Organisation / Organizacija

Nedelja

Poletno branje

Nevidna črta meje: Valerija Ravbar

Na poti (Gotthardt)
Na poti (Gotthardt)

Nevidna črta meje

Dediščina

Zgodi se, da ti pade dediščina z neba. Toda dediščina od dediščine se seveda razlikuje. Lahko je to hiška v samoti, šop bankovcev ali nekaj hektarjev gozda. Lahko pa je to zaplata zemlje, ki bi morda nekaj pomenila, če bi z njo lahko naredila tako, kakor hudič v pravljici z borštom Zaplato nad Preddvorom. Parcelo je prijel za vse štiri vogale, jo stisnil v culo, zadel na ramo in odnesel proč. Moja parcela leži namreč v zaščitenem pasu na kraški gmajni, kjer ne smeš zakuriti za piknik ali postaviti ograje in vanjo zapreti kozo, ne razpeti šotora in tudi ne zaorati ledine in posejati solate. Na ozki parceli, ki se začne ob cesti in potem vzpenja visoko v hrib, lahko le napraviš drva ali nabiraš šparglje. Zakaj so mi jo torej zapisali? Zato, ker leži na »oni strani.« Pa saj zdaj ni več »one strani«. Nič več ni potrebe, da bi pod seno na vozu skrili zlatnino, kavo ali kar koli, česar pri nas ni bilo mogoče dobiti ali pa je bilo predrago. Toda nikoli se ne ve, kaj še lahko pride … Za vsak primer je pametno pustiti odprto drobno stezico v svet.

Zato so tudi teti Lojzki, ki se je kmalu po vojni poročila čez mejo v Italijo, zapisali njivo na naši strani, čeprav potem nikoli ni stopila nanjo. Nekaj je bila tega kriva neprepustna meja, nekaj pa dejstvo, da se zemlja čedalje manj obdeluje in tako to območje veselo zarašča grmovje, predvsem ruj. Nobena moderna forma viva nima tako oblikovanih skulptur, kot sta jih tu izdolbla burja in dež. V neprekinjeni verigi skal se nizajo drobne špranje, skozi katere v poletni vročini švigajo martinčki. V skledasti vdolbini se nabira majhno jezerce, kamor si prihaja gasit žejo divjačina, dokler vode ne izpije poletno sonce. Prav tako vzame poletno sonce moč tudi rastlinam in ostane le porjavela trava med grmovjem. Spomladi pa je tu kot v parku. Začne se z rumenim drenom in belimi narcisami. Malce kasneje veter maje med skalami rdeče cvetove divjih potonik. Čim globje v goščavo gremo, več jih je. Nekaj korakov naprej presenetijo cvetovi perunik. Ko napoči sezona divjih špargljev, tu ni več miru, saj se pojavijo trume nabiralcev. Pa tudi cvetja je čedalje manj. Šele jeseni nas spet privabi žareči ruj. Čeprav gremo na ta košček zemlje morda samo enkrat ali dvakrat na leto predvsem zato, da se naužijemo njegovih lepot, me vedno znova spomni na teto Lojzko, očetovo sestro, ki je odšla od doma še pred mojim rojstvom.

Lojzka

Novoletno jutro je bilo žalostno, tako žalostno, kakor vsa jut-ra zadnjih treh mesecev, odkar je umrl oče. Umrl je nenadoma, povsem nepričakovano. Pri oranju v globeli za vasjo, mu je postalo slabo. Niti do doma ni prišel. Mati tega nikakor ni mogla dojeti. Samo jokala je cele dneve. Bilo je, kakor da ne razume, da je hudo tudi drugim, ki pa morajo vseeno živeti naprej, delati in se pogovarjati z ljudmi. Poleti je šla vsaj na njivo, pozimi ne dlje kot do hleva. In tudi ljudje so se izogibali doma, kjer je vladala sama žalost.

Če se je materi zazdelo, da ima Lojzka na obrazu preveč sproščen izraz, jo je prebodla s tako divjim pogledom, da si je dekle samo želelo, da ne bi bila več na svetu. Zato se je tudi na novoletno jutro skrila materinim očem tako, da se je zatopila v delo. S sidolom in krpo je drgnila stari štedilnik, drgnila v nedogled, samo da ni nihče videl njenega obraza in se trudila, da ne bi mis-lila na nič.

Toda zunaj v svetu je življenje teklo naprej. Fantje z one strani meje so prekrokali silvestrsko noč po gostilnah v okoliških vaseh, zdaj pa se jim še ni ljubilo iti domov. Lojzkina mati je bila doma tam čez, zelo je cenila svoje sorodstvo, a odkar jim je šlo bolje kot v Jugoslaviji, se ni več toliko družila z njimi. Seveda je svoje naredila tudi meja. Toda njena nečaka, ki sta v novoletni noči nekako pozabila, kako hudo je teti po moževi smrti, sta menila, da je sijajna priložnost, da ji gresta voščit srečno novo leto. Nagovorila sta še prijatelje, ki so bili z njima in tako so se znašli na pragu in presenetili Lojzko, ki je drgnila štedilnik. Bilo ji je nerodno. Svoja bratranca je imela rada, v otroštvu so se veliko družili, zdaj pa je nasmeh, ki ji je ob prvem presenečenju zaigral na licih, takoj zamrl. Toda že je bila tu mati, ki je fante povabila za mizo in Lojzki naročila, naj skoči po vino. Materi je namreč tisti trenutek postalo jasno, da se bo morala Lojzka prej ko slej poročiti. In ženina bo treba iskati na oni strani.

