Organisation / Organizacija

Nedelja

Poletno branje

Tertja nagrada: Trnovo - Mateja Gomboc

Modrina (Gotthardt)
Modrina (Gotthardt)

Trnovo

(Tu notri smrdi. In veš, zakaj? Zaradi tebe. Po moje se niti ne brišeš, ko greš na stranišče. Da ga ne dosežeš? Če pa imaš tak vamp. Seveda, saj neprestano žreš kruh. Ne žreš, ne, ti ga goltaš. Ker misliš, da ti ga bo kdo vzel. Tlačiš si ga v usta in gledaš okoli sebe. Tisti dachauvec ne more iz tebe. Pa stalno hočeš govoriti o tem. Kot da imaš kakšne zasluge, ker si preživel. Samo opazili te niso, ker si bil tako neznaten shiranec. Nate esesovec ni stegnil prsta: ta naj gre danes noter. Pač preživel si. Še boril se nisi. Ti že ne. Kakšne zasluge imate vi, ki ste bili po tistih barakah? Imate kaj pokazati? Tako kot mi? Ste se borili? Ste gazili po takih zametih, da nisi videl čez? Ne bom pozabil, kako smo se tri dni in dve noči umikali. In vmes streljali. Okoli mene so leteli naboji in ljudje. Stano, Joža, Tonin ... Vsi so šli takrat. In mi, ki smo ostali? Šli smo naprej. Smo vedeli, da bo enkrat tega konec. Smo vedeli.)

»Mraz je pritisnil, zunaj. Pa nič bolj ne grejejo.«

»Za to jih plačujemo, da tukaj zmrzujemo. Za to smo se borili.«

»Ja, treba jim je reči. Ko pride sestra Tatjana, ji bom rekel. Ona je prijazna.«

»Ja, ona je, še kar. Ampak samo ona. In še ona ne vedno.«

»Ona je tukaj kot neka šefica.«

»Ja, se tudi meni zdi, da je. Ali pa si samo domišlja, da je.«

(Ne znaš drugega kot godrnjati. In se povzdigovati zaradi tiste svoje vojske. Kako so ti okoli ušes švigale krogle. In si gledal smrti iz oči v oči. Kot da samo ti. Mahaš s tisto svojo penzijo, češ »zaslužil sem si jo, še premajhna je, kar smo dali skozi«. In da mi tega ne vemo, ker nismo bili v hosti. Seveda, kako naj bi bili. Takrat smo kri scali, tako so nas mučili.

Tega ti ne moreš vedeti. Kako smo delali na dežju. In snegu, takrat je bilo najhujše. Noge smo si ovili v vreče, ki so ostale za menzo, od krompirja so bile, ki so ga kmetje morali prinašati v taborišče. Delali smo od prve jutranje do zadnje večerne trombe. Dan je podajal roko dnevu. Vesel si bil lahko, če si ga preživel. Če niso pokazali nate in te odpeljali, tja. Dobil si tisti kos komisa in rjave vode, ki so ji rekli župa. Če si dobil. Včasih ni bilo nič, po cel dan ne. Toda delati smo morali. V dežju in žgočem soncu. Razbijali smo kamenje za zidavo. Včasih je prišel nadzorni in stresel vso prikolico nazaj. »Das ist nicht gut!« je kričal. »Nicht gut!« In smo morali začeti znova.)

»Koliko je ura? Zdaj je pa menda že čas za obiske?«

»A ... Ja, ura počitka po kosilu je mimo. Čakaš koga?«

»Ona pride. Vsaj tako je rekla. Ampak je tako nezanesljiva. Briga jo zame. Nehvaležna je.«

»Meni se zdi prijazna. Blagor tebi, ki imaš hčer, da te pride kdaj obiskat.«

»Pijavka, ne pa hči. Še kar naprej nekaj pričakuje od mene, se mi zdi. Da ji bom kaj dal.«

»Meni se ne zdi. Saj se prav prijazno pogovarja.«

»Kaj pa ti veš? Krvoses. Taki so otroci. Samo prste stegujejo po tvojem. Sami pa nič.«

