SEDIM V PARKU IN RAZMIŠLJAM

Prišla je pomlad. Zdi se mi, da so kapljice aprilskega deževja odele bukova drevesa v veličasten zelen plašč. Mogoče me barva njihovega listja prevzame le zaradi številnih spominov iz otroštva, ki sem jih ravno v bukovem gozdu doživel s svojim starim očetom. Vsak dan sem po koncu pouka tekel iz šole naravnost do Hribernikovega pruha. Tam je stala skromna kmetija s tremi glavami živine, pedjo zemlje za pridelavo krompirja in sadnim vrtom, ki je jeseni postregel z bero hrušk, jabolk in sliv. Stari oče me je vedno pričakal na verandi s kozarcem malinovca v roki. Šolsko torbo sem vrgel za vrata, posrkal sok in neučakano mencal z nogami. »Počasi, počasi! Naj vzamem klobuk, nato lahko greva,« me je miril. Med potjo sva opazovala neokrnjeno naravo ter njene barve, ki so se tako elegantno spreminjale skupaj z letnimi časi. Tako sva pozimi največkrat uživala v tišini. Slišale so se le stopinje ter zvok lesenih sani, ki so lahkotno drsele po snegu. Stari oče jih je vlekel vse do jase, po kateri sem se spuščal, dokler nisem bil dovolj prezebel, da nisem več čutil prstov na nogah. Mrzlo zimo je nasledila pomlad in tišino je prekinilo glasno petje ptic ter brnenje žuželk. Občudovala sva življenje v gozdu, ki je bilo polno svobode. Sreča nama je napolnila srce, če se je mimo naju sprehodil srnjak ali pa nama pot prekrižal zajec. Stari oče mi je rad pripovedoval o časih, ko je poleg dela na svoji siromašni kmetiji delal tudi v okoliških gozdovih, po katerih sva se vsak dan sprehajala. Skrušena drža njegovega telesa je bila posledica garaškega življenja, boja za preživetje, če res želite vedeti. A ko je hodil mimo dreves, ki jih je sam posadil pred več kot tridesetimi leti, se je vzravnal, na njegovem obrazu pa se je pojavil prešeren nasmeh. Bolečina v telesu je bila za nekaj korakov pozabljena.

»Ali veš, da znajo vrane šteti,« mi je nekoč dejal v smehu, ko sva hodila po gozdni poti. Še danes ne vem, ali je to res. Vem pa, da nikoli nisem dvomil v njegove zgodbe, četudi so se mnogokrat zdele neverjetne. »Vrane, ki živijo v mestih, odlagajo plodove z lupino na cestah in čakajo, da kolo vozila zapelje čez sadež ter zdrobi njegovo lupino, nato pa lahko vrana okusi sočno sredico,« je nadaljeval. Previdno sem vprašal: »Zakaj jih ne zdrobijo s kljunom?« Dedek se je zamislil in rekel: »Tako kot živali tudi ljudje včasih iščemo enostavne rešitve. Tudi tebi se bo včasih zazdelo bolj preprosto, če bodo drugi trli tvoje lupine, a vedi, da bo sadež znotraj lupine, ki jo boš strl sam, najbolj okusen.« Po pravici povedano ga takrat nisem razumel, a sem mu vseeno modro prikimal. Leta so minevala, listje v gozdu se je barvalo, odpadalo in spet zelenelo. Jaz pa sem počasiodraščal.

Po letih bivanja na vasi je naposled napočil tisti čas, ko sem se odpravil na študij v mesto. Dobro še pomnim tistega oktobrskega dne, ko sem sedel na avtobus in mahal staremu očetu v slovo. S

palico v roki je kazal proti bukovemu drevesu, iz katerega je letelo listje. »Tudi listje gre, a do pomladi bo nazaj,« je kričal proti mojemu oknu in se smejal. Oči so se mu iskrile, kot da komaj čaka, da odidem, se v mestu napolnim z znanjem in iz sebe naredim učenega človeka. Mogoče bi tudi sam moral čutiti veselje, a me je začelo dušiti, obraz mi je napolnila rdečica, oči sem imel rosne. Vseeno sem nekako uspel premagati žalost in mu naklonil zaigran nasmeh. Avtobus je zapustil postajo, takrat so solze končno pričele polzeti po licu.

