Sporazumevanje med dvema narodoma je mogoče. To so na odprtju kulturnega tedna koroških Slovencev v občini Žrelec dokazali otroci ljudske šole v Podkrnosu pod vodstvom Sare Krištof. Tako sta z njimi stopila simpatično na oder oba deželna jezika. Z velikoformatnimi slikami, ki so likovni spomin na potovanje po Japonskem leta 2012, je dala odprtju v Kulturnem domu v Podkrnosu svoj umetniški pečat Zorka L-Weiss.

V svojem slavnostnem govoru je deželni glavar Peter Kaiser poudaril, da pripomore kulturni teden s svojim dialogom in sodelovanjem k odkrivanju možnosti, ki jih ponujata dvo- in večjezičnost. Gre za priložnosti, ki jih ponuja dvojezičnost v deželi Koroški in večjezičnost v svetu. »Kulturni teden postavlja v središče to, kar je obema narodnima skupnostima skupno, hkrati pa opozarja na to, katerih izboljšav se je treba še lotiti.« S tem v zvezi je opozoril na Forum za dialog, v katerem so pred kratkim govorili o uporabi jezikov v elementarni pedagogiki. Opozoril je na dobre sosedske odnose med Avstrijo, Koroško in Slovenijo. Lepa priložnost, to pokazati, bo že 26. oktobra, ko bo v središču pozornosti dežela Koroška na avstrijskem veleposlaništvu v Ljubljani. V govoru se je spomnil tudi deportacije slovenskih družin pred osemdesetimi leti. »Ta deportacija je med koroškimi Slovenci povzročila rane, ki niso mogle celiti. Zato je bilo zame pomembno, da sem na spominski proslavi z zveznim predsednikom izrekel jasne besede obžalovanja in opravičila.«

Župan občine Žrelec Christian Orasch vidi v povabilu Biroja za slovensko narodno skupnost, izvesti kulturni teden v njegovi občini, »kot veliko odlikovanje in tudi izraz mojega spoštovanja do našega dvojezičnega prebivalstva«. Izrazil je ponos za živeto dvojezičnost v občini, čeprav ta ni vedno brez vmesnih tonov. Prav tako se občina počuti kot »graditelj mostu med prebivalci na gori in v dolini in med občani obeh narodnih skupnosti«.

Kako je mogoče dvojezičnost živeti na odru, je dokazal Aleksander Tolmaier s hčerko Ajdo. Njuna povezava je pokazala, kako je mogoče menjavati iz enega jezika v drugega. Zbranim sta predstavila pestro kulturno ustvarjanje v občini. Nastopili so Mešani pevski zbor SPD Radiše, Otroški in mladinski zbor SPD Radiše, Männergsangsverein Gurnitz, Glasbena šola Werner Katolnig in Szabó Quartett.

Kako lahko izgleda živa dvojezičnost, katere značilnost je živo menjavanje iz slovenščine v nemščino in obratno, to je lepo pokazal nastop Tomaža Ogrisa. Govoril je o dotikih brez strahu. Kako je to s strahom na občinski ravni, je ponazoril z dejstvom, da so bile Radiše pridružene občini Žrelec. »Okvirni pogoji za daljnosežne strukturne spremembe so bili vsekakor neugodni. V čustveno naelektrenem ozračju je bilo treba izvesti številne pogovore in pogajanja. K sreči so bile na vplivnih položajih izkušene in razsodne osebnosti. To ni bil čas za uveljavljanje stališč in razkazovanje osebnih nečimrnosti. Najti je bilo treba dobre argumente namesto bojevitih gesel.

Po ne ravno navdušeno sprejeti združitvi občin se je polagoma lahko pričelo plodno sobivanje. Govoriti drug z drugim, tudi z razumevanjem za mnenja, ki se niso ujemala z lastnimi, z medsebojnim spoštovanjem so postale bojazni in strah pred dotiki vse manjši in raslo je zaupanje. Kajpada so se le delno uresničili nekateri upi in pričakovanja, ali pa sploh ne.« Spregovoril je tudi o tem, kakšen je položaj slovenskega jezika v občini. »Zaželeni ali pričakovani nadaljnji obstoj slovenskega pogovornega jezika vendarle povzroča nekatere skrbi. V Žrelcu, Podkrnosu in večji del tudi v Medgorjah je živa dvojezičnost ugasnila in celo na Radišah je na umiku. To lahko eni obžalujemo, drugi se mogoče veselijo, obrniti razvoja ne bo mogoče. Prizadevanje, da bi ohranili ostanke kulturnega izročila nekako vidne in slišne, dobiva občasno muzejski značaj. Preteklost nas zanima in očara. Povrniti stare čase bo le težko mogoče. Neredke družine poskušajo ohraniti ali ponovno oživiti dvojezičnost s tem, da dovolijo otrokom v šoli učenje nemškega in slovenskega jezika. Tako pridobljeno jezikovno znanje je dragoceno za umski razvoj mladih ljudi. V vsakdanjem življenju družin, vasi ali naselja ima le malo učinka, kajti premoč jezika večine je velika. Dognano je, da usvajanje jezika lahko posebej dobro uspeva skupno s starši, sestrami, brati in da je otrok s štirimi leti brez nadaljnjega lahko dvo- ali večjezičen – na ravni starostne stopnje pač. Dragocena osnova za nadaljnje učenje jezikov je s tem ustvarjena. Jezikov se učimo, če jih slišimo, govorimo in pozneje beremo in pišemo.

Živimo v deželi z dvema jezikoma in eno kulturo. Oblike izražanja in način življenja slovensko in nemško govorečih prebivalcev se na Koroškem komajda ali sploh ne razlikujejo. Kljub temu je postal naš svet bolj pisan. Mir, svoboda, pravičnost in človekovo dostojanstvo so za dobro sožitje nepogrešljivi.

Medkulturno sožitje in jezikovna pestrost nas v rastočem Žrelcu postavljajo pred nove izzive. V preteklosti sta začrtala le oba deželna jezika dozdevne ali resnične razlike. Vendar kulture zaobsegajo skupek življenjskih navad in od jezika neodvisnih možnosti medčloveškega občevanja. To se je spremenilo in spreminja tudi nas, pa naj nam je prav ali ne. Celo v družinah nastajajo s prijateljskimi odnosi, partnerstvi ali poroko pisani vzorci sobivanja in jezikovnih odnosov. Ostro nacionalno ograjevanje postaja čedalje težje. Na koncu je bolj kot kdaj koli odločilno, da je pomembno predvsem to, da si človek. Dober človek!«

Vincenc Gotthardt