»A veš, da jo gradijo dlje kot egiptovske piramide?« je vprašala sestra. »Koga ali kaj?« sem jo vprašal nazaj. »Ja, to cerkev, kamor greš.« In potem sem se lotil raziskovanja. Začelo se je leta 1882. Takrat so začeli graditi Sagrado Familio. Še vedno ni dokončana. To pomeni, da bo gradnja ta znamenite cerkve v Barceloni trajala več časa kot gradnja egiptovskih piramid. Mojster Antoni Gaudi – kako rad bi mu bil podoben. »A veš, da gradnja te cerkve traja tako neskončno dolgo, ker jo financirajo samo z donacijami in prostovoljnimi prispevki,« me sestra sprašuje naprej. Jaz pa sem v mislih že drugje. V Kataloniji, v Barceloni, v Sagradi Familii. V času, kjer ni enostavno pobegniti iz vsakdana in ko smo dlje časa vezani na dom, vas vzamem s seboj v svoje najljubše mesto. »Mesto z živahnostjo in istočasno lahkotnostjo, ki jo izžareva ter s svojo neverjetno množico barv, na vsakega človeka naredi velik vtis,« govori turistični vodnik. V vsakem kotu se lahko najde kaj novega. In je vseeno, če so to arhitektonske posebnosti, streetart ali nove dobre vonjave. Ali je kdo omenil vonjave? Mislim, da sem postal lačen.

Naša skupina je sestavljena iz dveh učiteljev in 21-ih šolark in šolarjev, od katerih dva še nikoli nista potovala z letalom. Eden od teh sem jaz in poleta se že veselim kot majhen otrok. Druga pa je dekle, ki se tako boji letala, da jemlje globule proti paniki, kot bi jedla tic-tac. Letališče je večje, kot sem si mislil. Ko letalo vzleti, čutim moč turbin in naraščanje višine po vsem telesu. Benetke se zmanjšajo v oknu, pri katerem sedim. Razmišljam, kaj delajo ljudje v Benetkah. So srečni? Koliko snubitev so doživele Benetke. Koliko teh ljudi se je res poročilo in jih še živi skupaj? Srečno, do konca svojih dni, kot beremo v pravljicah. A življenje ni pravljica. Vmes pozabim, da letim prvič. Občutek je zelo poseben in mi bo vedno ostal v spominu. Pristanek, olajšanje. In potem iskanje kovčkov. »Kje je moj kovček?« slišim Martinov glas, čutim, da bi se najraje razjokal. Sam stisnem k sebi svoj kovček. »Ne vem,« mu odgovorim. Obrnem se stran, ga bo že našel. Tam stoji Lucia, mislim, da ima solze v očeh. Kaže, da je to domotožje. Res sem začuden, kako lahko ima domotožje pri teh letih. Ko pa zvečer uživam ob tradicionalni jedi »tapas«, ki je prav zares božanska, spet pomislim na Lucio in Martina. Nje ne vidim, Martin pa sedi v kotu. Sam. »Si našel kovček?« ga vprašam. »Ne,« odgovori tiho. »Lahko ti posodim, če kaj potrebuješ,« mu ponudim pomoč. Vidim, da mu je hudo. »Hvala,« reče še tiše, a dovolj glasno, da ga slišim. Zaspim lahkotno – morda zato, ker sem v novem mestu, ki sem ga že dolgo želel obiskati. Morda pa tudi zato, ker sem komu ponudil pomoč.

