Dobrodošel. V umazaniji, prahu in smradu.

Polet je bil potovanje nazaj v preteklost.

Razkosane polovice govejih teles apatično bingljajo iz trgovinskih izložb. Muhe se lenobno zbirajo na starem mesu, kot se okrog svojega malika zbira verska ločina. Mačke imajo svoj prebavni spanec zraven izdolbenih piščančjih teles, v katerih cirkulira puščavski veter, ki bi avtentično kot školjka imitiral zvok morja. Seveda le pod pogojem, da bi bil kdo tako blazen in pritisnil uho na mrtvi trup piščanca.

Nihče ni tako zmešan.

Priča zmede in vrveža sem, življenja, tako različnega od vsega, kar mi je znano iz svojega sveta. Fenomeni so običajni, vendar niso zaupni. Znani so po strukturi, vendar čudni v svojem ritmu. Poznam besedilo, vendar je glasba nekako strašljiva.

Popotnik časa in prostora sem.

Znajdem se v revščini, v odpadkih in v propadu.

Toda vse se nekako premika v smer proti mojemu svetu. Neko silno približevanje se dogaja. Ampak energija te sile se mi zdi nepristna in nekako prisiljena. Prizadevanje ni konkretno, bolj polovičarsko. Burgerji tretjega sveta so veliki, toda jim manjkata duša in okus prvega sveta. Sicer pa ugriznem in požiram milostno, ker čutim, da tukaj nekaj nastaja.

Kaj?

To je svet podoben oslu, pred katerim so instalirali vabo. In ta žalostna kreatura apatično tipa za to vabo, ki je le ideal, s katerim se verjetno nikoli ne bo ujemala. Toda naposled se prav tako tudi obnaša življenje vsakega človeka. Potrebno se je le strinjati s tem, da človek nikoli ne doseže svojega ideala, toda kljub temu se potrudi biti srečno bitje v centru teh ne-uspešnih poskusov.

Motorno kolo se zažene.

Bencinski oblak ogrne scenerijo z ne-usmiljeno gostoto.

Nato se oblak razgibano razblini.

Toda nič pomembnega se ne zgodi.

Stvari se še vedno mučijo s počasno -rastjo. Berač razgali svojo deformirano nogo. Lokalni businessman prevrne posodico za beračeve miloščine. Businessman napreduje neomajno – ve, kaj se je zgodilo, toda ne briga ga in nadaljuje svojo ekonomsko pot. Kot zasnova prvega sveta se mi njegovo obnašanje zdi zelo prepričljivo.

Krutost tega tretjega sveta ne spremeni dejstva, da je moje življenje tukaj še -vedno le dopust.

Imam denar. Stanujem v nadpovprečno dobrem riadu in se hranim v restavracijah, ki, čeprav stojijo v tem svetu, niso zares del tega sveta. Moje tavanje po sceneriji deluje kot neke vrste umetna inštalacija, pri kateri si obiskovalci in obiskovalke lahko za zaščitnim steklom ogledajo grozeč lokalni živelj. Moje poti so zaznamovane in tla, po katerih hodim, obrabljena do kraja, so polna peska od drugih turistov. V slučaju, da se turisti dolgočasijo in postanejo presiti od te »oddaje«, se lahko spet vrnejo v hotel, ki nudi vse prednosti in udobja prvega sveta.

Facit: Moje bivanje se mi zdi nekako interdimenzijonalno. Opazujem dogodke iz varne razdalje. V glavnem me le zanima zabava. Toda življenje me dolgočasi in želim si pridobiti čiste izkušnje zunaj razglednice.

V riadu mi je nekdo omogočil stik z nekim avtohtonim, ki prodaja sanje, poceni. Sicer pa upam, da niso poceni sanje, ki jih prodaja, temveč velike, monumentalne, epohalne, kolosalne. Želim si čutiti se v teh sanjah. Imeti vizije boga in sveta. Želim si zapustiti svojo zemeljsko omotičnost in vztrajnost in postati eno z vesoljem.