Domov sem prihajal le ob koncih tedna. Veliko mesto in strast do knjig sta mi kmalu zlezla pod kožo. Pravzaprav sta me v nekaj mesecih popolnoma zaslepila. Vas, v kateri sem odraščal, je bila z vsakim obiskom bolj pusta in neznana. Gozd me ni več pritegnil, zapiral sem se v sobo in sanjal, da bom postal pisatelj, velik pisec, ki za svojo kreativno eksistenco potrebuje le mir. Seveda sem večkrat pomislil na starega očeta in Hribernikov pruh, a tja nisem več zahajal. Ob misli nanj me je vedno preplavil občutek krivde, ki pa sem jo uspel nekako potlačiti v najtemačnejši kot svojega srca. »Daleč od oči, daleč od srca,« sem si govoril.

Bližala se je cvetna nedelja, pri nas ji pravimo tudi cvetnica. S starim očetom sva vsako leto pripravila zelenje, ga zvezala v šope ter jih za praznik odnesla k blagoslovu. Moja butara je bila vedno večja od očetove, kar me je navdajalo s posebno krepostjo, ko sva mimo vaških hiš stopala proti cerkvi. Veter se je poigraval z barvnimi trakovi, ki sva jih navezala na zelene vejice in jabolko zataknjeno v butaro je z vsakim korakom postajalo težje. Ponos, ki sem ga čutil ob nošenju butare ob boku s starim očetom pa je bil nepopisen. V petek zvečer – ravno pred cvetnico – sem se ulegel v posteljo, a nisem mogel zaspati, saj je svetla luna našla pot skozi strgano zaveso v moji sobi ter mi kratila spanec. Skušal sem ubežati svetlobi in se premetaval po postelji. V mislih se mi je pričel prikazoval stari oče, spomini so oživeli. Sedela sva v gozdu in pripravljala zelenje. Tudi besede, ki mi jih je naklonil na dan mojega odhoda v mesto, niso zapustile glave: »Listje gre, a do pomladi bo nazaj.« Glasu nisem mogel utišati. »Jaz sem listje,« sem si tiho rekel. Skočil sem pokonci in zakričal: »Moram nazaj!« Naslednje jutro sem se takoj odpravil na Hribernikov pruh. V glavi sem si zamišljal scenarije, kako se mu bom opravičil, a nikakor nisem našel pravih besed. Počasi sem zahajal proti kmetiji in slaba vest je oteževala moje korake. Misli so mi begale in spomnil sem se njegove zgodbe o vranah, ki mi jo je nekoč pripovedoval. »Pot do dedkove kmetije je vendar lupina. Moja lupina, ki jo trem z vsakim narejenim korakom. Starega očeta bi še naprej lahko obiskovali drugi in trli lupino namesto mene. To bi bila najlažja rešitev zame, a slaba za mojo dušo,« sem sklenil. Zavedanje, da delam pravo stvar je pospešilo moj korak.

Med potjo me je prevzela podoba gozda, kot da me je vonj belih telohov zopet predramil iz betonskih sanj.

Prišel sem do hiše in potrkal. Zaslišal sem glas svojega deda: »Kdo je?« - »Kdo je,« sem si začudeno zašepetal. Tega me ni še nikoli vprašal. Vedno je vedel, kdo prihaja, njegov vnuk. »Jaz sem,« sem odgovoril. Siva glava je pokukala skozi vrata in po licih so mu pritekle solze. Upal sem, da solze niso odražale žalosti ali razočaranja, ampak srečo. Stari oče me je objel in zdelo se mi je, da me ne bo nikoli izpustil. »Kaj te je prineslo,« je vprašal in si s tresočo roko brisal solze. Glas se mi je nekoliko zatikal: »Pomlad je prišla, listje je nazaj. Ali greva v gozd? Po zelenje? Bliža se cvetna nedelja, izdelati morava butare.« Začudeno me je pogledal in odvrnil: »Seveda, samo klobuk in palico vzamem.« Bilo je tako kot nekoč, kot da nisem nikoli odšel. A resnici ne moreš ubežati, sam sem vedel, da sem ga zapustil, zato sem v sebi sem besnel. On pa je z radostjo na svojem starem, zgubanem obrazu držal mojo roko, brez očitkov in brez kančka jeze v sebi. Bil sem ganjen nad njegovo plemenitostjo. »Oče, danes boš naredil butare in jutri jih bova skupaj odnesla k sveti maši,« sem mu odločno rekel. »Vesel bom, če bova jutri skupaj odnesla butare k blagoslovu,« mi je odvrnil, a v njegovem glasu sem prvič zaznal dvom. »Nič hudega,« sem si mislil. Vedelsem, da je njegov dvom upravičen, a moja želja, da popravim vtis, postavim življenje nazaj v ustaljene tirnice in si olajšam vest, je bila večja.

