Valentin Gotthardt, župnik v pokoju, razmišlja o svetlih skrivnostih rožnega venca.

Misli k svetlim skrivnostim obsegajo v prvem odstavku dobesedne izjave papeža Janeza Pavla II. in v drugem odstavku nekaj namigov za osebno razmišljanje.

Papež Janez Pavel II. je za čas od oktobra 2002 do oktobra 2003 razglasil leto rožnega venca. V zvezi s tem je izdal apostolsko pismo Rožni venec Device Marije. Njegovo premišljevanje o rožnem vencu naj bi bilo okronanje njegovega apostolskega pisma Ob začetku novega tisočletja, v katerem je povabil božje ljudstvo, naj »znova začne pri Kristusu«. Ob tem se spomnimo njegovih prvih besed, ki jih je po izvolitvi za Petrovega naslednika zaklical množici, zbrani na Petrovem trgu v Rimu: »Ne bojte se. Na široko odprite vrata Kristusu!«

Z apostolskim pismom in premišljevanjem o rožnem vencu je Janez Pavel II., kakor sam pravi, spodbudil k premišljevanju Kristusovega obličja v občestvu in šoli preblažene Matere Marije. Moliti rožni venec namreč ni nič drugega, kakor premišljevati Kristusovo obličje skupaj z Marijo. Tako naj bi božje ljudstvo potovalo v novem tisočletju. Tako naj bi se vsak kristjan dal voditi v svojem življenju.

V apostolskem pismu Rožni venec Device Marije je Janez Pavel II. presenetil s tem, da je skozi stoletja za javno uporabo veljavnim skrivnostim rožnega venca dodal pet novih. Imenujejo se svetle skrivnosti. Zajamejo Jezusovo življenje in delovanje od krsta v Jordanu do zadnje večerje. Sedaj je v dvajsetih skrivnostih rožnega venca obseženo celotno novozavezno odrešenjsko dogajanje.

Jezus, ki je bil krščen v Jordanu

Janez Pavel II.:

Krst v Jordanu je prav posebej skrivnost svetlobe. Jezus Kristus, nedolžni, ki se zaradi nas napravlja za »greh« (prim. 2 Kor 5,21), sestopi v vodo reke Jordan. Tedaj se odpre nebo in Očetov glas ga razglasi za svojega ljubljenega Sina (prim. Mt 3,17 vzp.). Duh se spusti nadenj in mu poveri poslanstvo, ki ga čaka.

Za osebni premislek:

Pri našem krstu je Jezus stopil v naš »Jordan«, se potopil v tok našega življenja. Dejansko smo mi bili potopljeni v morje njegove ljubezni. Kakor megla v soncu se je v tej ljubezni razblinil madež Adamovega greha, ki nas je zajel ob izviru našega bivanja. Sv. Justin imenuje krst »razsvetljenje«, ker imajo vsi, ki prejmejo Kristusov nauk, razsvetljenega duha. Ko je namreč krščeni človek pri krstu sprejel Besedo, Kristusa, pravo luč, ki »razsvetljuje vsakega človeka« (Jn 1,9), je bil razsvetljen (prim. Heb 10,32) in postal sin luči (prim. 1 Tes 5,5) in sam »luč« (Ef 5,8). Bela krstna obleka govori o tej luči.

Jezus, ki je v Kani naredil prvi čudež

Janez Pavel II.:

Začetek Kristusovih znamenj v Kani (prim. Jn 2,1.12) je skrivnost svetlobe, ko Jezus spremeni vodo v vino in s tem na priprošnjo Device Marije, prve od vseh verujočih, odpre srce učencev za vero. Marijin nasvet strežnikom je veliki materinski opomin, ki ga Marija naslavlja na vernike vseh časov: »Karkoli vam poreče, storite!«

Za osebni premislek:

Marija je opozorila Jezusa na stisko ženina in neveste, ki se je ta dva še nista zavedala in je bila še skrita stiska tudi vseh gostov. Marija je posredovala. Čeprav naš »nebeški Oče ve, česa potrebujemo, še preden« ga prosimo in gotovo dostikrat odpomore tudi na priprošnjo Device Marije, ne da bi mi tega sploh opazili – vendar tudi hoče, da ga prosimo pomoči. Pomembno je, da se zavedamo svoje nebogljenosti in odvisnosti. Če je v nas kaj Kristusove ljubezni, pa nas priganja, da drugim pomagamo in zanje prosimo božje pomoči. Jezus je rekel: »Prosite in se vam bo dalo!« Če storimo, kar nam On reče, more tudi v našem življenju delati čudeže, more spreminjati naše življenje in življenje drugih.

