Naslonjena na ograjo ladje sanjari stavek. Ali so to le besede? Mrmrane besede, ki izvirajo iz neke pesmi. Nekaj nastane, raste v njuni notranjosti. Polovica refrena, potem cel refren, nato melodija; pevsko, samostojno zaporedje izmišljenih tonov, preprosto, jasno in čisto kot kak popsong. Pa vendar je izgubljena v tej uglasbeni notranjosti svojih misli. Njena misel, bolj razpršen občutek kot jasen razmislek.

Tiho ga pogleda, medtem ko se voda še naprej tako mirno ziblje v svoji lagodni neskončnosti in ladja še naprej koraka globlje not v večnost morja.

Le kratko zasluten smisel njunega zabrundanega sanjarjenja bo kmalu tisoč vozlov oddaljen, besede pa pol navtične milje za obzorjem, nekje, zbledele, pozabljene, v neskončnosti sonca ali v nesmrtnosti vode.

Še vedno nič ne reče. Samo pesem mrmlja, instinktivno.

On posluša. Ta melodija mu je znana. Ve, da jo pozna, vendar je ne more poimenovati ter natančno uvrstiti.

Kakšen je pomen?

Ta mrmrana pesem?

Nekaj pa ta melodija le ​​pomeni. Vendar je napisana v jeziku, ki ga ne govori, in zdi se mu, da ga nihče ne more govoriti prav. Melodije tega sanjarjenja ni mogoče imenovati in določiti, neprimerna je za jezikovni opis. Sicer pa melodija kljub temu zveni tako poimenovana, kakor da bi oživljala in ​​zazvenela po zraku v zvoku njegovih številnih imen, od katerih nobenega ni mogoče dojeti. In sliši jih zveneti, njo, pesem in njena številna, pa vendarle neznana imena. In ona ga še naprej gleda, tiho in brez besed.

»Torej smo jo končno dosegli, točko,« uporablja besede, da bi jo nekako zbudil.

Sumljivo ga pogleda in nenadoma prekine mrmranje pesmi.

»Kakšno točko?« vpraša.

»Zbirališče sinjih kitov, ki so bili nekoč na robu izumrtja,« razlaga.

Ona se spomni. Pred desetletji, ko je število sinjih kitov močno upadlo, so ti postali simbol okoljskih težav. Danes takšni kiti vlivajo upanje, si misli. Upanje.

»In koliko je že bilo na robu izumrtja in se je potem spet opomoglo in s tem bilo rešeno,« ji razlaga naprej.

»Ampak včasih je samo več mogoče rešiti ruševine,« pravi ona in nadaljuje z njunim ominoznim mrmranjem.

»Ruševine?« vpraša on.

»Belega kita pa le ne bova videla, a ne?« zamenja temo in s tem tudi končno prekine melodijo.

»Kdo ve?« odgovori on in se spomni, da je bil namen tega potovanja pravzaprav poiskati belega kita. Tako sta se pač šalila, ko sta skupaj zagrabila priložnost, da bi spremljala raziskovalno ekipo na morje, da bi se emocionalno spet približala in spet oživila razmerje.

Dejansko so raziskovalci z ladje Hope štiri mesece prej v morju blizu Sante Barbare belega kita opremili s satelitskim oddajnikom in s tem seveda povečali verjetnost, da bi belega kita tudi videla. A ta oddajnik je nehal oddajati že nekaj tednov po namestitvi, zato je gibanje belega kita zavito v skrivnosti. Tako so pač govorili.

Pred par dnevi je menila, bolj v šali, da belih kitov sploh ni, da so si to raziskovalci le namislili, da bi lahko upravičevali potovanja in utemeljevali njihov bidže. Toda v bistvu je profesija teh raziskovalcev le vic. In vse življenje se trudijo, da nihče ne bi izvedel, da je tako.

Kot pri nekaterih ljubezenskih razmerjih, si misli ona, ko sta dva človeka še skupaj, čeprav nobenemu ni prav jasno zakaj. Brezzvezno je vse skupaj. Ne ljubita se več. Tako enostavno je. In istočasno tako brezzvezno. In čeprav je to jasno vsem, si parček kljub temu med seboj zagotavlja, da ni tako, da se ljubita. Tolažita se s tem, da imata ravno težko fazo in da je pač spet potrebno okrevanje. V bistvu se ljubita, si obljubita. Vic.