Prišla je nedelja. Tisto noč nisem dobro spal, tokrat mi ni nagajala niti luna niti krivda, ampak veselo pričakovanje. Spet sem bil otrok, malo nebogljeno bitje. Brez budilke sem se prebudil ob svitu. Nadel sem si nedeljsko obleko in si odrezal kos kruha, ki sem ga žvečil kar po poti. Ob vznožju Hribernikovega pruha sem pričel teči in prisopihal do hleva, kjer sem na ves glas pričel naznanjati svoj prihod: »Kakšna je moja butara? Ali je večja od lanske? Ali je večja od tvoje?«Vse je bilo tiho, le živina se je oglašala, kot da je ni še nihče nakrmil. »Oče, oče, OČE! Čas je, da greva,« sem se drl in vstopil v hišo. S pogledom sem po sobi iskal svojo butaro in starega očeta, a prizor, ki sem ga našel … Oče je negibno ležal na postelji ob krušni peči, z zelenjem v roki. Sklonil sem se k njemu in ga prijel za roko, bila je hladna. Obraz je postajal siv in prazen. Ob posteljo sta bili prislonjeni butari, večja zame in manjša zanj. Pričelo mi je zmanjkovati sape in tal pod nogami. Megleno se spominjam trenutka, ko sem pograbil šop zelenja, ki tokrat ni bil okrašen z barvnimi trakovi in kot blazen tekel proti domači cerkvi. Občutek sem imel, da padam, a še vedno sem nekako stal. Mogoče se sliši nenavadno, odvihral sem stran od mrtvega očeta, a zdelo se mi je, da ga bom srečal pri maši. Dom je že zapustil in nisva se poslovila. Moral sem ga ujeti. Ko sem pritekel v cerkev, sem se usedel v klop in pričel moliti rožni venec, pričel sem se umirjati.

Med branjem pasijona sem pogledal župnika in rdeča barva njegovega oblačila je zakričala v moje oči. Opomnila me je na trpljenje, besede iz pasijona pa na pot, po kateri je Jezus na koncu hodil sam. Tako kot moj stari oče.

Danes živim v velikem mestu, sedim na klopi v parku in razmišljam. Po očetovi smrti se nisem več vrnil na vas. Lažje je odpustiti drugemu kot pa sebi. Postal sem pisatelj, moja spremljevalka pa je postala samota. Zopet sem se zaprl v svoj svet in zaklenil vrata ljubezni, na katera že dolgo ni nihče potrkal. Vsak dan prihajam v park, kjer opazujem in občudujem njo, ki stoji ob poti. Kljub temu da je njena pojava veličastna, je nihče ne opazi. Mimo nje se zgrinjajo množice, a nihče se ne ozira. Tako se počutim tudi sam ob zavedanju, da sem čudovit in hkrati brez življenja. Oh, kaj pa tebi tega mar, ulična svetilka.

Tjaša Pečovnik

Tjaša Pečovnik prihaja iz Slovenije in je univerzitetna magistrica tržnega komuniciranja. Avtorica teksta je ustvarjalka mnogih interesov, kot je pisanje kratke proze in oblikovanje medijsko komunikacijskih vsebin. Je velika ljubiteljica narave, iz katere tudi črpa inspiracijo za ustvarjanje.