V slovenskem knjižnem centru Mohorjeve knjigarne je potekal literarni večer s pesnikom Branetom Senegačnikom, moderatorko Ignacijo Fridl Jarc in kitaristko Katarino Sima, ki so pričarali pravo kulturno doživetje.

Brane Senegačnik je pesnik in esejist, doktoriral je iz klasične filologije in je profesor za antično književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Za zbirko pesmi Pogovori z nikomer je prejel nagrado Prešernovega sklada. V slovenskem jeziku je zbirka izšla pri Slovenski matici, slovensko-nemška izdaja pa pri celovški Mohorjevi založbi. V nemščino je pesmi tankočutno prevedel Boštjan Dvořák. Mohorjeva družba je izdajo pripravila v povezavi z nastopom Slovenije na frankfurtskem knjižnem sejmu, kjer bo častna gostja leta 2023. Glavni urednik Mohorjeve založbe Hanzi Filipič meni, da je to impozantno delo in je zelo zadovoljen z Dvořákovim prevodom.

Ignacija Fridl Jarc, ki je bila pri Slovenski matici tudi urednica Senegačnikove knjige, poezijo razume kot »klic k resnici, pristnosti, iskrenosti človeške duše«. Naslov Pogovori z nikomer izhaja iz dejstva, da si pri pisanju sam, kot je dejal Senegačnik. Poezija je zgrajena iz jezika in je oblika jezika. »Iskanje novega izraza je nekaj, kar se vedno dogaja v samoti,« je poudaril avtor. Poezija spodbuja vztrajanje pri iskanju lastnega bistva in spoštovanju drugega človeka.

Zbirka je pretežno sestavljena iz sonetov, ki imajo jasno določeno metriko in rime. Senegačnik razlaga, da vsak verz zahteva tveganje, iskanje nečesa novega, »ne veš, ali bo prišel do bralca. Umetnost je odkrivanje razsežnosti sveta, ki jih mogoče slutimo. V poeziji se vedno odkriva svet – svet tistega, ki piše, in potem svet tistega, ki bere. Poezija je srečanje dveh samot«. Ignacija Fridl Jarc, ki je vodila pogovor, je omenila Senegačnikov dialog s preteklo pesniško tradicijo, formo soneta in glasbeniki. Odkar se Brane Senegačnik spomni, da je začel brati poezijo, ga je navduševal Josip Murn-Aleksandrov, ki je velik lirik narave. Tudi Senegačnik zelo rad hodi v naravo in za posamezne pesmi lahko pove, kje točno so nastali njihovi zametki – najpogosteje v hribih. Senegačnik se ne strinja z izjavami, da so se romantični pesniki zatekali v naravo, kot da bi bežali. Meni, da bolj bežimo v delo, v aktivizem. V naravi je človek med stvarmi, ki jih ni naredil sam. Človek se tam na nek način srečuje s svojimi mejami, vendar si hkrati postavlja vprašanja o smislu življenja. Še nekaj pomenljivega dodaja Senegačnik: »Na vsa vprašanja ne potrebujemo odgovorov.«

Ignacija Fridl Jarc je tako subtilno opisala Senegačnikovo poezijo: »Četudi so tvoje besede otožne, če izpovedujejo minljivost, so lepe.« Avtor sam meni: »Lirična oblika poezije se začne tam, kjer zmanjka besed.« Vsaka beseda pa je odveč, ko spregovori Senegačnikova poezija. mr