Zajtrk naslednji dan ni najboljši, ampak ker imamo srečo, je že tako toplo, da se lahko usedemo vsaj na strešno teraso. Od tam imamo lep razgled na glavno nakupovalno cesto Barcelone z imenom »La Rambla«. Vidimo domačine, kako hitijo na delo. Razmišljam o njih. Kako je živeti v mestu, ki se mi zdi najlepše na svetu? Ali kot domačin vsak dan, ko se zjutraj zbudiš, pomisliš: »O, kakšna sreča, da sem se zbudil v Barceloni. Kakšna sreča, da živim tukaj. Koliko turistk in turistov bi vsak dan rado videlo Barcelono, jaz pa sem tukaj doma.« Dvomim, da je tako. Pomisliš na to, kaj boš danes delal, ali boš zmogel vse naloge, ali bo dan lep, ali boš ostal zdrav. Tako, kot povsod na svetu … »Pusti me pri miru,« reče nekdo proti Martinu in z roko naredi čudno gesto. Neham razmišljati o ljudeh v Barceloni in pomislim na svojega sošolca. Rad bi se postavil zanj, pa me je strah. Učitelj začne pripovedovati: »Prva točka nas bo vodila k olimpijskemu parku, kamor se bomo peljali s podzemno železnico, zato na postaji kupimo karte za 72 ur za javna prometna sredstva. Od parka bomo šli peš k paviljonu Ludwiga Miesa van der Roheja. Paviljon je bil za svetovno razstavo 1929 zgrajen v stilu »bauhausa«, kar pomeni, da ima jasne linije ter veliko stekla. To je bilo tedaj revolucionarno in še danes je moderno. Od paviljona bomo šli naprej k narodnemu muzeju umetnosti Katalonije, pred katerim bomo gledali celo mesto ter naredili skupinske slike.« Katalonija – toliko sem slišal o njej in njeni borbi za samostojnost. Srce pa mi je hitreje bilo, ko sem videl vse te arhitekturne znamenitosti. Ampak, kar je sledilo, ni bilo prijetno. Šli smo k bivši areni za bikoborbe, v kateri je sedaj nakupovalni center »Arenas de Barcelona«. Razmišljal sem o tem, kakšen človek moraš biti, da sodeluješ pri bikoborbah. In kakšen človek moraš biti, da jih gledaš. Razveselila so me šele tla v sredini centra, ki se spremenijo, če stopiš nanje. Stadion FC Barcelone je bil naslednji cilj. Nisem si ga želel ogledati. Vedno znova v medijih toliko beremo o tem športu, ki je zame samo šport in rekreacija. Neverjetne vsote denarja, ki ga namenijo nogometu, so popolnoma nerazumljive v svetu, kjer je še toliko ljudi lačnih. K pristanišču grem skupaj z drugimi sošolci in z Martinom. Nekaj časa hodimo tiho, nelagodno je. Potem ga vprašam: »Kako ti gre?« Najprej sploh ne odgovori, žal mi je, da sem ga sploh kaj vprašal. Poskusim še enkrat: »Martin, kako ti gre danes?« Pogleda me: »A mene sprašuješ?« reče. »Ja, koga pa?« skoraj povzdignem glas, a mi je še v istem trenutku žal, zato se mu prijazno nasmehnem. Led je prebit. Začne razlagati, da je danes le dobil svoj kovček. Pri morju se usedemo k steni in si ogledamo sončni zahod. Delim piškote, takšne, ki se jih lahko kupi samo v Španiji. Vstanem se in enega nesem tudi Lucii, čeprav je malo dlje stran. S sončnim zahodom pozabim čas ter prostor okoli sebe. Ob takem sončnem zahodu lahko gledaš nazaj na lepe trenutke svojega življenja. Kot da bi se ustavil čas …