Čeprav ne čutita ljubezni, menita, da je ljubezen nekje skrita. Nekje v globini morja medčloveškega odnosa, ki ga tako teatralično imenujemo »romantično razmerje«. In potem pač iščeta in iščeta, kot raziskovalci, ki iščejo belega kita, ki ga pravzaprav ni. Vendar si zagotavljajo, da nekje le mora biti. Tako da iščejo naprej, in naprej, do konca tega pobitega, raziskovalnega življenja. Ampak te ljubezni, tega belega kita nikoli ne bosta videla, ker ga enostavno ni. A je bil pravzaprav sploh kdaj resničen? Ali je bil že od vsega začetka neka fantazma? Misija raziskovalcev, razmerja ljudi, eno ali drugo, vse skupaj absurden vic.

»Meteorološki sateliti, ki krožijo okrog zemlje od tečaja do tečaja, so za belim kitom izgubili vsako sled,« razlaga on brezzvezno, ko skuša pokazati, kako pameten je.

»In kljub temu upamo, da ga bova uzrla nekje v teh vodah neskončnosti,« ugotavlja pobita.

»Upanje umre zadnje,« meni optimistično.

»Idiotsko!« odvrne znervirana.

»Zakaj idiotsko? Kmalu ga bova videla.«

»Do zdaj nisva videla niti enega samega kitovega izdiha.«

»Prepričan sem, da bova kmalu,« pravi in potegne ven fotoaparat.

»Sodiš med kitolovce nove vrste,« se smeje. »In Canon je tvoja najljubša harpuna.«

»Kapitan Ahab 2.0,« se šali in jo fotografira. Trenutni posnetek. Vesel je, že tako dolgo je ni več videl smejoče. Pozabil je skoraj, kako lepa je. Njen smehljaj je njegova najboljša slika do zdaj, čeprav je fotografiral zares lepe naravne motive.

»Kapitan Ahab 2.0,« ponavlja. »In kot Ahab bova tudi midva uzrla belega kita,« ji obljubi.

»Zakaj si tako prepričan?«

»Kostariška podmorska kupola je območje dviganja hladne, s hranili bogate globinske vode na stičišču vetrov in morskih tokov. Položaj kupole nekoliko vijuga po oceanu,« ji pove spet nekaj brihtnega. »Zaradi dviganja hladne vode se termoklina – meja med hladno globinsko in toplo površinsko vodo – pomakne tako visoko, da je včasih samo 10 metrov pod gladino. Hladna globinska voda prinaša s seboj nitrate, fosfate, silikate in druga hranila. Ta hrana je povzročila nastanek morske oaze. Zaradi hranil iz globin bujno uspeva fitoplankton, s katerim se hranijo drobne živali, ki sestavljajo zooplankton, ta pa privablja večje živali, med katerimi so seveda tudi kiti.«

»Kaj ti vse veš,« ga pohvali, ampak v bistvu ji je njegovo považenje že vedno šlo na živce. Nikoli ni znal prikazati svoje vednosti na normalen način. Lahko se stvari razloži na preprost in skromen način. Toda njemu to enostavno nikoli ni uspelo.

»Sinji kit na primer je največja žival, ki je kdaj živela na Zemlji. Doseže telesno maso 200 ton in zraste 30 metrov v dolžino.«

»Ogromno,« odgovori in se sprašuje, ali je ljubezen tudi tako velika?

»Tako kot bi slon z rilcem lahko pobral drobno miško, bi lahko sinji kit pobral slona in ga nosil, skupaj z miško na svojem orjaškem jeziku. Če se svetopisemski prerok Jona ne bi znašel v kitovem želodcu, pač pa v njegovem ožilju, bi lahko plaval po njegovih arterijah, naprej bi ga pa vsakih deset sekund potisnil počasni božanski utrip kitovega srca,« razlaga poetično in se važi, kot da bi bil pisatelj svetovnega merila.

»Copyright Kenneth Brower,« se heca s pripombo. Ne more drugače, saj je pravzaprav le ponovil priliko, ki jo je že pred tednom recitiral vodja raziskovalne ekipe.

»Precej veliko srce,« ignorira pripombo.

Ogromno. Kot bi ljubezen morala biti ogromna, si misli ona.