Zanemarjen od mojega materialnega blagostanja in duševno desenzibiliziran od razkošnega življenja prvega sveta hrepenim po duhovni izpolnitvi. Želim si potovati v svoji notranjosti, odkrivati samega sebe in se spoznavati kot neznano pokrajino. Korak za korakom.

»Živost«. O tem so pisali knjige, eseje. Objavili so kulturne razprave, psihološke študije in sociološke raziskave. V nekaterih arhivih so odkrili teološka pisanja iz preteklih stoletij, ki obravnavajo isto tematiko.

Toda vse, kar je bilo napisano o živos-ti, bi se pustilo ujeti v enostavnem in niti predolgem stavku: »Želim si čutiti nekaj, nekaj izvirnega, resničnega.«

Pomoč mi nudijo kot bolezen. Bolezen, ki jo lahko zdravim le s svojim denarjem.

Če si pa ne želim pomoči?

Še vedno potrebujem zdravilo proti tem pomočnikom in zavedam se, da nikoli nisem bil zares bolan. Vendar so bolni oni. Bolni na moj denar, ki je njihovo zdravilo.

»Denar deluje samo kot placebo,« si mis-lim.

Toda povej to ljudem, ki verjamejo toliko, da postane denar resničen v njihovih življenjih. In potem je denar nenadoma tudi v mojem življenju nekaj resničnega. Nekaj resničnega na mojem računu. Nekaj resničnega v moji denarnici. Nekaj res-ničnega v mojih rokah. In končno postane moj denar tudi nekaj bistvenega v tujih rokah.

Spominjam se filozofskega besedila o kapitalizmu kot hiperrealna pojava. Spom-nim se, ker sem ga sam napisal.

Denar se transformira, ker je kot konkretna stvar v rokah in v mišljenju nekaterih bankirjev le perverzna virtualna igračka absurdne igre, ki se imenuje highfrequency trading.

In denar v rokah ljudi tretjega sveta?

Čeprav je moje izparevanje v celoti le manifestacija working classa, za tukajš-nje razmere nisem zares reven. Samo pretvarjam se, da sem reven, da se lahko počutim bolj živahnega, ker si v svojih romantičnih možganih predstavljam, da je bolj živa eksistenca delavskega raz-reda, v primerjavi z zgornjim srednjim slojem, ki mu nikoli ne bom pripadal. Solidariziram se z levo frakcijo družbe, čeprav bi mi moralo biti jasno, da v resnici le hlepim po finančnem napredovanju in da me na koncu svojih pobitih sanj pričakuje le finančno svobodno življenje. Seveda bi me tam tudi čakali klasični psihični problemi, ki vedno znova prizadenejo višji razred, ker je zanemarjen od materialnega blagostanja in duševno desenzibiliziran od razkošnega življenja. Ampak to je vse. Ni mi treba beračiti ali se prostitui-rati. V bistvu so vsi moji problemi še ved-no le luksuz.

In težave tukaj?

Seveda razumem svet revnih. Ni preveč kompleksen. Vendar ga nikoli nisem zares občutil. Razumem, da tretjemu svetu ne gre dobro, navsezadnje poznam slike praz-nin debelih otrok, v katerih očesnih jamnicah se odležejo debele muhe, prelene, da bi odletele in umrle nekje drugje.

Vidim vse to, iz varne razdalje, izza stek-lenega zida. Kri, ki jo ljudje tukaj izpljuvajo, ne pristane v mojem obrazu. Izdiha njihove izčrpanosti ne čutim na svojem tilniku.

Kakšen je ta občutek?

Lakota?

Desenzibiliziran sem in omotičen. In vse, kar mi pride na misel kot alternativa, je, da se še naprej omamljam.

In zdaj?

Moj »prvi« svet kolidira s »tretjim«. In medtem, ko se še vedno sprašujem, zakaj se pravi »prvi« in »tretji« svet, me že zaslepi nož, ki žari v soncu; rezilo, ki reže srebrne bliske, ostra stvar, ki zapušča vročo sled v prostoru pred menoj. Nenadoma se vse, kar teoretično vem o revščini in socialnem obnašanju finančno najšibkejših, raznese, se razcefra v mračni preteklosti tečaja sociologije, ki se ga samo še nejasno spominjam. Temno je na obrazu tistih ljudi, ki se tako grozljivo vrtijo okoli mojih oči.