(Naj si mislijo, kar si hočejo. Preživel sem svoj vek. O svoji penziji ne govorim, če pa me že sprašujejo, odvzamem nekaj stotakov, da zavzdihnejo: »Kaj hočemo, take so penzije danes, nihče ne pomisli, kako preživeti s to mizerijo ...« Ampak ona ve, kakšno penzijo imam. Najraje bi videla, da bi jo pol dal njej. Pod nosom naj se obriše! Nič ne dobi. Dovolj je že stara, sama si je postlala, kot si je hotela, sem ji vedno govoril, naj ne računa name. Ona pa še kar rine vame. Če bi bila fant, ne rečem. Bi vsaj našo družino peljala naprej, ohranila bi naš priimek. Če bi bila fant, bi bilo drugače, ker fantje morajo garati za vsakdanji kruh, z lastnimi rokami ga morajo priboriti, in če bi imel sina, bi tudi z njim bilo tako, ker bi bil po meni zagnan in bi mu bilo mar za delo. Ne pa njej, ona je vedno samo buljila v knjige in nekaj packala po tistih svojih papirjih. Sem rekel, naj ne hodi v šole, dovolj bi bila administrativna šola, če že hoče biti študirana. Ampak ona ne, rinila je in si poslabšala vid z bukvami. In moja jo je zagovarjala. Seveda, saj je tudi ona hotela študirati, takoj po vojni, a so bili takrat drugačni časi. In je potem videla priložnost še zase, ko je punci dajala potuho, češ naj vendar gre v šole. Zdaj pa ima, tiste svoje diplome, naj si z njimi rit obriše, in me prav zanima, če ji ne bodo naredile zlate žile. In ima službo? Je nima. So ji tiste bukve kaj pomagale? Ji prinesle kruha? Še ob nedeljah si ni dala miru. Po kosilu se pošten človek, ki je garal cel teden, nekoliko odpočije, malo zadremlje, da si nabere moči za naslednje dni, kaj malega spije, da pozabi na vse skrbi, saj si zasluži. Ona pa ne. Na živce mi je šla, ker me je motila z listanjem po bukvah. Ali pa s tipkanjem na računalnik. Seveda, je sploh kaj garala, da bi potrebovala počitek? In moja ji je govorila, naj se uči, da ji ne bo treba delati, tako kot sva midva morala garati, da se nama je črno delalo pred očmi. Ampak vseeno. Sem ji rekel takrat, kaj je pa to sramotnega, če človek dela, a? Je kaj narobe, a? To si hotela reči, kaj? Tako boš učila ta malo, ti, ki tudi samo iščeš, kje bi se izmaknila delu! Saj jo boš samo uničila, boš videla, sem ji rekel. Seveda ni imela več kaj reči, moja je znala samo izreči in potem nič več povedati v zagovor. Pa sem ji znal pokazati, kdo je njen mož. Potem se je tudi ta mala umaknila, vsaj šumela ni več s papirji ali udarjala po stroju in sem imel vsaj malo miru pred njima. Človek se mora vsaj v nedeljo odpočiti, če gara od ponedeljka do sobote, vsaj v nedeljo. Še Bog ob nedeljah počiva, še on ima pravico. Ali pa si jo vzame, ker je Bog.)

»Prižgeva televizor? Nedeljsko popoldne je na prvem.«

»Pha, samo nakladanje. In še razumeti se jih ne da, ker tako momljajo predse.«

»Ja, stara sva in malce gluha ...«

»Zase govori, da si star in gluh. Mene matrajo samo kolena, to je vse. Toda tale današnja mladina na televiziji ne zna več govoriti, kot se spodobi.«

»Jaz jim rad gledam, tudi če jih ne slišim. Samo da jih vidim, tako vesele.«

»Potem si pa prižgi tale televizor in utišaj zvok. Na živce mi gredo.«

»No, prav.«

(Če človek gleda mladino, dobi še sam veselje do življenja. Naj se vsaj oni veselijo, ko pa je še vse pred njimi. Njim bo bolje kot nam. Bodo imeli vsaj mladost. Mi je nismo imeli. Očeta so pobili pred našimi očmi. Mama je imela v rokah Milana, midva s Silvo pa sva hodila ob njej, vsak s svojo bisago. Saj sem bil še skoraj otrok, ko so nas gnali na vlak in potem tja. Tam sem odrasel in se domov vrnil zrel. Ves izsušen, bolan, a zrel. Vrnil sem se sam, vsi moji so ostali tam, niti groba nimajo. Tako sem hotel imeti družino ... Pa je nisem mogel. Poročil sem se s Pavlo. Umrl je prvi otrok, umrl je drugi. Potem je šla za njima, skupaj s tretjim, še ona. Ostal sem sam. Nisem se več poročil. Tudi otrok nisem imel, nisem jih zasejal. Pač nisem. Pavla je bila vse, kar sem imel. Delal sem, v Litostroju štirideset let. Še vrtiček sem imel, tam naprej od tovarne so nam jih postavili. Toda za koga toliko zelenjave? Zame je je bilo preveč. Pustil sem jo tam, da so mi jo kradli. Naj imajo, reveži, če nič nimajo. Potem pa ta bolezen, starost. Dobro je tu notri, za nas poskrbijo. Mi pa ... Hja, vsak je prinesel svoje s sabo. Bog nam pomagaj.)

