Organisation / Organizacija

Nedelja

Glas je instrument v službi sporočila

Pogovor z mezzosopranistko Bernardo Fink-Inzko in z basbaritonistom Marcosom Finkom

Mojstrski tečaj petja, ki je ponujal odgovore na vprašanja o vseh glasbenih komponentah umetniškega pous­tvarjanja, je v Tinjah potekal letos prvič. Vodila sta ga svetovno znana pevca, odlična pevska pedagoga, a skromna in nadvse prijetna sogovornika Bernarda Fink-Inzko in Marcos Fink.

Nastop ob 110-letnici SPD Kočna v Svečah. (Foto: Rihter)
Nastop ob 110-letnici SPD Kočna v Svečah. (Foto: Rihter)

Glasba je bila v vašem domu v Buenos Airesu, kamor so se starši v povojnem času umaknili iz Slovenije, vedno prisotna. In nekje ste dejali, gospa Bernarda, da je bila glasba protiutež za izgubljeno domovino. Je prav to razlog, da sta oba svoje življenje zapisala glasbi?
Bernarda Fink-Inzko: »Glasba je bila zame protiutež, lajšala mi je življenje in bila je nadomestek za marsikaj neizrečenega. Vsi smo izredno radi peli in tudi poslušali smo lepe glasove svojih staršev ter tet in stricev.«
Marcos Fink: »Ko smo odraščali, nam je bilo vsem jasno, da je glasba v naši družini nekaj zelo pomembnega. Ni bilo prijateljskega srečanja, da se ne bi končalo s pesmijo. Vedno so rekli: »Dajmo še kakšno zapeti, preden se razidemo.« Spomnim se, da so se zbirali prijatelji še iz Slovenije, ne samo družinski člani, in so peli včasih tudi po celo uro. Tista bolečina se je lahko izrazila, kot otroci smo opazovali, da je kdo iz ganjenosti zajokal, ker je pesem nadomeščala domovinski deficit.«
Bernarda Fink-Inzko: »Ko sta oče in mama v Ljubljani študirala, so hodili študentje vsak teden redno v opero. Vse se je tedaj pelo v slovenščini, zato je bila opera še bližje vsakdanjemu življenju. Oče in mama sta se spoznala v šentpetrski cerkvi v Ljubljani, kjer sta skupaj pela v zboru. Že od vsega začetka je glasba v naši družini.«
Marcos Fink: »Ko se je oče zaljubil v mamo, ji je poslal pismo, ki se je začelo tako: »Draga in spoštovana gospodična Valentina.« Časi so bili drugačni, danes je to nepredstavljivo.«

Oče in mama sta se spoznala v šentpetrski cerkvi v Ljubljani, kjer sta skupaj pela v zboru. Že od vsega začetka je glasba v naši družini.

Vaša mama se je letos poslovila, v starosti 94-ih let. Pet mesecev pred smrtjo se je preselila iz Argentine v Slovenijo. Kako sta doživljala njeno bivanje v prvotni domovini?
Bernarda Fink-Inzko: »Preden je prišla sem, smo enkrat na leto v letni plan uvrstili potovanje v Argentino, kjer smo se kopali v mamini ljubezni in ji dajali ljubezen. A vedela sem, da moram čez dva tedna na letalo in je eno leto spet ne bom videla. Potem se je sestri porodila ideja, da bi mama prišla v Ljubljano. Pet mesecev smo imeli mamo v Sloveniji, v čudovitem katoliškem domu v Trnovem v Ljubljani. To so bili nepozabni trenutki, vsi smo bili tako srečni. Vozili smo jo po Ljubljani in spominjala se je: »Tam sem imela ure klavirja, tam je hodila v šolo moja mama …« Tako so prihajali spomini. Dvajset let je bila stara, ko je morala zapustiti Ljubljano. Zadnjih pet mesecev je spet bila v svoji Ljubljani in zdaj leži v slovenski zemlji. Očka leži v Argentini, ki je tudi naša domovina.«
Marcos Fink: »Zelo sem užival, da sem lahko za mamo tudi jaz kaj naredil. Rad bi pohvalil osebje Doma Janeza Krstnika v Trnovem in župnika Toneta Kompareta, ki ga vodi. Mama je neki večer rekla negovalki: »Moja mama me je pa zmeraj pokrižala, ko me je dala v posteljo.« Negovalka Urška ji je rekla: »Vas bom pa jaz danes pokrižala.« Prav tisto noč se je mama poslovila.«