Jezus, ki je oznanjal božje kraljestvo

Janez Pavel II.:

Skrivnost svetlobe je pridiga, s katero Jezus oznanja prihod božjega kraljestva in kliče k spreobrnjenju (prim. Mr 1,15), odpuščajoč grehe tistim, ki se mu približajo s ponižnim zaupanjem (prim. Mr 2,3.13; Lk 7,47.48). To je začetek službe usmiljenja, ki jo Kristus nadaljuje do konca sveta, posebej po zakramentu sprave, ki ga je zaupal svoji Cerkvi (prim. Jn 20,22.23).

Za osebni premislek:

Jezusovo oznanilo o božjem kraljestvu se imenuje evangelij, dobro in veselo sporočilo. Svojo moč razvije to veselo sporočilo v odpuščanju grehov, ki je sad spreobrnjenja. Papež zato tako ceni in naglaša zakrament sprave, torej spoved. V njej vidi službo usmiljenja, ki je zaupana Cerkvi. »Bog, Oče usmiljenja ... naj ti po službi Cerkve podeli odpuščanje in mir« (Iz besedila pri odvezi). Ta mir je vir in osnova pravega veselja. To je mir in zato tudi veselje, ki ga svet ne more dati. Je Jezusov velikonočni dar, zadnji dar, ki ga je še imel na zemlji za nas. Pred očmi ga je imel že, ko je svoje javno delovanje začel z vabilom: »Spreobrnite se in verujte evangeliju.«

Jezus, ki je na gori razodel svoje veličastvo

Janez Pavel II.:

Najsijajnejša skrivnost svetlobe je spremenjenje, ki se je po izročilu zgodilo na gori Tabor. Na Kristusovem obličju zasije božje veličastvo, ko ga Bog Oče potrdi pred zamaknjenimi apostoli zato, da bi »ga poslušali« (prim. Lk 9,35 vzp.) in bi se pripravili na to, da bi z njim preživeli tudi nadvse boleče trenutke njegovega trpljenja ter tako skupaj z njim dospeli do veselja vstajenja in do življenja, spremenjenega in preobraženega v Svetem Duhu.

Za osebni premislek:

Jezus je učence vprašal: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter je odgovoril: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« To ti je razodel moj Oče, ki je v nebesih, mu Jezus odvrne. Nato napove Jezus svojim učencem, da bo moral veliko pretrpeti, biti umorjen in biti tretji dan obujen. Trpljenje pa Peter odklanja. Na gori Tabor potem Oče potrdi Jezusa za svojega Sina, ko ga trije učenci gledajo v sijaju božjega veličastva. »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Njega poslušajte, tudi ko vam govori o trpljenju. S svojim trpljenjem nas je Jezus odrešil, naredil tudi naše trpljenje in našo smrt za pot v večno življenje. Če na njega gledamo in njega poslušamo, tudi nam reče: »Vstanite, ne bojte se!« (prim. Mt 17, 1-7)

Jezus, ki je postavil sveto evharistijo

Janez Pavel II.:

Skrivnost svetlobe je končno postavitev evharistije, v kateri se Kristus s svojim telesom in svojo krvjo pod podobo kruha in vina daje v hrano in tako človeštvu izpričuje svojo ljubezen »do konca« (Jn 13,1) ter se daruje v žrtvi za naše odrešenje.

Evharistija je skrivnost vere in hkrati »skrivnost svetlobe«. Vsakokrat, ko jo Cerkev obhaja, morejo verniki nekako podoživljati izkušnjo emavskih učencev: »Odprle so se jima oči in sta ga spoznala« (Lk 24,31). Zato je Cerkev nenehno zazrta k njenemu Gospodu, navzočem v oltarnem zakramentu, v katerem odkriva polno uresničenje njegove brezmejne ljubezni.

Za osebni premislek:

Zvesti molivci rožnega venca znajo ceniti obhajanje evharistije, ljubijo sv. mašo. Ni čuda. Saj se ob vodstvu Jezusove matere z molitvijo rožnega venca stalno poglabljajo v Jezusovo življenje na zemlji in tako odkrivajo njegovo brezmejno ljubezen. Branje Svetega pisma, posebej evangelijev in posameznih odlomkov k skrivnostim rožnega venca, poživi molitev. Tako more rasti občudovanje božje ljubezni do nas, te brezmejne ljubezni, ki hoče zajeti naše srce, kadar se zberemo ob oltarju in pri sv. maši obhajamo Kristusovo velikonočno skrivnost. Kadar koli namreč obhajamo spomin odrešilne daritve na križu, se uresničuje naše odrešenje.

Valentin Gotthardt