Ne v domači vasi in ne v sosednjih krajih ni bilo primernih ženinov. Fantje so množično odhajali čez mejo. Preprosto jih je vzela noč. Odhajali so v Italijo, tam v zbirna taborišča in nato čez morje, večinoma v Avstralijo. Mladim fantom kljub navdušenju za slovenstvo ni šlo v glavo, zakaj njihovi vrstniki tam čez živijo povsem drugače. Vleklo jih je v svet. Ko se je zbrala skupina, ki je nameravala oditi, so napravili poslovilni večer. Tako so vsi vedeli, da odhajajo, čeprav se o tem ni govorilo. Potem jih nekega jutra preprosto ni bilo več. Seveda so se našli tudi ovaduhi, ki so izdali fantovske namere oblastem. Tako so namesto čez mejo končali v zaporu. Po nekaj mesecih, ko so odslužili kazen, so pač izginili, le pazili so, da tega ni prej izvedel nihče. Fantje so odšli, dekleta pa so ostala. Zato so bili fantje z onega kraja dobrodošli snubci, čeprav so znali biti zelo prevzetni in domišljavi. Prišli so v gostilno in naročili pršut, a gostilničar je zmajeval: »Ne morem zaradi vas načeti pršuta, saj ga ne bom mogel prodati nikomur več in bo propadel.« - »Kupimo celega,« so se zarežali fantje. Tako so se preobjedli pršuta in potem, ko niso več vedeli, kaj bi, so si s fetami čistili čevlje. Tega jim ljudje niso nikoli oprostili. Še pred nekaj leti so živeli v najhujši revščini; bili so zadovoljni, če so lahko s koščkom suhe polente popivnali maščobo, ki se je cedila s pršuta. Zdaj pa so se norčevali iz njega.

Toda dekleta so se rada možila s fanti čez mejo, odhajala so pač na bolje. Fantje z one strani so prihajali z avtomobili in jim za darila nosili zlatnino. Domačini se niso nikakor mogli kosati z njimi.

Kmalu je postalo jasno, da bo odšla tudi Lojzka. Med fanti, ki so prišli voščit novo leto, je bil tudi Janko, ki je potem prihajal še in še … Pravzaprav natanko osemkrat na mesec. Štirikrat je šel lahko čez mejo s potnim listom in štirikrat z dovolilnico.

Lojzka in njeni pa so imeli maloobmejne dovolilnice, kajti njihove njive so ležale na obeh straneh meje. In to je bilo treba zdaj izkoristiti. Na zemlji, ki je ležala v Italiji, sta z materjo sadili fižol, bučke, grah, radič in podobne povrtnine. Vse to sta znosili na trg v Trst. Kraška zelenjava je bila cenjena drugače kot furlanska. Robo sta pustili pri branjevki, ta pa je to prodala za med. Krila, ki sta jih oblekli ob prehajanju čez mejo, so imela na notranji strani skrivne žepe, v katere je bilo mogoče skriti vse od masla do jajc. Vse to sta pretopili v lire, za lire pa nakupili plat-no in drugo blago. Ob zimskih večerih so se dekleta zbirala po hišah in vezla svoje monograme v posteljnino za bodočo balo ter jo krasila s čipkami. Čeprav so lire dotekale počasi, si je Lojzka kmalu prislužila spodobno balo. Sosed mizar je naredil pohištvo, brat ji je iz hleva namenil kravo, najboljšo molznico, da bo ponos-na nanjo tam čez.

Ko so balo pred poroko peljali na Jankov dom, jih je vse od domačega praga do novega doma spremljal financar. Pri razlaganju pohištva je skrbno bral seznam in prečrtal imenovani predmet. Vse se je ujemalo. In tako se je za Lojzko začelo novo življenje na oni strani. Ni bilo velikih razlik. Zemlja je bila prav tako skopa, taščine oči še bolj stroge kot materine, Janko je živel svoje fantovsko življenje naprej. Italijanščini se je privajala le počasi.