Gospa Bernarda, vse najboljše za vaš rojstni dan, ki ga praznujete v teh dneh. Ob vaši 60-letnici, nekaj let nazaj, je Hanzi Tomažič v Nedelji zapisal: »Če je kakšna oseba na Koroškem, za katero velja, da je velik svet njen oder, potem to velja za Bernardo Fink-Inzko.« Iz tega velikega sveta se vedno znova radi vračate v Sveče. Kako uspeta, da ob vseh potovanjih in nastopih še prijazno sprejemata povabila za nastope – ki so velikokrat dobrodelne narave – na mnogo manjših koroških in slovenskih odrih?
Bernarda Fink-Inzko: »Ne gre za dimenzijo odra, gre za dimenzijo namena. Ko potujemo s kovčkom po svetu in pojemo na velikih odrih, nosimo srce na dlani in dajemo to, kar smo dobili. Dobili smo talent in pogoje, ki so se razvili. Vse je dar. Seveda moraš delati, kot zdaj delamo tukaj z mladimi. Razvijati se moraš naprej. Kam boš prišel – ali boš pel v družini ali na največjih odrih – to pa je potem božja volja, kako se ti razvije pot.«
Marcos Fink: »Zgodilo se mi je že, da sem bil pred sodelovanjem na kakšnem majhnem koncertu ali petjem na kakšni poroki bolj nervozen kot pa na velikih odrih. Tako dosegaš ljudi, ki ne gredo v gledališče, slišali so že zate, a te prvič poslušajo v cerkvici na majhni vasi. Naj bo v veliki ali majhni obliki, pri petju gre vedno za podajanje čustvenega, duhovnega sveta.«

Pogovarjamo se v Tinjah, kjer sta ta teden vodila mojstrski tečaj, ki je nova ponudba Doma v Tinjah in Krščanske kulturne zveze. Kaj lahko povesta ob koncu, kako sta ga doživljala?
Bernarda Fink-Inzko: »Izredno sva hvaležna Domu v Tinjah in Krščanski kulturni zvezi, da so naju povabili. Osebno moram reči, da še nikoli nisem imela tako srečnega mojstrskega tečaja, kot je bil ta tukaj v Tinjah. Vsi vpisani so na zelo lepem nivoju, tako da sva lahko dobro delala.«
Marcos Fink: »Pri pedagoškem delu je zmeraj tako, da se tudi učitelj mnogo nauči. Vesel in hvaležen sem, ker sem se ta teden marsikaj naučil.«

Naj bo v veliki ali majhni obliki, pri petju gre vedno za podajanje čustvenega, duhovnega sveta.

Opazi se, tudi v našem pogovoru, da je družina za vaju zelo velika vrednota. Kaj je vama pomenilo, da sta lahko skupaj vodila mojstrski tečaj?
Marcos Fink: »S sestro se počutim dobro, ker izhajava iz istega gnezda in veva, da bova podajala več ali manj iste vsebinske elemente pri poučevanju – čeprav na različne načine …«
Bernarda Fink-Inzko: »… ker sva zelo različna v značaju. In mislim, da sva se lepo dopolnjevala. Za udeleženke in udeležence je bilo to dobro. Zelo radi so bili enkrat pri enem, drugič pri drugem.«
Marcos Fink: »Bernarda je veliko več dosegla …«
Bernarda Fink-Inzko: »Pa saj to ni pomembno.«
Marcos Fink: »Bernardine interpretacije so med najbolj čislanimi in kar nekaj udeleženk je prišlo zaradi nje, ker jo razumejo kot eno vodilnih interpretk določene zvrsti glasbe in je njeno mnenje referenčno mnenje.«
Bernarda Fink-Inzko: »Naj dodam, da je Marko pel veliko več opernih naslovov kot jaz. Njegov značaj je igriv in bolj primeren za sceno. V tem sva si različna. Kljub temu se njegov in moj repertoar ves čas dotikata, ker sva oba pela veliko oratorijev, oba sva tudi doma v samospevih.«

Bernarda Fink-Inzko in Marcos Fink na sklepnem koncertu mojstrskega tečaja petja v Tinjah (foto: Rihter)
Bernarda Fink-Inzko in Marcos Fink na sklepnem koncertu mojstrskega tečaja petja v Tinjah (foto: Rihter)

Kmalu bosta spet nastopala skupaj. Ampak ne sama, z vama bo pela Valentina Inzko-Fink. Koncert 3Finken & Davorin Mori bo to soboto, 31. avgusta, na grajskem dvorišču v Celovcu. Kakšen program pripravljate za ljubitelje vrhunske glasbe?
Marcos Fink: »Valentina in Bernarda sta že dvakrat skupaj prepevali (za projekt Krassimire Dimove za Bolgarijo), potem pa je padla ideja, zakaj pa ne 3Finken. Za soboto se je izpilil lep program, v katerem bodo dueti in novi terceti.«
Bernarda Fink-Inzko: »Prvi del bo klasičnega značaja (nemška romantika in slovenski samospevi) ter priredbe, ki smo jih naročili pri Matiji Krečiču. Tega se zelo veselim, ker bo nekaj novega. V drugem delu bo v glavnem muzikal, kjer bo Valentina zablestela s svojimi songi, vmes pa bo še nekaj argentinskih pesmi.«

Pogovarjala se je Mateja Rihter.