»Ne bo je, danes. Že spet me je nalagala.«

»Ima že kaj pomembnega kje drugje.«

»Pomembnega, ja. Kaj pa bo hodila gledat starca?«

»Pusti to. Igrava šah?«

»Kakšen šah neki? Da se spet nekaj borim?«

»Pa kdo govori o borbi? Šah je vendar miroljubna igra.«

»Ne ti meni o miroljubnosti. Te na tem svetu ni. Život, to ti je borba.«

(Pusti me pri miru. Kakšna miroljubnost. Ta svet ... je krvav. Spet prihaja vame. Še mulec sem bil takrat, pa ne gre in ne gre iz mene. Tisto na koncu ... Še premalo smo jih pobili. Ampak morali bi jih drugi, ne mi. Vojna naj bi bila čistka. Pa ni bila. Sami smo morali počistiti, kar je vojska pustila za sabo. Tisti izdajalci, tisti kolaboracionisti, to so bile smeti, ki bi nam samo usmradile našo novo državo. Spominjam se tistih dni, kot bi bili včeraj, ne pa pred ... koliko? več kot sedemdesetimi leti. Kaj je bilo pred desetimi leti, ne vem, ampak tisto pa znam opisati vse natančno, vsako sekundo. Kako so me gledali, ti prasci ušivi. Kako so stali tam, v tisti šoli, ne, vojašnica je bila, kaj pa vem, kaj, stali so drug zraven drugega, ker smo jih prepovedali sesti, itak jih je bilo preveč, stali so in me gledali. In zraven molili tiste svoje rožne vence. Kot moja stara mati. In gledali naravnost v oči. Vsake toliko sem moral koga s kopitom v obraz, ker me je preveč gledal. Potem je nehal, za nekaj časa. Je raje gledal v tla. Zvečer ... Vsak drugi večer sem bil zadolžen. V kamion smo jih strpali, kolikor je šlo. Potem sem sedel zraven šoferja. Nisem vozil, še nisem znal. Niti nisem vedel, kam jih peljemo. Samo da moram ubogati, sem vedel. In da moram prej spiti tisto flašo žganja. Ko smo se ustavili, smo začeli. Jaz sem dobil nalogo, da stojim na robu. Vsak od njih je moral teči mimo mene. Bil sem pijan, pijan ko mina, ampak vsakega sem moral prerešetati. Ob nogah sem imel saržerje, tisoč saržerjev. Eni niso ubogali. Pred breznom so se ustavili in se obrnili proti meni. Gledali so me. In nič govorili. Premalo je bila ena flaša. Iz jame doli, kamor so padali, se je slišalo ječanje. Enkrat, ko sem pred leti šel skozi gozd, sem ga spet zaslišal. A to sta bili drevesi, ki sta se v vetru drgnili med seboj. Bruhati sem moral, ko sem to slišal. Toda takrat to niso bila drevesa. Premalo smo jih prerešetali, zato so ječali. Saj se bodo zadušili, sem si v pijanski omotici dopovedoval. Potem je nastopilo jutro in sem smel iti spat. Spal sem ves dan. In če sem se vmes zbudil, sem pil. In potem spet spal, do naslednjega dne, ko sem moral spet tja. In spet na kamion. In spet v gozd. S flašo in polno prikolico. In saržerji pri nogah. Jaz sem bil vsega na desetih kamionih. Vsak dan dvajset takih kamionov. In končno konec.

A konca ni. Žebrajo tisti svoj rožni venec in gledajo vame. Tečejo proti breznu in gledajo vame. Meni govorijo, ko ječijo iz jame.)

»Sestra, sestra! Spet mu je slabo! Pobruhal se je!«

»Ne, sestra, še diha. Ampak pridite hitro!«

Mateja Gomboc

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Mateja Gomboc (Gomboc)

Mateja Gomboc je doma iz Vipavske doline, z družino pa živi v Ljubljani. Po poklicu je profesorica slovenščine in italijanščine, poučuje pa na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani. Skrb za materni jezik ji napolnjuje tudi prosti čas, saj je avtorica številnih jezikovnih priročnikov za srednjo šolo (Besede 1–5, Mala slovnica in Mala vadnica slovenskega jezika, Obvladam idr.). Poleg tega je prevajalka iz italijanščine, predvsem mladinske in otroške literature. Najraje od vsega pa je pisateljica. Svoji ustvarjalnosti je dovolila prebujenje šele po 35. letu. Doslej je napisala osem knjig za otroke in dve za odrasle, med njimi romana Ime mi je Jon (mladinski roman) in Dantejeva hiša (roman za odrasle) ter zbirko kratke proze Pozneje se pomeniva.