Kiti.

Ljubezen.

Spomni se: Sinji kiti so bili zaradi velike hitrosti, ki jo dosegajo pri plavanju, in odročnosti svojega doma – živeli so predvsem v ledeno mrzlih vodah okrog Antarktike – do začetka 20. stoletja razmeroma varni. Ko pa so ljudje izumili harpune z eksplozivnimi glavami in ladje na parni pogon, je trdnjava sinjih kitov padla, tako da so skoraj izumrli. Nekatere populacije sinjih kitov so se celo zmanjšale za 99 odstotkov in vrsta se je znašla na robu izumrtja.

Na robu?

Kdo pa trdi, da jih je še kaj na svetu?

Morda kitov sploh ni?

In ljubezen?

Je tudi ni več. Če je bila sploh kdaj.

In tisti prekleti kiti?

Ni jih videti, nikoli, izumrli so.

In ljubezen?

In ljubezen tudi.

»Ne more biti!? Tukaj je bil kit! Vidiš!?« vzklikne on entuziastično.

»Kako?«

»Plavutni odtis!«

»Kaj?«

»Če kit plava tik pod gladino, z repom vrtinči vodo. To je na morski gladini videti kot s krožnico omejena površina, gladka kakor oljni madež, sled plavuti oziroma kitov plavutni odtis. Odtisi sinjih kitov so veliki in presenetljivo obstojni. Gladina ostane zglajena še dolgo po tem, ko se kit potopi,« ji razlaga.

»Odtisi? Sled? Prepozno je. Ne verjamem ti več,« reče besno.

»Prepozno!?«

»Prepozno!«

»Mi ne verjameš? A ne vidiš odtisa? Koliko energije je kit vložil v ta zamah. Poglej! Gladina je na mestu odtisa povsem gladka, izjema je le komaj zaznavno migotanje, ki daje slutiti mogočno energijo, dvigajočo se iz globin.«

»Ne morem več,« pravi izčrpana. »Nič ne vidim.«

»Ker nočeš, prekleto!« jo nadere. »Poglej! Odpri oči!«

»Prepozno je.«

»Kaj, prepozno!?«

Ona molči in ga nepremično gleda. Brani se pogleda na vodno površino, tako da sčasoma začnejo valovi načenjati robove plavutnega odtisa in ga počasi zabrišejo.

In potem?

Potem ga ona zapusti.

Tu je konec, si pravi. Ni kitov. In ljubezni tudi ne.

Njune besede nenadoma niso več le mrmrane, ne brenčijo več samo v glavi kot pesem, ne mislijo, ne sanjarijo in ne pojejo več. Izrekla jih je, čisto in nasilno jih je izbruhnila; nasilno, kot je izdih kitov. In s tako silo so prišle njune besede, da kar tako planejo gor v nebo, kot ogenj, raztrgajo kisik in zvoke okolja, tako da zračni toki kar tako vztrepetajo in zagrmijo, in občutki, ljubezenski, kar tako odletijo in se potopijo v morje k pesmim nekdanjih kitov, tako globoko, da se nikoli več ne vrnejo.

In naenkrat se spomni tudi on, instinktivno; iz nekega nepričakovanega impulza se spomni in mu pride na misel pesem, ki jo je ona prej tako nepopustljivo mrmrala. Razume. Čisto enostavno je, preprosto kot pop pesem. Vidi, morda prvič v svojem življenju vidi in uvidi. What are we doing? We're sitting on a ruin … What are we doing? We're sitting on a ruin …

Stefan Feinig, rojen leta 1987 v Celovcu, je koroško-slovenski pisatelj, pesnik in esejist, ki piše v nemškem in slovenskem jeziku. Obiskoval je ZG in ZRG za Slovence v Celovcu, kasneje pa diplomiral iz publicistike in filozofije. Živi in ustvarja na Dunaju kot pisatelj in urednik spletne revije WARDA. Za svoja dela je bil že večkrat odlikovan, mdr. je prejemnik Pospeševalne nagrade dežele Koroške za literaturo (2019) in Mohorjeve nagrade za prozo v slovenskem jeziku (2020). Objavil je mnoga besedila. Spomladi 2021 je izšel dvojezični poem (nemško-slovensko) 374 v Mohorjevi založbi.