Zdi se mi, da je v mojem svetu denar le imaginarni problem.

In tukaj?

Ljudje izvlečejo orožje, da bi lahko izsilili nekaj drobiža. V mojem svetu se izraz »socialni darvinizem« nanaša le na bankirje, ki si svoj dobiček izplačajo v obliki določenih bonusov. Do sedaj sem mislil, da je biti reven nekaj »dobrega«. Revnost pomeni nekaj takšnega kot »solidarnost«. Biti reven se lahko enači z besedami »res-ničnost«, »avtentičnost«, »čistost«. Od koder prihajam, tam je življenje dobro za vsakega, bolj ali manj tudi za najbolj revne.

Toda kaj to pomeni?

Kaj vem o svojem svetu?

Zdi se mi, da prav tako malo kot o tis-tem, ki mi zdaj izsiljuje denar iz žepa.

Kaj je to?

Napad?

Izsiljevanje?

Prisila?

Zatiranje?

Podpora?

Pomoč?

Gangster postaja bolj energičen. Odpre grozljivo temo brezzobih ust in ta grozeča tema zavzame scenarij moje notranjosti.

Vidim črne luknje.

Nekje v vesolju.

In zdaj tudi tukaj.

V grdem frisu domačina, ki je bil še pred petimi minutami tako sladek in prijeten. Sladek kot čaj mete, ki klokota od visoko zgoraj dol v skodelice. V tem svetu: čaj nežno teče iz ročno izdelanih čajnikov in tekočina se prijazno prelije navzdol. Kot slap. Dokler pač naleti na upor.

Adrenalin sam po sebi ni zloben, temveč prijateljski hormon. Zbudi in oživi, ker kot britvica divja skozi kri in napaja živce, tisočkrat boljše od kokaina. Adrenalin je zadnji džoker življenja. In če je bilo to bivanje tudi bolj zaspano, to je vseeno, v obličju smrti adrenalin zagotavlja megapozornost za situacijo.

Obstajajo adrenalinski klasiki, kot je to senca mesarskega noža za transparentno zaveso a la Hitchcock, ali pa goreča turbina, ki jo lahko zagledamo skozi okno letala. Adrenalin, če se v vratu zatika jabolko ali ko ti lačen volk poje tvoje pesmi.

Noseč od nesreče je pomembno ohraniti hladno glavo.

Pri 40 stopinjah v senci to ni lahka naloga, čeprav so mestna obzidja ozka in visoka in je tukaj veliko bolj hladno kot pod gorečim soncem.

To ni pomembno!

Kaj pa že vem o ravnanju z norci zunaj inštitucije?

Prosim, ne jih krmiti!

Kaj še vem?

Da si lahko predstavljam bolj udobne načine umreti.

Toda v vrsti nasilnih smrtnih primerov prištevam tistega, ki se bo verjetno pripetil, k vrhu skupine grozot. Prištevam ga tja, kjer se mi zdi smrtno mučenje prvak.

Pripravim se na to, da bom kmalu stis-kal svojo trebušno rano. In na to, da bom na najhitrejši način vtipkal pot do najbližje bolnišnice v svoj telefon, v primeru, da taksist, od katerega verjamem, da me čaka pred naslednjim vogalom, z odprtimi vrati svojega avta ne ve kam me naj zapelje.

Kaj še?

Koliko časa imam?

Čas za kaj?

Vse mogoče mi pade na misel.

Vse in nič posebnega.

Vse naenkrat.

Stefan Feinig, avtor, publicist in filozof. Piše poezijo in prozo ter eseje v nemškem in slovenskem jeziku. Številne objave v antologijah in tudi samostojne publikacije. Leta 2015 je izšla prva filozofska zbirka kratkih zgodb v nemškem jeziku »Banalitäten des Wahnsinns« in konec 2016 prvi (anti-kriminalni) roman v nemškem jeziku »Das wilde Schaf«. Leta 2018 je izšel eksperimentalni dvojezični tekst pripovedne lirike »rob krož­nika in obzorje / Horizont und Tellerrand« v Mohorjevi založbi.