Ko naslednje jutro vidim pisano streho trga in njegovo leseno konstrukcijo, sem že precej radoveden, kakšna je od znotraj in ko vstopim, tega ne obžalujem. V skupinah hočemo pri vsaki stojnici pokusiti kaj drugega: sveže smutije, lokalne specialitete, peciva in še veliko več. Na vsakem kotu je kaj drugega in ker tisti trg večinoma obiskujejo domačini, ni prevelike gneče. S trga gremo k baziliki Santa Maria del Mar. V gotski cerkvi naredimo kratko pavzo, preden gremo k katedrali Barcelona, kjer je toliko turistov, da nočemo vanjo. Zaradi tega že kmalu pridemo do veličastne, čudovite, nepozabne – in še kakšen pridevnik bi lahko našel – »Sagrade Familie«, kjer je bilo treba na vstop čakati več kot eno uro. A to ni čas, kjer bi se jezil, ampak čas občudovanja velike Gaudijeve mojstrovine. Ko čakamo, si lahko ogledamo fasade, ki so s svojimi štukaturami in simboli impozantne. Čakanje pa se je res splačalo. Ko pridemo v cerkev, sije sonce skozi pisana okna in pobarva celo cerkev. Stebri se v zgornjih sektorjih delijo v manjše veje, zaradi tega izgledajo kot stilizirana drevesa. Skozi slušalke slišim ženski glas, ki razlaga vse o Gaudijevi ideji do današnjega stanja cerkve. Antoni Gaudi je bil iz revne družine in zaznamovan je bil z boleznijo, a znal je opazovati in imel je smisel za podrobnosti. Martin mi začne pripovedovati o Gaudiju: »Nekoč jim je učiteljica razlagala, da lahko ptiči letijo zaradi tega, ker imajo krila. Gaudi pa jo je opomnil, da imajo tudi kokoši krila. Živel je za svoje delo. Ko je umrl leta 1926, se je vsa Barcelona zavila v žalost. A veš, da je svoje življenje tako posvetil veri in arhitekturi, da poteka postopek, da bo razglašen za blaženega?« Vidim, kako je Martin čisto drugačen človek, ko govori o arhitekturi. Tisto informacijo o postopku za blaženega pa raje preverim na googlu. Začuden sem – drži! Najdem še en Gaudijev genialni citat: »Arhitektura je razporeditev svetlobe.« Sagrada Familia je dokaz za to – arhitektura je razporeditev svetlobe! Zvečer, ko v baru igramo biljard, pri skupni igri čutimo medsebojno povezanost, saj smo že dlje časa skupaj na poti in skozi to potovanje smo si prišli še bližje. Kakšen razvoj poteka v vsakem od nas in v naši celotni skupini! Na to se spomnim naslednji dan, ko obiščemo Picassov muzej, kajti zelo zanimiv je razvoj Picassa od kar precej realistične umetnosti k abstraktnem stilu, zaradi katerega ga vsak pozna. Lucia mi začne z navdušenjem na tiho razlagati o Picassu. Zberem pogum in glasno rečem pred celim razredom: »Če želite, vam bo Lucia kaj povedala o Picassu.« Začudenje je na obeh straneh, najbolj pa pri meni. Kje sem zbral ta pogum? Učitelj jo spodbudi in Lucia začne zelo plaho: »Picasso je bil tudi rojen v Španiji, v Malagi. Njegov oče je bil učitelj risanja. A veste, da je imel Pablo Picasso pri 15-ih letih že svoj prvi atelje?« Potem pa se razgovori: o kubizmu, o Parizu, pa o njegovem modrem, rožnatem in afriškem obdobju. Govori zanimivo in vidim, da jo vsi poslušajo. Oddahnem si. In ravno pravi čas konča, da ne postane dolgočasno. Kako sem vesel, da sem se upal izpostaviti. S tako dobrim občutkom pridem v »Parc Güell«, ki si ga ogledamo v majhnih skupinah. Park je zelo velik in precej pisan, saj ga je ustvarjal Antoni Gaudi. Na vsakem kotu najdemo nove pisane arhitektonske posebnosti. Tudi razgled na Barcelono je z griča, na katerem je park, naravnost odličen. S podzemno železnico se peljemo naprej v nakupovalno ulico Barcelone z imenom »La Rambla«. Med drugim najdemo trgovine za Game of Thrones – Igre prestolov, kjer je kopija železnega prestola televizijske serije, na katerem se vsi iz skupine slikamo. Množica ljudi je pri fontani Fonte Magici, kjer igra glasba in ob njenih taktih se giblje voda ter menjavajo barve. Ob glasbi se ljudje, domačinke in domačini, turistke in turisti, veselijo življenja. Prvič na tem potovanju vidim, da se tudi Lucia smeji. »Čestitam, tako lepo si predstavila Picassa,« ji rečem. Malo ji je nerodno. Bil je že mrak, da mislim, da je zardela. Nadaljujem: »A mi lahko, prosim, še enkrat poveš citat od Picassa. Prej si ga nisem zapomnil, je pa zelo lep.« Lucia takoj izstreli: »Namen umetnosti je, da izpere vsakodnevni prah iz naših duš.« Veselim se življenja in tega izleta. Vidim, da Lucia in Martin plešeta skupaj.

Zadnji dan, ko mi sonce sije v obraz in ležim na plaži in je morje že tako toplo, da lahko z nogami grem v vodo, razmišljam o tem Picassovem citatu, pa o Gaudiju, predvsem pa razmišljam o našem izletu in o prijateljstvu. O tem, da prevečkrat predalčkamo drug drugega, da se premalo poslušamo, da smo premalo pozorni. Ta teden mi je dal drugačne izkušnje – lahko si pridemo bližje, če dopustimo kaj novega. Toliko presenečenj! In zdaj vem: tudi pravo prijateljstvo izpere prah iz naših duš. Pa še nekaj sem se dokončno odločil na tem izletu: tudi jaz želim postati arhitekt.

Samuel Kaiser, rojen leta 2001, živi v Celovcu. Šolsko kariero je začel v Mohorjevi ljudski šoli. Nato je štiri leta obiskoval Kugyjjev razred na Slovenski gimnaziji in maturiral je na višji tehnični šoli v Beljaku, kjer je pet let obiskoval oddelek za notranjo arhitekturo in lesarstvo. Letos je zaključil civilno službo. Zdaj pa hoče študirati arhitekturo, saj je že z dvanajstimi leti vedel, da hoče delati kot arhitekt.

Zelo rad riše, najraje pa izdeluje dizajne za razne stvari. HTL ga je pri tem zelo podpirala, tako da je že med šolskem časom sodeloval pri različnih tekmovanjih. Ker je šola zavzela veliko časa, je nehal igrati košarko v klubu KOŠ. Danes pa še vedno rad igra košarko s prijatelji.

Druga mesta ga zelo zanimajo, saj je vsako mesto drugačno, tako da vsakič vidi nove stvari. Najbolj imponirala mu je doslej Barcelona z živahnostjo, ki jo izžareva, istočasno z lahkotnostjo, kar je vedno na morju, in s svojo neverjetno množico barv, česar še no videl v nobenem drugem mestu.