Ko je kot majhna deklica z vaškimi otroki pasla krave v gmajnah nad domačo vasjo, so jim pogosto ušle čez mejo in potem so jih pestili italijanski graničarji. Tako so se naučili nekaj besed, da so znali povedati, koliko govedi imajo in koliko jih pogrešajo. Tudi zdaj je gonila krave na pašo, vendar je bil svet nagnjen, tako da niso uhajale čez mejo. Pač pa je ona s pletenjem v rokah naslonjena na kak hrast s hrepenenjem zrla tja čez, kjer je bil njen dom. Ni ga mogla videti, saj je bil vmes hrib, a vedela je, po katerih stezah bi morala steči, pa bi bila že čez četrt ure na njivi, kjer je njena mati okopavala dan za dnem. Spominjala se je pripovedi o deklici, ki so jo s šestnajstimi leti nekoč davno, ko teh vasi še ni ločevala meja, omožili čez hrib. Že čez nekaj dni je prijokala domov, da ji je dolgčas. Mati ji je natresla orehov v predpasnik in jo poslala nazaj z besedami: »Na, boš orehe trla, pa se boš zamotila.« Lojzka si ni upala prestopiti nevidne črte med vas-mi in počasi se je privadila novemu življenju.

Sčasoma so opustili rejo krav in se preusmerili na gojitev zelenjave za trg. Veliko je delala, pa saj je bila vajena, k hiši je pritekal denar in mož je bil zadovoljen, da so lahko napredovali. Lojzkini domači so bili veseli, da ji gre dobro. Veliko stikov tako in tako niso imeli. Predvsem so jo vabili za botro ob krstu ali birmi. Domača botra pač ne bi mogla kupiti tako debele verižice in tako lepega obeska. Kupila ju je tudi meni, svoji nečakinji: debelo verižico in obesek z Marijino podobo. Kmalu potem sem odšla v šolo v Ljubljano. Obeska si nisem upala nositi. Na verižico sem obesila pozlačen želod, ki sem ga kupila na sejmu. Ostala sem v glavnem mestu, se poročila in le malo prihajala domov.

Potem pa sem doživela dediščino.

Lojzka je medtem umrla in njeni vnuki so skoraj utonili v italijanskem svetu. Vsekakor se nismo več poznali.

Čezmejna mis?

Bilo je konec vročega poletja ob času, ko se na gmajnah rast ustavi, se pa že začno barvati grozdi na trtah, skratka čas kot nalašč za praznovanje in zabavo. Zdelo se je, kot da ni več meje, ki je nekoč delila dolino. Vasi z obeh strani so se združile za praznik. Vsaka kmetija bi rada dala na poizkušnjo svoje pridelke, vsako društvo bi rado pokazalo, kaj dela. Pred mnogo desetletji, ko se je določala meja, so fantje ponoči na skrivaj nosili mejnike globje v italijanski del svojih parcel. Potem so bili časi, ko jim je bilo žal, da ni bil tisti del na oni strani večji. Zdaj pa je na lepem to postalo po-vsem brez pomena. Vaški trg je bil prepoln veselih ljudi z obeh strani meje. Komaj so se zdrenjali med stojnicami z medom, vinom, domačim pecivom, zelišči in drugo robo iz mešanice izročila in modernih prizadevanj. Zjutraj se je začelo z godbo na pihala, potem pa nadaljevalo z narodno-zabavnimi vižami z vseh vetrov. Ljudje so se sprehajali med stojnicami in se rokovali z znanci. Seveda so se organizatorji potrudili tudi z govori in humorističnimi vložki, a so jih preglasili živahni pogovori znancev in sorodnikov, ki so se po dolgem času spet srečali. Toda vsi so utihnili, ko so se na odru pojavila tri dekleta v narodnih nošah. Še malo prej so bila oblečena v majice z angleškimi napisi in dvoumnimi poslikavami. Vsa tri so bila enako prikupna sodobna dekleta in kar nekako izgubljena v starinskih nošah. Izbrali so jih izmed deklet, ki so se prijavila na tekmovanje za mis vaškega praznika. Zdaj so morala odgovarjati še na vprašanja o kulinariki, kmetijstvu in krajevni zgodovini. Eno izmed njih je izstopalo s svojo nenavadno govorico. Predolgo sem bila že zdoma, da bi jo brez težav razumela. Ko smo tako poslušali simpatično in samozavestno čebljanje dekleta na odru, me je znanka sunila pod rebra in rekla: »Tej pupi bi bila Lojzka nona!« In prav Lojzkina vnukinja je bila izbrana za mis. Rekli so, da tudi zato, ker simbolno povezuje te vasi, ki so bile nekoč enotna skupnost in zdaj to lahko spet postanejo.

Dekle se je povzpelo na s cvetjem okrašeno kočijo, se široko nasmejalo in pomahalo vsem, ki smo stali v špalirju in gledali, kako je kočija zavila na cesto, ki je peljala tja na drugo stran, kjer je nekoč mrki financar natančno prešteval rjuhe in stole njene babice. Čipke, ki so kukale izpod dekletovega krila, so bile del Lojzkine bale – tiste, ki si jo je prislužila s fižolom in bučkami. Na meji, čez katere nevidno črto, si Lojzka ni upala steči do matere, ki je okopavala na njivi, zdaj ni bilo nikogar, ki bi njeno vnukinjo želel ali mogel zaustaviti.

Valerija Ravbar