali so se tudi ritmični piski. Oče je stal ob oknu in strmel v zaprte žaluzije. Pomislil je, da če bi Luka piske slišal, bi začel potrkavati v njihovih ritmih in jih uporabil za spremljavo na svoji kitari.

»Nič še ne morem prognozirati,« mu je rekel primarij, »počakati moramo, oteklina možganov pritiska na lobanjske kosti. Če ne bo v nekaj urah uplahnila, ga bomo morali operirati.«

Pogledal je svojega edinca, ki je bil pod povoji videti še bolj droban, kakor majhen fantiček. Spomnil se je dneva, ko je odvil z njegovega kolesa pomožna kolesca in kako zmagoslavno se je fantek odpeljal, popolnoma brez strahu. Potem pa je zapeljal na kamen in kolo mu je spodneslo. Padec ni bil hud, se pa ga je močno ustrašil. Pobral ga je, mu očistil prasko na kolenu in s toplo sapo pihal po njem. To je dečka pomirilo in spet se je začel veseliti svojega novega dosežka.

Žena je sedela ob sinu in ga božala po upadlem licu. Kljub temi je videl, kako ji z brade kapljajo solze in se leskečejo v svetlobi naprav. Spraševal se je, o čem premišljuje. Kakor bi začutila njegove misli je tiho rekla: »Dragi, kaj če ne bo preživel? Kako bova živela naprej? Vedno sem od njega samo nekaj pričakovala, vse se mi je zdelo jasno in začrtano. Nikoli pa ga nisem, ga nisva poslušala. Vse sva hotela narediti namesto njega, da mu ne bi bilo treba garati in se boriti za boljše življenje, kot sva se morala midva. Nikoli ga nisva zares poslušala. Fant ima svoje želje in svoje načrte. Vedno ko je hotel govoriti z nama, sva ga usmerila v drug pogovor, mu vsiljevala najine želje, najine načrte. Midva sva svoje izživela, pred njim pa je še vsa njegova pot, njegova, ne najina. Kaj če sva te trenutke izgubila za vedno?«

»Ne obupaj, slišala si, da je taka oteklina normalna pri močnem udarcu v glavo. Samo bodiva z njim. Potrebuje naju. Sestra je rekla, da to najbolj pomaga in da lahko tudi v globoki komi začuti bližino.

Vrata so se sunkoma odprla. Vsa rdeča, brez sape in prepotena je na pragu stala Emina. Ko je lahko zadihala, je pogledala svojega delodajalca in se opravičila: »Oprostite, pred dvigalom je bila neznosna množica ljudi, zato sem šla peš. Upam, da vas ne moti, da sem tukaj, rada bi bila malo z Lukom.« S hitro kretnjo jo je brez besed usmeril na edini prazni stol. Fanta je prijela za mlahavo roko, jo božala in mu zatrjevala, da bo vse še dobro, da bo vedno ob njem. Potem je začela peti s tihim glasom, kakor mu je pela, ko je bil še majhen deček. Pela je, še ko je njen glas postal raskav in hripav, držala ga je za roko, potem pa mu pripovedovala zgodbe o Petru Klepcu in kralju Matjažu, o Piki Nogavički, o medvedkih sladkosnedkih, o kuharčku, ki je prismodil vse prikuhe… Ko je obsedela brez glasu in z razbolelim hrbtom, je trznil s prstom. Zdelo se ji je, kakor bi na njeno dlan sedel metulj in jo pokril s krhkimi krili. Trznil je še enkrat, potem pa je zaslišala šibek glas: »Ta kuhar pa je res zanič.«

Skozi spuščene žaluzije so začeli pronicati žarki in kmalu napolnili prostor s svetlobo.

Ksenija Šešerko

Sem avtorica iz Maribora. Pisati sem začela leta 2019 najprej za otroke, kmalu tudi za odrasle. Sem prejemnica srebrnega državnega priznanja JSKD Srečanja odraslih literatov V zavetju besede 2021, Mentorjevega feferona 2023 za najboljšo protestno pesem, ki je bila tudi uglasbena, v letih 2023 in 2024 sem se uvrstila v deseterico finalistov za najboljšo kratko zgodbo časopisa Delo in revije Onaplus, med 161. prispelimi deli. V letu 2024 mi je vaš cenjeni Časopis Nedelja iz Celovca podelil prvo nagrado za najboljšo črtico, v letu 2025 sem postala zmagovalka Šinkovičevih dnevov poezije. Sem prejemnica številnih nagrad in priznanj na različnih literarnih natečajih. Objavljam v revijah Mentor, Vzajemnost, Ventilator besed in Lovec ter v mnogih zbornikih.

Pri Založbi Kulturni center Maribor sem izdala štiri knjige za otroke: Zgodbe iz babičine skrinje (2020), Še ene zgodbe iz babičine skrinje (2021), SOS za živali (2023) in Uganke za vse letne čase (2024), roman za odrasle Zbornica (2021) in zbirko kratke proze Sledi (2025), na izdajo čaka pesniška zbirka Izza megle.

Vodim literarno skupino Sekcije Vedrina pri Kulturnem društvu Studenci Maribor.

Ksenija Šešerko